Nordkapp in mrzel severni veter

Nedelja, 21.6.2009

Zbudila sva se v mrzel zimski dan z močni sunki ledenega vetra in kapljicami dežja. Za slovo sva seveda zgradila majhno kamnito piramido za srečo poleg spomenika, ki so ga izdelali otroci pred nekaj leti. Ta dan so pred simbolom Nordkappa na koncu rta postavljali cilj rekreativnega 64 dnevnega teka od Barija na jugu Italije do Nordkappa-Race across Europe. Še nekaj posnetkov in odpravila sva se novemu cilju naproti. Že po par kilometrih sva srečala prve tekače, ki so se premraženi in mokri v vetru bližali cilju. Vesela sva, da sva Nordkapp doživela v mrzlem in neprijaznem vremenu, ki je značilen za ta konec sveta in na svoji koži občutila, kaj morajo preživljati prebivalci v tem okolju.
Pusta, skalnata pokrajina, prekrita z mahovi, lišaji in rjavo travo se je vlekla prav do kraja Alta, kjer se je nenadoma spremenila. Pred Alto je pot vodila ob reki. Na desnem bregu reke so bile po pobočju vidne vikendice ali »summer cottages«, kot jim pravijo, ob reki pa veliko ribičev. Od Alte dalje je poseljenost precej gostejša, pa tudi zelenja je veliko. Pogled na drevje, zelene travnate površine, hiše in celo živina na paši je prijeten, skoraj tak kot pri nas v alpskih dolinah, geografsko pa na samem severu Norveške. Vse to je seveda posledica toplega zalivskega toka. Naselja so gostejša s tipičnimi lesenimi hišami, raznovrstnih pastelnih barv od bele pa do temno rdeče prav povsod. Bojan jih je primerjal hiškam iz lego kock. Od tu sva se vozila po dolinah in zalivih, nabirala kilometre in zaradi neštetih zalivov pot traja dolgo časa. Prespala sva kmalu po priključku na glavno cesto proti mestu Tromso, ki sicer ni bil v najinem načrtu, a sva ga dodala, ker sva rabila plin. Prav pri plinu sva ugotovila, kako se standardi v EU razlikujejo, kjer človek tega ne bi pričakoval. Že od Finske dalje, nisva mogla zamenjati jeklenke za plin ali jo napolniti, zaradi drugačnih priključkov. Po dolgotrajnem iskanju sva zvedela, da v Tromsoju polnijo jeklenke. (slike sem večina posnela med vožnjo, zato kvaliteta ni najboljša)

Pot do Nordkappa

Sobota, 20.6.2009

Po zajtrku sva se poslovila od udeležencev seminarja in tutorjev in se odpravila proti severu. Sivi dežni oblaki so nizko viseli nad finsko pokrajino. Bilo je kar mrzlo za ta letni čas, tudi za Fince. Ko sva se bližala norveški meji, je začelo deževati. Mejo sva prestopila pri kraju Karigasnjiemi in pot nadaljevala proti Skoganvarre in Lakselv, kjer sva nato vozila ob morju. Srečevala sva veliko motoristov in kamperjev, pa tudi kolesarjev, vsi smo se do Nordkappa podali v tem hladnem deževnem vremenu. 

Zadnji del poti je zelo slikovit, saj na eni strani visijo nad teboj sive skrilaste skalnate gmote različnih oblik, na drugi pa obala in morje. Najini stalni spremljevalci so bile številne skupine severnih jelenov, ki se nemoteno pasejo po pobočjih in se tudi podajo celo čez cesto do morja. Zato je treba biti med vožnjo zelo pazljiv. Pred ciljem sta dva daljša (najdaljši je 6800 m dolg pod morjem) in nekaj krajših predorov. 

Pred vstopom v najsevernejšo točko Evrope sva plačala 192 kron za avto z voznikom in sopotnika v eno smer (skupno 44 evrov v dve smeri), za vstop v najožje območje Nordkappa pa še vstopnino v višini 430 kron za oba skupaj ali 48 evrov. Ni poceni! Nordkapp naju je pričakal z ledenimi sunki vetra in dežjem. Nase sva nadela vsa razpoložljiva oblačila - trojne hlače, pet rokavov, dvojne nogavice, kape, rokavice in šale in se podala do razgledne točke. Bilo je veličastno, kljub temu, da nisva dočakala polnočnega sonca, saj sva ga občudovala dva dni zapored v Inariju. 

Obvezno slikanje vseh kotičkov in previsov, simbolov in seveda sebe. Prespala sva na parkirišču v družbi velikega števila kamperjev in avtomobilov in v ritmu sunkov močnega vetra in gretju. Ponoči pa se je na sosednjem parkirišču zvrstilo več kot 20 avtobusov turistov. Velika stavba na koncu rta z restavracijami, trgovinami, kinodvorano, pošto, galerijami, muzejem in veliko areno za opazovanje polnočnega sonca se napolni šele okrog polnoči. Prespala sva na parkirišču skupaj s številnimi drugimi kamperji, avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi in ob močnih sunkih ledenega severnega vetra.

Inari v polnočnem soncu

Četrtek, petek 18.6,09, 19.6.09

Tokrat nas je že drugič po oblačnem dnevu presenetilo polnočno sonce v polnem sijaju. Čeprav sem že skoraj spala, me je posebna rumenkasta svetloba, ki je nenadoma zasvetila skozi debele zavese v sobi, opomnla, da je polnočno sonce 'na pohodu'. Vzela sva aparat in naredila nekaj posnetkov z balkona najine sobe. Obrnjena je proti soncu in zato sva z užitkom občudovala to posebnost teh krajev. Udeleženci so zunaj iskali najboljše točke za slikanje Laponskega sonca.

Četrtek je sicer izzvenel v delu z ejournalom, saj so udeleženci postali že pravi eksperti. Moja skupina C je delovna in zelo zainteresirana in v veselje mi je deliti z njimi moje izkušnje. Po 17.00 uri je del skupine odšel na polet nad jezerom, nato je bila večerja in po večerji se je večina odpravila na farmo severnih jelenov. Z Bojanom pa sva šla 'down town' po nakupih spominkov. Termometer je sicer kazal 9°C, a ker je pihal leden veter z jezera, sem imela občutek, da je le okrog 0°C, brrrrrr... Oblečena sem bila v vsa topla oblačila, kar sem imela s seboj, pa me je vseeno zeblo.