Proti Peleponezu

Zvečer nam je kljub delni oblačnosti sonce prikazalo lep zahod in nam tako zagotovilo lepše vreme v prihodnjih dneh. 

Zbudila sve ob glasnem pljuskanju valov v spodnjem zalivu. Dopoldne sva se odpravila proti najjužnejšemu rtu otoka, kjer kraljuje svetilnik.

Cesta se sprva dviga, nato se spusti proti rtu. Ustaviva se na razgledni točki, od koder je prekrasen razgled na zahodne visoke pečine, ki se vlečejo proti rtu. Morje očara s svojo enkratno barvo in močjo. 

Svetilnik že 9d daleč vabi v divjino otoka.

Pod svetilnikom parkirava in se sprehodiva do njega. Stoji na visoki pečini in pošilja svetlobo daleč na odprto morje. 

Raziščeva tudi konec skalnatega rta, saj je vabljivo divji. Skale so ostre, zato je potrebno pazljivo stopati po stezi. 

Vegetacija je bujna, makija in nizki iglavci bujno skrbijo, da erozija ne umičuje teren.

Med grmičevjem cvetijo ljubke drobne cvetlice bele in roza barve. Skromne so a jih ni mogoče spregledati.

Lep je razgled na okoliške otoke, ki se danes kopajo v soncu. 

Proti Lefkadi se vračava po vzhodni obali, ki je bolj ravninska in posledično tudi bolj poseljena. Vasice, lahko bi jim rekli "dolge vasi", saj se vlečejo ob široki cesti in se vrstijo ena za drugo. Obala je ena sama plaža s kristalno čistim mordim morjem. 

Zanimive pretežno manjše hiške so povečini skromne, vsepovsod ležijo odpadli materiali zidave. Vsi hitijo urejati hiše za sezono. Po videnem bi lahko rekla, da ne dajo kaj dosti na urejenost okoli hiš. Zdi se, da menijo, da zadeve nadoknadita prekrasno morje in peščene plaže. 

Pot po otoku zaključiva z vožnjo skozi mesto Nefkada in po nasipu in mostu zapeljeva na celino. Otok je res velik, gorat in bogat z lepimi zalivi in pečinami. Obvezno potrebuješ prevoz, če želiš raziskati njegovo drobovje.

Po avtocesti nadaljujeva pot do Peleponeza. Zanimivo, da tu štejejo avtodom pod 3. kategorijo, med kamione in avtobuse, zato so za naju avtoceste precej dražje. 

Peljeva se vzdolž širše doline, kjer je veliko sončnih elektrarn. Na hribih pa se vrtijo vetrnice. Skrbijo za energetsko varnost. 

Vsepovsod rastejo oljke, na poljih so tople grede in ru je tudi nekaj polj. Trenutno so aktualne jagode. Ustaviva se pri eni izmed stojnic in jih nekaj kupiva od starejsega brezzobega domačina. 

Po dobrih 100 km prispeva do trajekta, ki vozi ob novem mostu. Vkrcava se in pristaneva na Peleponezu v mestu Patra. 

Nad mestom se dviigata dva višja hriba, ki imata sneženo kapo, v aprilu v Grčiji....

Danes bova prespala v kampu.

Otok Lefkada

Včeraj pozno zvečer je začelo deževati in stopnjevalo se je z mocnimi nalivi vse do 11:00, kp je zacela padati še toča. Bila je neprijetno, ker nisva videla, kaj se zunaj dogaja. Močni nalivi so se nadaljevali do jutra. Spala sem le malo, ker me je skrbelo, kako bo videti zjutraj.

Jutro je mirno, nebo je spustilo vso vodo iz

 težkih oblakov na zemljo in sonce je k9nčno ogrelo zrak. Odpravljava se na bližnji otok Lefkada.

Lefkada je otoški biser v Jonskem morju,

Slovi po gostih gozdovih in številnih svetovno znanih plažah predstavljenih v turističnih medijih. S celino je povezan z nasipom.

Otok obdaja kar manjših neposeljenih 24 otočkov – eden izmed njih je Skorpios Aristotela Onassisa. Povezan je s celino s plavajočim nihajnim mostom (dolžina: 50 m)

Lefkado bogatijo mnoge znamenitosti, cerkve in samostani in zanimive slikovite vasi. Ponaša se z bujno vegetacijo, ki obdaja lepe zalive s prozorno, turkizno vodo.  

Na severu je mesto Lefkada vrata na otok in njegovo glavno mesto. Rzteza se vzdolž dolgega zaliva. Sprehodiva se po promenadi, nato pa po glavni ulici, ki je polna prodajaln, restavracij in prodajaln lokalne hrane. Prečno ležijo ozke ulice, hise imajo majhne balkone. 

Opoldne se za kosilo ustaviva v majhni restavraciji z domačo hrano, kjer nama orijazna gospodinha razloži ponudbo. Bojan je vzel svinjsko meso v omaki, špinačo in pecen krompir, sama pa sem se idlocila za zanimivo jed iz jajcevca in špinačo. Bilo je zelo okusno. Odpraviva se raziskat ta otok.

Cesta se po goratem otoku vije strmo navzgot, nato se spušča. 

Med vožnjo napraviva nekaj lepih utrinkov s kamero, saj so nepozabni razgledi. Najprej pogled na zaliv in laguno mesta Lefkada od zgoraj.

Nadaljujeva pot po tem velikem in goratem otoku. Strme ceste so dale vezra najinemu avtodomu, ki je brez težav vse obdelal kot profi, seveda z Bojanovim vodstvom. 

Cesta se vleče po bogato poraslem otoku. Tu ni veliko naselij. Posebej sva bila navdušena bad barvo morja pod nama. Take še nisem videla nikjer, res.

Po dobre pol ure vožnje prispeva do večjega kraja Vasiliki, ki po podatkih privablja v zaliv deskarje od vsepovsod.

Nato se vzpneva po res zelo strmi, dolgi cesti,ki vodi do bisera otoka, krasno plažo v Porto Kacsik in plažo Egremni.

Spustiva se do obale, kje he urejeno parkirišče. Tu, v tem krasnem kotičku sveta bova porespala. :)

Danes je morje po nevihti razburkano in glasno. Vreme je sončno in dovolj toplo, da se odoravuva do plaže pid strmimi krušljivimi pečinami. 

Bojana so valovi dvakrat zalili, sama sem se uspela umakniti pod skale.

Jutri bova morda šla še do vzhodne obale, kjer ležijo tradicionalne vasi z obmorskim letoviščem Nydri. 

Proti otoku Lefkada

Zdržema dežuje že ves čas in obeta se vsaj še en dan dežja. Pozno popoldne sva pomagala reševati avtodom francoskega para s premočenega travnika. Vec kot eno uro so se trudili, da je končno zapeleljal na cesto. 

Bojan se ni več jezil name, ker sem komplicirala ob prihodu in vztrajala, da se ustaviva na začetni vzpetinici. Postajališče je sicer prostorno in dobro opremljeno, primerno za sušno poletno obdobje.

Med resevanjem so naši  telefoni nenadoma glasno zapeli. Rdeč alarm zaradi velike količine dežja. Deževalo je še celo noč.

Zjutraj sva natočila svežo vodo, spraznila WC in odpadno vodo in se odpravila proti naslednjemu cilju.

Pokrajina je gorata, zato se ceste vijejo nekaj časa navzgor do čez 1000 mnm in spet navzdol. Prometa ni veliko, ob cesti so tudi tu smeti, kljub prometnemu znaku, ki opozarja,, naj ne mecejo smeti skozi okno avtomobila. Kaj dosti ta znak ne učinkuje, kot zgleda ;). 

Veselila sem se naslednjega postanka, saj je to zame kot sveta dežela (sicer nisem verna), a tu se mi duša spokojno umiri in resnicno uživam v posebni atmosferi. 

Seveda govprim o Meteori.

Meteora je kraj zapisan tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Beseda Meteora v prevodu pomeni "lebdeč v zraku". Že od daleč zaznaš nenavadno oblikovane skale, poraščene z mahom, ki se strmo dvigajo nad mestom Kastraki. 

Po pobocjih stolpov so okrogle in ovalne luknje, ki jih oblikujeta veter in voda. To so, erodirane skale, na kateri so menihi, prav zaradi nezemeljskega izgleda in bližine nebes, zgradili svoje samostane. 

V 9. Stoletju so z rokami na nemogocem terenu, menihi puščavniki zgradili prve samosrane, v 15. St. pa še preostale (štiriindvajset neverjtnih samostanov.) Do nj9h so lahko orišli le po vrvenih lestvah ali v košarah, ki so jih dvigali v višino. 

Ogromni stebri so nastali pred 60 milijoni let, Oblikovali so jih potresi, preperevanje in erozija.

 

Le šest samostanov je aktivnih še danes.

Štirje so moški samostani in dva sta ženska (Rusanu in Sv. Štefan), 

Peljala sva se do najvišjega predela, parkirala in se razgledala. Končno se je tudi nebo malo razvedrilo in polepšalo že rako prekrasno sceno. 

Polna pozitivne ebergije sva nadaljevala pot oroti otoku Lefkada. Po par dnevih prvič uzreva modro nebo in celo sonce je pokukalo in pobožalo naša vlažna telesa. 

Tudi temperatura je poskočila iz 5°C na dobrih 15. Prenočila bova na celini ob obali, kjer je bil nekoč kajtarski center, sedaj pa so tu le še smeti in ruševine stavbe. Morje je modrozeleno.

.