Že dopoldne sva se odpravila na planinski pohod. Sončno toplo vreme je kot nalašč za tak podvig, saj naju čakajo lepi razgledi na mesto Svolvaer in otočje v zalivu.
Nad Svolværjem stoji ikonična skalna formacija Solvergeita, ki spominja na kozja ušesa in za njim Fløya, veličastna gora.
Tudi tu so strmo pot po pobočju prav šerpe zgradili skalnate stopnice, ki jim pravijo »Hudičevo stopnišče« (Djeveltrappa) in so že same po sebi atrakcija in izziv.
Podvig sva začela, ko sonce še ni doseglo stopnic. Ker sva imela občutek, da teh 505 stopnic v primerjavi s 1203 v Tromsoju, pač ne bo težko prehoditi, sva bila kar pogumna.
A stopnice se tu dvigajo cik-xak strmo navzgor in so mestoma visoke. Potrebuješ močne stegenske mišice in dobro sapo. Na srečo so vsake toliko urejene kamnite klopi, da se nadihaš in sprostiš kolena.
Stopnišče so zgradili leta 2019 in vodi v dve smeri, desno pod znamenito skalno formacijo Solvergeita in levo do Hudičovih vrat (Djevelporten).
Ko sva prispela do razpotja, sva se odpravila desno proti Solvergeitu, kjer sva videla, da plezajo na vrh te skale. Steza je bila vse ožja in ožja in na vrtoglavo strmem pobočju.
Zaradi višine in strmine se me je lotila vrtoglavica. Odločila sva se, da po stranski stezi prečkava pobočje in se priključiva poti proti Djevelportnu. Ni bilo ravno lahko hoditi po velikih kamnih in skalah, a vendar manj travmatično.
Na slemenu sva se priklučila večji skupini pohodnikov. Najprej sva z manjšega grebena na sredini opazovala otoke in mesto spodaj, naredila nekaj posnetkov, potem pa zagrizla v stezo, ki je vodila naravnot navzgor po kamnih, skalnih hrbtih in zaključila z zadnjimi šerpa stopnicami.
Pogled v dolino je zanimiv, še bolj pa so bili zanimivi posnetki tistih, ki so si upali zledti na hudičev most in ovekovečiti svoj podvig. Med njimi je bil tudi Bojan. Lep spomin na ta dan.
Trplenja še ni bilo konec, saj naju je čakala še zahtevna pot mavzdol, ki je bila previdnost pred zdrsi in padci na mestu..