Nad vasico Å

Danes je na nebu nekaj koprenaste oblačnosti in piha, a je še vedno lepo. Svetloba za fotografiranje lofotskih lepot sicer ni tako učinkovita kot včeraj. 

Po zajtrku se odpeljeva nazaj proti mestu Reine in se parkiirava na istem parkirišču kot zadnjič. 

Bojan je pripravil skuter in odpeljala sva se proti ribiški vasici Reine, kjer sva nameravala splezati proti jezeru, ki leži na polici nad zalivom.

Skuter pustiva ob cesti in poiščeva stezo, ki bi vodila do police. Uradno ni nobene poti, je pa lepo uhojena steza, ki se vije po pobočju. Teren je skalnat in mahovit in mestoma moker, ker voda curlja od vsepovsod. 

Ko prilezeva na polico, se pred nama odpre razgled na najlepšo vasico na Lofotih na eni strani in temnomodro gladino jezera pod skalnatimi previsi.

Sama skupaj s skupino  galebov uživava mir in spokojnost narave okoli naju. 

Usedeva se na skalo in preprosto pijeva te lepote, da bi jih čimbolj zaobjela. Poskusiva tudi s telefonom zajeti lepe posnetke, ki pa so le približek realnosti. 

Pod nama ležijo otoki in otočki posejani z lesenimi hišami in povezani z elegantnimi mostovi. 

Mogočne skanate gore bedijo nad zalivom in dopolnjujejo sceno. Zdi se koraj brezčasno, neresnično in spokojno.

Lep primer razgleda s police (z interneta)

pogled na Reine

Bolj ko spoznavam to deželo bolj ugotavljam, da jo sestavlja nepozabna mogočna narava, morje, fjordi, ogromni slapovi in ledeniki. Povsod po deželi so posejane minimalistične ljubke, a skromne lesene hiše pretežno zamolkle rdeče barve.  Ni bahavih stavb in vil, celo veliko nesto, kot je Bergen, sestavljajo te slikovite lesene stavbe. Kot kontrast omenjenemu, pa na cestah mrgolijo modernu električni avtomobili, po većini Tesle.

Norvežani so po statistiki med bolj zadovoljnimi ljudmi, kar prav gotovo ne pogojejo z lastnino dragih vil in hiš. Zanimivo.

Raziskovanje nadaljujeva s skuterjem po spustu s police. Peljeva se do zadnjega naselja na jugu Lofotov, do znamenite vasi, ki ima najkrajšo ime, Å. Posnetek pri obcestni tabli je ikoničen in najbrž kar obvezen. ;)

V vasi se odpraviva na skalnato vzpetino nad vasjo. 

Od tod se odpira razgled na ribiško vasico, ki je danes bogato obiskana in na mirno gladino še enega jezera pod gorami. 

Očarljiva vasica Å krasi najjužnejšo konico otoka Moskenes. Zgodovina kraja sega v začetek 19. stoletja in predsravlja bogato ribiško dediščino Norveške.

Sprehid sva zaključila z vožnjo do najinega mobilnega domeka. Tu je že obdobje polnočnega sonca, ko sonce pravzaprav ne zaide, a si ga še nisva ogledala, ker vedno prej zaspiva.

Bojan zvečer okrog devete ure zastre vsa okna, da ustvari temo, saj sicer telo ne ve, da je treba iti spat. ;).

Jutri naju čaka obisk otoka Vaeroya , ki keži na jugu Lofotov. Pravijo, da je izjemno lep in se že veselim izleta nanj.

Proti Leknesu

Zjutraj sem se zbudila v lepo sončno a sveže jutro. Pogled iz avtodoma na morje, na silhueto več kot 100 km oddaljene celine je nakazoval čist in svež zrak. 

Skuhala sem kavo in jo užila na klopci nad obalo. Dihala sem svež zrak in uživala v miru in lepotah Lofotov.

Tako neverjetno lepi, bolje rečeno pravljićni so, da sem pomislila. Stvarnik si je dal tu duška in uporabil vso svojo fantazijo in ustvarjalnost. 

Prav gotovo je bila nedelja, bil je dobre volje in tudi mi smo, ker nam je dano doživeti in si vtisniti v spomin vse to stvarjenje.

Po zajtrku sva se odpravila peš do manjše vasice po stari cesti, ki teče okrog gore. Nova cesta je sedaj speljana v predoru skozi goro.

Uživala sva ob pogledu na modrino danes čisto mirnega morja in poslušala predirne krike galebov, ki gnezdijo na grebenih ob morju. Videla sva rudi nekajvelikih ujed krožiti visoko na nebu.

Že ob prihodu izza ovinka sva zagledala prekrasno sceno, zaliv obkrožen s stmimi vršaci, vseh mogočih mističnih oblik, ni dveh enakih, ki štrlijo iz morja. Te mistične gore so nudile sceno Diznejevim filmom (Ledeno kraljestvo) in celo Holiwoodu. 

Po zalivu se raztezajo otočki povezani z mostovi, ki se v loku penjejo nad morjem in povezujejo njihove obale. Vsi so enosmerni in oprememljeni s semaforji. 

Na obalah otokov so posejane lesene hišice, ki stojijo na koliščih nad morjem. Kontrasti modrine morja, neba in zelenih strmin gora so neverjetni. 

V daljavi sva videla goro, na katero sva splezala pred dvema letoma, od koder je izjemen pogled ba vasico Reine. Tu je povezava od zapisa.

LInk - Reinebringen gora

Sprehodiva se med hišicami, za katere se je izkazalo, da so turistično naselje. Zanimiva sta objekta za savne, ki se po svoji obliki zlijeta z okoliškimi gorami.

Slikovite so tudi lesene konstrukcije, ki služijo sušenju rib trsk v času ribolovne sezone. Sedaj samevajo in čakajo na ulov. 

Naredila sva nešteto posnetkov, saj si teh lepot ne moreš nagledati. Vprašaš se, je to sploh mogoče in srce ti poje in uživa. Našla sem svoj svet in srečna sem v njem.

Podala sva se tudi na most, od koder je bil se kepši razgled na naselje, zaliv in celoten obroč gora.

Ko sva se vrnila v avtodom, sva si pripravila okusno kosilo in se odpravila proti mestu Leknes. 

Voziva po vijugasti cesti, med divjimi fjordi s pisanimi kočami na obali, ob intenzivno modrem morju, iz katerega štrlijo temni gorski vrhovi. Ne morem si kaj, da ne fotografiram.

Ta arktični arhipelag je dih jemajoč svet, nikjer drugje ni česa podobnega.

Prebrala sem, da so otoki dobili ime po risu. Natančneje, po risovi nogi. Eden izmed otokov namreč po obliki spominha na risovo nogo. (»ló« se prevaja kot »ris«, »fót« pa izhaja iz besede za »noga«). 

Lofotski otoki ležijo v arktičnem krogu, pa vendar je tu podnebje veliko milejše, kot bi pričakovali. Zaradi zalivskega toka, ki prinaša toplejše vode prihaja tu do temperaturne anomalije. Tu morje nikoli popolnoma ne zamrzne. Tokat uživava v tej klimi, res.

Otoki imajo tradicijo ribolova trske, ki sega tisoč let nazaj. Posušena trska se iz Lofotskih otokov izvaža po vsej Evropi in oredstavlja velik del dohodka tem prebivalcem. Trska se pozimi seli na to območje zaradi toplejših voda.

Trsko sušijo s pomočjo vetra v trikotnih lesenih stojalih ob obali, ki sem jih že omenila.

Ta metoda sušenja rib je starodavna, zato pogosto stojijo na robu vasi pisebna tradicionalna stojala, ki so dovolj visoka, da lahko stojimo pod njimi.

Ko so polna rib, ali ribjih glav se vonj po ribah širi daleč naokoli. 

Na zahodni obali je veliko lepih plaž, ki posebej privabljajo srfarje. Peljeva se mimo dveh lepih in opaziva tudi kopalce.

Ko sva zavila v velik fjord, sva obnemela ob pogledu na fjord, zaliv in gore. Peljala sva se skozi 1,8 km dolg predor pod morjem med otokoma, ki se spušca precej strmo in se nato dviga. 

Za predorom sva se ustavila na parkirišču, kjer sva našla dobro mesto s pogledom na fjord. 

Popoldne sva se odpravila navkreber na vzpetino ki se dviga nad parkiriščem in nudi neverjeten pogled na široko področje fjorda, naselij in gora. 

Zlezla sva do vrha skalnatega grebena in uživala prekrasno naravo. Duša se tu res umiri in uživa. 

Za nama je drugi dan prekrasnih Lofotov. Ne mudi se nama, kar je posebna vrednota tega najinega potovanja.

Saltsraumen

Po zajtrku sva se poslovila od zanimive kupole in se odpravola po vec kot 15 km dolgi planoti proti severu. Vzporedno z lepo in precej ravno cesto teče železnica na eni strani, na drugi pa divja "gorska" reka, ki se napaja z številnimi snežnimi pritoki. 

Zdržema se tok reke veča in ko se začnemo spuščati, se spreneni v tisočero živahnih brzic. Kasneje se v dolini spet umiri in razleze. Po barvi in toku spominja na Gregorčičevo Sočo; "A ko pritečeš na ravnine..."

Voziva po slikoviti okolici. Veliko je zelenja, med kamnitimi balvani stojijo manjša in večja jezera, v dolini naju razveseli slikovit morski zaliv z manjšimi naselji na obali. 

Kot dodatek pa se dvigajo nad vso to scemo visoki kamniti vršaci, kjer se sonce zrcali v snežnih zaplatah. 

Najin naslednji postanek je znameniti Saltstraumen. 

To je majhna morska ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. Je dobrih 10 km jugovzhodno od mesta Bodø. 

Med otokoma Straumøya in Knaplundsøya je ozek kanal, ki povezuje zaliv z velikim fjordom.

Nad ožino se boči eleganten visok most, ki ponuja tudi pešcem lep razgled na fjord in zaliv.

Vsakih šest ur se pretaka voda skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino. Zaradi ogromne kolicine vode in močnega toka se ustvarjajo mogocni vodni vrtinci s premerom tudi do 10 m in globino 5 m.

To so resnično neverjetne sile narave, ki štirikrat na dan ustvarjajo grozeče plesoče vrtince med fjordi.

Ljudje z vsega sveta prihajajo v ta kraj in občudujejo ta naravni pojav. Midva sva tu že tretjič. 

Pišejo, da je Idealen čas za obisk ob mlaju ali polni luni, ko je plimski tok najmočnejši. Razlika med plimo in oseko je takrat lahko kar tri metre – resnično impresiven prizor, vreden ogleda.

Peljeva se ke še do mesta Bodo, kjer se vkrcava na trajekt za Lofote. Voznja traja štiri ure.

Ura je isem in oristali smo v mestu Moskenes. Jar veliko he nas avtodomarjev, ki potrebujemo prostor za prenočitev.

Mene so že po par kilometrih očarale lepe scene neverjetno zanimivih gora, ki strčijo iz morja in mini otočkov, kjer domujejo ljubke rdeče lesene hiške, ki se kppajo v poznem soncu. 

Vreme je pa tudi čisto vzorčno. Veselim se dogodivščin tu na Lofotih.