Polarni krog

Včeraj sva preživela dan v vožnj po gricevnati in bolj ravninski pokrajini. Tu je več polj in travnikov, ki so vsi skrbno pokošeni. 

Na velikem delu ceste je opaziti gradbišča, saj zgleda da širijo cesto v avtocesto. Promet ni prav nič oviran.

Ceste so tu dobto vzdrževane in precej ravne in se po njih lepo potuje. Ko sva se pogovarjala z naključnim norveškim parom in pohvalila njihove ceste, sta se namrdnila, da bi potreboval bolj hitre avtoceste. Seveda, saj je država izredno dolga in razgibana, zato je potovati na sever dežele tudi zanje kar velik izziv.

Spomnim se, da mi je na seminarju eden od norvežanov rekel, da sem obiskala več Norveške kot to doživi morda le dobrih par procentov domačinov. Ponosna!

 Prespala sva na mirnem prostoru ob cesti. 

Danes sva se dopoldne odpravila proti Polarnemu krogu. Pred kosilom sva prečkala točko, kjer je portal nad cesto z napisom "Nord Norge", ki označuje začetek severa na Norvrškem. Oblikovan je v razgibani obliki svetlobe severnega sija. 

Wikipedija mi je pojasnila, kaj predstavlja.

Nord-Norge. To je geografska regija Norveške , ki jo sestavljajo tri najsevernejše grofije Nordland , Troms in Finnmark , kar je skupaj približno 35 % norveške celine. Večja mesta v severni Norveški (od juga proti severu) so Mo i Rana , Bodø , Narvik , Harstad , Tromsø in Alta . 

Severno Norveško pogosto opisujejo kot deželo polnočnega sonca in deželo severnega sija, ki ga lahko opazujemo konec septembra in oktobra, ali pa februarja in marca, ko pa sonce skoraj sploh ne vzide. 

Kmalu zatem sva prispela do Polarnega kroga, ki poteka severno od 66. stopinje severne zemljepisne širine (66° 33' severno), skozi Južni ocean in čez najsevernejše dele antarktične celine.

Znameniti arktični krog označuje mejo, kjer lahko na severu doživite polnočno sonce in arktično zimo. V resnici pa polarni krog ni fizična črta, saj se severni magnetni pol premika približno 14 metrov na leto.

Na tem mestu so postavili zanimivo kupolasto stavbo in verjeli, da gre črta skozi njo, dejansko pa poteka malo bolj severno.

Pred stavbo stoji kamen z oznako zemljepisne širine. Tu sva naredila nekaj posnetkov in si nato ogledala še trgovino s spominki in nekaj nagačenimi živalskimi predstavniki tega okolja.

Tu stojijo trije pomembni živalski predstavniki: mogočen severni medved, severni jelen in veliki los. Med njimi so seveda nepogrešljivi troli. 

Odpraviva se tudi proti vzpetinam nad kupolo, kjer so mesto našle male kamnite piramide. Poleg nešteto že postavljenih, sem zgradila še eno za srečo za vse moje drage.

Na Norveskem so "cairns" ali velike kamnite piramide uradna tradicionalna oznaka za pohodne poti, zato so povsod vidne table, ki prepovedujejo graditi take velike puramide. 

Sprehodila sva se do prve planote mimo potokov in potočkov, ki derejo v dolino. Tu so še vedno večje zaplate snega, ki napajajo potoke in hladijo zrak. 

Krog sva zakljućila po krajši stezi in se vrnila v avtodom. Nad dolino so se v soncu kopale snežene gore in ledenik na njih. 

Mimo Trondheima do Levangerja

Poslovuva se od najslikovizejše ceste na svetu in nadaljujeva pot proti severu.

Prvi del sva praktično vozila iz predora v predor, se nato s trajektom prepeljala čez fjord in nadaljevala po nekaj večjih mostovih. 

V drugi polovici poti sva vozila po avtocesti mimo Trondheima. V zadnjem delu se je pokrajina spremenila.

Nič več visokih gora, le gričevnata z zeleno travo poraščena pobočja. Tu je tudi več naselij in večjih mest.

Skoraj celotno pot je ob cesti gradbišče, ker delajo novo avtocesto, a promet teče nemoteno.

Ustaviva se v Stjordalu, da nabaviva nekaj hrane in dotočiva plin, ki ga žal nisva uspela dobiti, ker je bila polnilnica zaprta. 

Zato pa mi je Bojan rekel: "Go to Hell! "

In kot vedno sem ga ubogala. ;)

V bližini Trøndelaga je vasica Hell. Peš sva se odpravila čez most, da bi si ogledala Peklensko postajo v naselju Hell.

Postaja Hell je bila odprta leta 1881, postajna stavba pa je iz leta 1902.

Ob progi stojita stara postaja in dodatna stavba na kateri je zanimiv napis v norveščini. Lahko pa je razumljiv tudi v angleščini na hudomušen način. 

"GODS EXOEDITION", kar v norveščini pomeni "odprema blaga" v anglesčini pa "boža ekspedicija". 

Ob glavni stavbi stoji stara telefonska govorilnica, kar nakazuje možnost, da od tu pokličeš in te kar z vkakom odpeljejo v pekel. ;)

Ko sva se vrnila v avtodom, se je Bojanu zvil ključ za odklepanje vrat. Moral je poiskati delavnico za izdelavo ključev. Pomagali so mu trije mladi trgovci. Nedaleč stran je v mestu naredil nov ključ.

Peljala sva se še pol ure dalje do  Levangerja, kjer bova prespala na parkirišču ob obali. 

Današnji dan je bil namenjen bolj ali manj potovanju. Ja, Norveška je doooolga država in kilometri se kar prištevajo...

S kolesom po atlantski cesti

Zvečer in ponoči je kar močno deževalo.  s

Prenehalo je šele okrog 11:00, tako kot je oravilno predvidela vremenska napoved. 

Pripravila sva kosilo in se ob treh odpravila s kolesom po celotni atlantski cesti. Bilo je sončno a precej vetrovno.

Zelo je odvisno, v kakšnem vremenu si ogledaš to izjemno slikovito cesto. Če je dan sončen in miren, je užitek res enkraten, če pa je deževno in vetrovno, kar je tipično vreme za te kraje, pa je doživetje bolj divje. Lep primer je spodnja slika vzeta z interneta.

Oceanski valovi škropijo vse do ceste, v nevihti, kot je bila, pravijo, prejšnji teden, valovi lahko dosežejo najvišje dele mostov.

Midva sva tokrat doživela malo mešano vreme, sončno z vetrom. Prav zato je bila vožnja s kolesom skoraj izziv na določenih izpostavljenih mestih.

Najprej sva se peljala do enega izmed večjih postajališč ob cesti z najboljšim pogledom na osrednji umetelno izpeljan eleganten most.

Tu je manjša restavracija nad njo pa hribček poraščen z mahom in nizkim vresjem. Okoli griča je urejena sprehajalna pot. 

Vzpela sva se na grič, ki je zaradi dežja povsem prepit z vodo, ki mi je zmočila teniske in nogavice. 

Atlantic road video

Za nagrado pa sva na vrhu imela prekrasen pogled na mostove.

Nato je sledil najzamimivejši del kolesarjenja, vožnja po najvišjem mostu. 

Atlantska cesta z e-bikom

S pridom sem preizkusila svojo novo pridobitev, ebike. In ni me razočaralo, saj mi naklon ceste sploh mi bil izziv ;). 

Prekolesarila sva vseh 8 km in prečkala vse mostove. Vmes sva se ustavljala, slikala in občudovala lepo okolje. V eno smer je šlo kar dobro, ker nama je veter pihal v hrbet. 

A ko sva se vračala je veter z morja pihal v sunkih in ne bekajkrat skoraj prevrnil. Na visokem mostu pa je bilo res hudo. Bojan se je mučil z vetrom v obraz s svojim navadnim kolesom, mene pa je premetavalo in res sem težko zadržala kolo v pravi smeri.

Pri pogledu z vrha mostu je cesta pravi vizualni užitek. Edinstvena narava se prepleta s sodobnim inženiringom. Male in večje otočke arhipelaga so človeške roke povezale s cesto, ki se vijuga kot srebrna nit po z morjem obdanimi kamnitih otokih in preko I think Justin Brown up here.Glass on the more of spray it that's telephoneUh huh. Justin Brown up here to glass on the moral spirit that's telephone. .zanimivih mostov.

Na otočkih so tu in tam vidne rdeče lesene hiše ribiških vasic.

Preživela sem to vetrovno preizkušnjo, ki je tudi zaradi oblike mostu spominjala na vožnjo z vlakom smrti v lunaparku. ;)

Cesta je pravi vizualni užitek, saj se vije od enega otočka do drugega čez sedem mostov. 

Norveška ponuja neštete slikovite in pogosto spektakularne poti obdane s strmimi gorskimi pobočji, ledeniki, slapovi in globokimi fjordi. Toliko je vsega, da po dveh dneh prav težko obnoviš, kaj si videl, kje si vse bil. 

Ob vseh teh poteh in stezah poskrbijo za lepo urejene prostore za počitek, razgledne ploščadi in postajališča s sanitatijami. Neusiljivo in naravi prijazno opremljajo prostočke z uporabnimi betonskimi klopmi in mizami za krajše postanke.

Na naravne ali kulturne zanimivosti opozarjajo posebne table ob cesti, ob točkah pa so tudi informacijske table z napisi in slikami. Tenkočutna in človeku prijazna ureditev