Mesto Amalfi

Danes sva zadnji dan bivanja v Sorrentu, ki ga bova posvetila obisku Amalfijske obale in mesta Amalfi. Obeta se sončen in toplejši dan, a kljub temu se za vožnjo s Hondo oblečeva v topla nepremoćljiva oblačila.

Pred nama je najmanj 45 kilometrov vožnje, ki pa se jo veseliva, ker veva, da naju čaka čarobne razgibana obala, mogočbe pečine in prekrasne barve morja.

Vsak kilometer obale Amalfi je vsekakor edinstven, saj ga sestavljajo strme, visoke pečine, ki padajo proti morju.

Tu so številni očarljivi večji in manjši zalivi s plažami in lepo urejene terase na pobočjih. 

Posejane so z stopničastimi nasadi limoni, pomarančami, vinsko trto in oljkami.

Obala je uvršcena v Unescov seznam svetovne dediščine kot pokrajina, ki očara s svojo brezčasno privlačnostjo.

Ko se približava Pozitanu, .že opaziva preštevilna vozila parkirana ob poti, kar nakazuje veliko obiskovalcev tega romantičnega mesta, kot mu domačini pravijo.

Tudi midva si ne moreva kaj, da ne bi naredila še nekaj dodatnih posnetkov mesta, tokrat s pogledom z vzhodne strani. Mesto ima resnično posebno lego in zanimivo strukturo hiš.

Ko nadaljujeva pot, se pogosto ustaviva in odkrivava krasne vedute obale in vrtoglave višine skalnih pečin nad nama.

Ob poti naju preseneti zanimivo izpeljana skulptura ženske in moškega. Všeč mi je ideja, izvedba in izbrani materijal. 

Cesta na tem delu obale teče skozi nekaj krajših predorov, ki malo skrajšajo sicer dolgo ovinkasto pot. Nad ovinki so pogosto globoki, z drevjem poraščeni kanjoni. 

V stenah so  velike jame in razpoke, na srečo so strmine zavarovane z mrežo, saj je teren krušljiv.

Ne moreva se načuditi drznosti gradnje hiš na robu skalnatih previsov in na vrhu pečin. Prav izvirni so z izbiro prostorov za gradnjo. 

Cesta je dovolj široka, da se srečata avtobusa, a v ostrih ovinkih nastajajo pogosto težave in posledično zastoji. 

Že vse dni se čudiva drznim mototoristom, ki se prebijajo skozi gost promet s prehitevanjem po levi in desni. Danes pa se je celo Bojan opogumil in pospešil najino potovanje s prehitevanjem.

Opoldne sva prispela v Amalfi, ki leži pod strmimi pečinami. 

Parkirava na obali med množico drugih hitrih konjičkov. Najprej se sprehodiva po pomolu, da fotografirava mesto z morske strani. 

Viri o mestu Amalfi pripovedujejo, da je, po legendi Herkul zgradil čudovito mesto Amalfi ravno na grobu svoje ljubezni in po njej je mesto dobilo ime.

Nato se odpraviva v center. Ulice so natrpane s turisti, ki izbirajo restavracije za kosilo, mnogi pa že sedijo pri jedi. 

Na ulicah trgovinice ponujajo tipčne lokalne izdelke, vse pa je precej drago. Očitno domačini v času sezone poskrbijo, da zaslužijo za celo leto. 

Tudi midva se ustaviva za kosilo. Značilna in posebna jed kraja so ravioli ali rezanci z limonovo omako. 

Po kosilu sva šla do znamenite arabsko-normanska katedrale Sant'Andrea v središču mesta. 

Ne da se je zgrešiti, saj ima impozantno stopnišče, ki vabi turiste, da na njem posedajo in se fotografirajo in še lepšo črtasto bizantinsko fasado.

Po ogledu mesta sva nadaljevala pot in se peljala mimo še dveh drugih mest, prva je Minore, druga pa Maiore. 

Slednje ima dolgo, prostorno promenado z lepo plažo, kar je v teh krajih prava posebnost zaradi pomanjkanja prostora.

Tu se obrneva in se vrneva v kamp.

Vožnja je bila kaotična v bližini mest, sicer je potekala umirjeno. Ne morem si zamišljati, da bi sama vsakodnevno doživljala ta "žumbus", naval turistov. Stresno!

Nekje v zadnji tretjini poti je nad pečine sedel težak oblak in spustil neka kapljic dežja, zato sva naredila postanek v manjši gostilni in se ogrela s toplim čajem. Kako prav so nama prisla nepremočljiva oblačila.

Preživet dan je bil poln vtisov, ki jih lahko zaokrožim še z nekaterimi ugotovitvami

Obala Amalfi je polna dih jemajočih pogledov na strme pečine, ki se zaključujejo z zalivčki s kristalno čisto modrino morja. Vse skupaj daje priložnost za čudovite spominske fotografije.

Obala je zakladnica slikovitih obalnih vasi raztresenih po neverjetnih pečinah in ob obali. Vsaka je svoja zgodba, s svojim značajem in neverjetno zloženimi pastelnimi hišami. 

Nenazadnje naj ne pozabim pohvaliti zelo okusne italijanske hrane, če omenim le zanimive raviole z limonovo omako in zloženke z rezinami zrelih paradižnikov, svežo mocarelo, listi bazilike, pokapljano z ekstra deviškim oljčnim oljem in posipom lokalne morske soli.

Še bi lahko naštevala, naj ostane še kaj za baslednjič.

Otok Capri

Danes je zrak malo toplejši že zjutraj in tudi veter je ponehal. Po zajtrku se odpraviva na otok Capri. 

Ker turistom ni dovoljeno pripeljati skuterjev na otok, sva se na pot odpravila z javnimi prevoznimi sredstvi, omenjam množino, ker je treba kar kombinirati možnosti.

Od kampa do centra Sorrenta se peljeva z avtobusom. Postajališče je v bližini kampa. Že takoj opaziva, da je na avtobusu množica turistov.

Od centra do pristanišča sva pešačila in se tam vkrcala na ladjo, ki pelje do otoka. V mestu Sorrento sicer ponujajo organizirane oglede otoka z ladjicami, a sva ugotovila, da raje sama načrtujeva ogled, pa čeprav zato ne bova videla popularnih jam v pećinah otoka. Ugotovila sva namreč, da iz ladje jame vidiš le od daleč.

Sedela sva na odortem vrhu ladjice in obcudovala zaliv z Vezuvom v ozadju.Pluli smo dobre pol ure. 

Že od daleč je bilo lepo vidno mesto Capri, ki se razteza v sredini otoka, med dvema vzpetinama.

Ko smo pristali, sva se najprej sprehodila po obali. Na obali so stavbe sicer pisane a ne preveč vzdrževane. 

Pred njimi se vrstijo restavracije. Nato sva se vsedla na vzpenjačo, ki vodi na zgornji nivo mesta.

Tu pa je stanje popolnoma drugačno in potrjuje podatke, da Capri slovi po prestižnih hotelih in trgovinah, od dizajnerske mode do limoncella in ročno izdelanih usnjenih sandalov.  Vse to se odpre na zgornjem nivoju mesta.

Otok bogastva za bogate z elegantnimi vilami in strmimi pečinami.

Tudi zgodovina potrjuje pomembnost otoka, saj je Capri prvi "odkril" cesar Avgust v zgodnjih letih rimskega imperija. Pogosto je tu prebival in zgradil številne templje, vile in vrtove, da bi imel svoj zasebni raj. 

Capri je eden najbolj zanimivih italijanskih otokov. Naseljen je od leta 8 pr. n. št.

Znan je po solati Caprese, ki je priljubljena predjed po xelem svetu. Pripravljena je iz svežega paradižnika, mocarele, ščepca soli, popra in bazilike.

Ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Caprija je Faraglioni AKA 'The Monster's Teeth, znani kot Pošastni zobje. To so ikonične skale, ki se dvigajo iz morja in jih je mogoče videti na milje daleč.

 Upodobljeni so tudi v reklamah italijanskih modnih znamk, kot so Giorgi Armani, Calvin Klein.

Na Cpriju je v poletni sezoni turistom prepovedano uporabljati avtomobile

Na otoku sta dve mesti, Capri v zalivu in Anacapri,visoko na hribu. Tu živi le približno 13.000 ljudi. A stevilo se piveča, ker ga obišče več kot dva miljona turistov na leto.

In še zadnja zgodovinska resnica, da je skoraj polovica prebivalcev Cprija umrla zaradi kuge v 17. stoletju.

Ko sva zapustila vzpenjačo sva se
odpravila po lepo urejenem bogatejšem predelu Caprija do naravne znamenitosti. 

Pot naju je vodila po 1,5 m širokih, tlakovanih ulicah. Vsepovsod so rože, zelenje in vrtivi z limonovci in pomarančevci. Tukaj pridelujejo limone velikane, saj so veliki kot žoge. 

Zaradi strmine so vhodi v domove strme stopnice. Po ulicah vozijo za te razmere prilagojena vozila, kot bi jih odrezali na pol. 

Veliko je dostavljalcev, ki vozijo stanovalcem potrebščine, jih tudi prevažajo po potrebi.

Po dobrem kilometru sva se po stopnicah spustila do znamenitega naravnega skalnatega loka. Občudovala sva stvaritev narave, ki je z erozijo oblikovala slonu podobno skalo z velikim lokom nad morjem in tremi manjšimi luknjami.

Stopnice vodijo do najboljše razgledne točke., kjer sva resnično uživala in naredila kar nekaj posnetkov slona in obale v daljavi.

Nato sva se sprehodila do stopnic, ki vodijo do obale, a so bile zaprte. Šla sva mimo bogatega vrta z mogočnimi kaktusi. 

Vrnila sva se do vzpenjače in se peljala v dolino.

Čakala naju je le še pot do Anacapri, mesta na gori Monte Solaro. Kupila sva vozovnici in se peljala z mini avtobusom,ki pa je sprejel potnikov za normalen avtobus. Tu ceste ne dopuščajojo vožnje avtobusom, saj še mali avtobusi komaj izpeljejo ostre ovinke in se srečujejo z drugimi vozili v prometu.

Vožnja je zelo zanimiva, saj se peljemo po v skale vklesani cesti pod vrhom gore. Ko sestopimo, se pred nami odpre trg s prodajalnami, ki ponujajo tipične sandale, limone, parfume iz agrumov, skaščičarne s sladoledom in restavracije z lokalno hrano.

Midva se kar takoj odpraviva do enisedežne žičnice, ki pelje na vrh gore Solaro. Žičnica te v 15 minutah prepelje na vrh. 

Tu pa doživiva najlepše presenečenje, neverjetni razgledi na  mesto spodaj, na otok in njegovo obalo in celoten Neapeljski zaliv z Amalfijsko obalo. Božansko lepo.

Uredili so lepe razgledne točke, stopnice, ki vidijo nižje po pobočju, kjer lahko v miru občuduješ skale osamelce ali znamenite "pošastne zobe".

Sedla sva v travo, si privoščila kavo in sok, naredila sebek in v miru uživala v naravi. 

Čakala sta naju le še vožnji s sedežnico in avtobusom do pristanišča.

Pred odhodom sva se ponovno ustavila v prodajalni zvončkov, da sva kupila enega za srečo. Ocekovečila sem se v lepem okolju.

Zvončku pravijo kapreški zvonček sreče. Povezan je z legendo, ki govori o revnem pastirčku, ki je na podlagi zvoka zvona srečal svetega Mihaela, od njega prejel zvonček, ki mu je prinesel srečo. 

Pravijo, da ne smeš zapustiti otoka brez srečnega zvončka. Imava ga. :)

Positano

Zjutraj je bilo sončno, a sveže, samo 8°C, ponoči pa še hladneje. Zanimivo, da je bilo pri nas doma topleje kot tu na jugu Italije.

Dopoldne sva se bolj ali manj zadrževala v avtodomu in postorila vse, kar je bilo potrebno. Na potep s skuterjem sva šla šele po kosilu, ko je sonce malo bolj ogrelo zrak. 

Tokrat naju je radovednot gnala do Pozitana, prvega mesta ob Amalfijski obali. V začetku se serpetine počasi dvigajo po pobočju hriba. Ves čas imava prekrasen razgled na obsežen Neapeljski zaliv.

Malo pod vrhom se cesta začne spuščati proti nekakšnemu sedlu med dvema vrhovoma. Tu se odpre pogled še na vzhodno obalo. Nato se začnejo ovinki Amalfijske obale. 

Cesta je vklesana v strm breg in zavarovana z betonskim zidom. Pod cesto strmo pobočje sega do morja. 

9Tu ni dovoljeno potovati s kamperjem, le z avtomobili ali mototlrji. Na razpolago so tudi redni avtobusi. Ko sva ga orvič obiskala, sva se peljala z avtobusom.

Sedaj šele se zavedava, kako drugače je, ko se sam pelješ po tej cesti. S skuterjem se lahko enostavno ustaviš povsod tam, kjer želiš. 

Občudovala sva strmo obalo, majhne zalivčke s turkiznim ćistim morjem in bujno zelenje. Nad glavami pa visijo gole krušljive skale.

Kljub temu, da ni sezona, je na poti v ta kraj veliko ljudi. Ustavljava se na nekaj točkah, kjer domačini ponujajo pomaranče in limone, likerje iz teh sadežev in olje. 

Nekaj kilometrov pred Positanom ( 25 km oddaljenim od Sorrenta) že zagledava ob cesti najprej parkirane avtobuse, kmalu zatem pa osebne avtomobile. Očitno je v mestu že ogromno obiskovalcev.

Peljeva se skoraj do obale in parkirava. Pridruživa se množici, ki se po ozki ljubki ulici spuščajo do plaže. Na vsakem koraku se odpira lepši pogled na piramidi podobni gruči pisanih stavb, ki se kopičijo drug na drugi od obale navzgor, prisoljene v breg hriba. 

Ulice so zatrpane s številnimi trgovinicami, ki ponujajo različne stvari. Posebej prevladujejo oblačila, saj tu dajo veliko na modo. Ponujajo pisan izbor poletnih oblek iz bombaža in lanu.

To mesto je z najboljsim naklonom na svetu in ima ozke tlakovane ulice.

Ulice prehajajo tu in tam v dolge stopnice in prehode lepšajo majhne arkade.

Positano je tako rekoč vklesan v dve gorski steni in okrašen s pisanimi zgradbami, ki se strmo vzpenjajo v breg. Vmes pa zelenijo vrtovi in nasadi limonovcev. Vse skupaj riše , nadrealistično sliko v skalni formaciji, ki navdihuje premnoge umetnike. 

Pred vstopom na mestno plažo stoji mogočna cerkev Chiesa di Santa Maria Assunta, ki ima kupolo iz majolike (vrsta barvane italijanske keramike s kositerno glazuro). Široko stopnišče pelje do spodnje točke mesta.

Ko prispeva do plaže, lahko potrdiva, da je pogled z morja na mesto res najlepši. Veliko obiskovalcev se je že predajalo sončnim žarkom na plaži, čeprav temperatura ni presegala 12° C. 

Sprehodila sva se do obeh koncev plaže in iskala čim lepše posnetke kraja. Na obali so številne restaveacije, ki ponujajo okusno morsko hrano.

Kraj ponuja splet bogatih barv, ki jih sestavljajo zelena z bližnjih hribov rumena, rožnata in bela mešanica sredozemskih hiš, in kobaltno morje s srebrno lesketajočimi valovi, ki ližejo renosiv pesek plaž.

 

Pozno popoldne sva se poslovila od slikovitega mesteca in se odpravila v kamp. Čeprav je Pozitano res slikovit, moram.priznati, da me je prvič veliko bolj presenetil kot tokrat