Dan na plaži Tylösand

Danes sva si vzela "a day off" in ga preživela bolj poletno dopustniško, na kolesu in na plaži.

Dopoldne je nebo pokrivala koprenasta oblačnist in vlekej je svež veter, zato sva se odločila, da s kolesom razisčeva bližnji polotok Tylösand.

Peljeva se po urejeni asfaltirani kolesarski stezi. Že po dobrem kilometru sva prišla do spodnjega dela Tylösand plaže. 

Tylösand je znan tako v državi kot v tujini, saj ga krasi ena najbolj priljubljenih zlatorumenih peščenih plaž na Švedskem. Plaža je bila že nekajkrat razglašena za najlepšo v državi.

Naju posebej navduši droben sipek pesek, ki je sestavljen iz kristalčkov in se v soncu sveti. Prijeten je za otip in je čist.  

Plažo obdajojo slikovite peščene sipine, porasle s travo in grmičevjem, ki cveti v rumeni, beli in vijolični barvi. Grmovnice divje vrtnice so že v fazi rdečih semen, ki lepo dopolnjujejo celotno sceno. 

Na tem delu plaže je večja restavracija in mogočen stolp za reševalce. Pravijo, da je Tylösand kraj, ki poskrbi da se združita sproščeno vzdušje na plaži z okusnimi večerjami s pogledom na mirje ob njej.

Ponujajo še prvovrstno golf igrišče in 18 km dolgo pohodniško pot s čudovito naravo obarvano z zgodovinskimi elementi v okolici.

V bližini turističnega naselja z majhnimi lesenimi hiškami zagledava smerokaz do kapela svetega Olofa. 

Povzpneva se na griček in znajdeva se pred lepo kapelo živo oranžne barve in sivim.prostostoječim stolpom poleg nje.

Obe stavbi sta prekriti z lesenimi skodlami. Visok in eleganten zvonik je atraktiven v svoji sivi barvi in posebni obliki.

Notranjosti kapele krasijo pred pozabo rešene okrasje stare uničene kapele. Leseni poslikani opaži so res lep primerek verskih tem.

Kapela, posvečena svetemu Olofu, ima izjemno zgodovino. Zgrajena lje bila eta 1721. Po 150 letih so jo podrli in nadomestili s kamnito cerkvijo. 

V cerkvebih klopeh sem opazila QR kode in ugotovila, damoraju biti tu verniki racunalniško dobro pismeni 

Po ogledu sva se vrnila v avtodom, pokosila in se popoldbe odpravila na plažo. Jasno in sončno vreme je na plažo privabilo veliko število kopalcev. 

Pridružila sva se jim, jaz bolj s sončenjem, Bojan pa tudi s kopanhem. Presenetljivo morje ni tako mrzla, kot sem pričakovala. Zaplavala bi, a mi hladen veter nič kaj ne paše. 

Pogled po dolgi peščeni obali daje pravi mediteranski vtis, le da tu ni senčnikov, saj vsi uživajo v toplih sončnih žarkih, po dolgih zimskih dneh.

Preživela sva prijeten poletni dan na zahodni obali Švedske.

Od Kristinehamna do Halmstada

Dopoldne sva se odpravila do 350 km oddaljenega Halmstada, kje se bova čez par dni vkrcala na trajekt za Dansko.

Halmstad je pristaniško, univerzitetno, industrijsko mesto ob izlivu reke Nissan na zahodni švedski obali.

Voziva po ne preveč prometni cesti, ki pelje po valoviti večinoma gozdnati pokrajini. Zanimiva je rešitev avtoceste, ki je v bistvu hitra cesta. 

Tu se izmenićno menjata eden ali dva pasova na nasprotnih straneh, glede na razmere. Hitrost je omejena večino na 100 km/h, na bavadnih cestah pa 80 km/h.

Vmes se ustaviva ob južnem koncu jezera Vänen, da si pripraviva kosilo in uživava ob lepih pogledih na prostranost jezera.

Pozno popoldne sva prispela na parkirišče v bližini lepe dolge zlato peščene plaže Tylösand,ki sva si jo šla raziskat.

Sonce se je že skoraj poslavljalo, a vztrajni kopalci so še vedno plavali v, po moje, mrzlem morju. 

Tudi galebi so iskali osvežitev v malem bazenčku.

Pred plažo so s travo porasle kopaste sipine, do obale pa teče urejena lesena pot, saj je pesek res droben in sipek.

Valovi živahno ližejo obalo in ustvarjajo lepo sliko. Sprehodiva se vzdolž plaže, kjer so postavljena številna igrišča za odbojko na mivki. Nekaj skupin se trudi igrati.

Sonce je zahajalo, zato sva se tudi midva odpravila v najin dom na štirih kolesih. Jutri pa se morda opogumiva in tudi midva zaplavava. :)

Na parkirišču sva spoznala par iz Nemčije, ki imata enak avtodom kot midva. Prijetno smo poklepetali.

Od Uppsale do Kristinehamna

Danes sva se iz Uppsale odpravila nazaj proti domu. Postanek sva načrtovala v okrog 260 km oddaljenem Kristinehamnu.

Potovanje je potekalo mirno z malo prometa, le oblaki so se gostili in kazalo je na dež, ki se res vlil ravno, ko sva parkirala na postajališču blizu jezera.

Ta del Švedske je precej valovit in poraščen z iglavci. Spominja me na finsko pokrajino, kar dopolnjujejo še ljubke lesene hiše rdeče bele barve. 

Kristinehamn leži, kjer se v bližini reki Varnan in Lötälven skupaj izlivata v Vänern jezero.

Vänern je največje jezero na Švedskem, največje jezero v Evropski uniji in tretje največje jezero v Evropi.

Prekrasen je pogled na mirno in široko površino vode, na obalo polno okroglih skal in manjših balvanov in veliko vodnih trav, ki zeleno obarvajo zalivčke.

Kot povsod na Švedskem je obala lepo urejena, travniki pokošeni in veliko klopc, kjer se lahko ustaviš, počijes in se naužiješ lepot.

Blizu najinega postajališča je ljubek zalivček, ki pa je kljub majhnosti znan po vsem svetu, saj gosti Picassojevo umetnino.

Zanimiva je zgodba o tej skulpturi. O njej piše Wikipedija, pa tudi lepo urejena predstavitev na tablah v bližini skulpture.

Naj jo povzamem.

Leta 1965 so na Strandudnu postavili 15 metrov visoka monumentalna skulpturo Pabla Picassa. Prikazuje njegovo ženo Jacqueline . 

Model zanjo je nastajal v Picassovem studiu 17 let in Picasso ga je želel postaviti nekje v naravi. 

Najprej so jo žekeli postaviti na Norveškem, a jo tam niso želeli, ker da je preveč grozljiva.

Na srečo se je zanjo ogrel švedski slikar iz Kristinehamna, ki je svoj domači kraj izbral za njeno postavitev.

Izbral je skalo v manjšem rtu ob jezeru in pričel z izdelavo in postavitvijo. Ker originala makete Picasso ni dovolil odnesti iz studia, so morale zadostovati fotograjije iz različnih kotov.

Mesto pos⁰tavitve je res posrečeno, saj lepa Jacqueline spokojno gleda na jezero.

Rt je postal zelo znana točka, ki jo obišče mnogo pomembnih in manj pomembnih ljudi. Le Pucasso jo nikoli ni obiskal, le zadovoljen je bil s postavitvijo

Dandanes je v tem mestu skoraj vse poimenovano po Picassu, od ulic, restavracij, picerij do športnih klubov. 

Največja Picassova skulptura na svetu je Kristinehamnu prinesla slavo in novo vsebino.

Na eni izmed tabel z informacijami sem našla ta dejstva o skulpturi:

-Višina: 15 metrov. 

-Teža: 35 ton.

-Material: naravni beton z majhnimi kamni.

-Skulptura je sestavljena iz jekla, cementa in 90 % črnega granita iz Larvika na Norveškem.

-Površina naj bi bila tako trda, da bo zdržala 2000 let.

Sprehodila sva se po rtu, slikala skulpturo iz različnih kotov in uživala na klopci ob sončnem zahodu. 

Srečala sva prijazen belgijski par, ki kolesari okoli jezera. Izmenjali smo si nekaj potovalnih izkušenj in si zaželeli srečno nadaljevanje.