Rafutski park in vila

Včeraj sva se z Nušo odpravili na daljšo hojo, ki pa sva jo z razlogom malo skrajšali. Ko sva se namreč povzpeli do cerkve na Kostanjevici, kjer počiva zadnji francoski kralj,  sva se odpravili po zgornji poti proti Panovcu. 

Nekje na sredini, ko sva šli mimo ograje z vrati, sva opazili napis, da je Rafutski park ponovno odprt za obiskovalce. To naju je pritegnilo, zato sva se odločili, da si ga ogledava.

Spustili sva se po lepo urejeni poti, ki teče strmo navzdol in je obdana z bujnimi visokimi bambusi. Preuredili so ga s pomoćjo evropskih sredstev in ga ponovno odprli za oglede. 

Uredili in očistili so zelene dele parka, poti, dodali lepa in dolga stopnißča, ob poti postavili počivališča in razgledne točke s pogledom na bujno vegetacijo, celo prostor za manjše predstave v naravi. Na jasah so postavljeni rekvizite za mlajše obiskovalce. 

Poti so razvejane iin vodijo do različnih vstopnih točk, ki pa vse še niso odprte.

Prevzela so naju stara debla in krošnje dreves, tišina in prijeten zrak. 

Po dolgih nizkih stopnicah sva se povzpeli do vile, katere minaretu podoben stolp sca sva zagledali že od daleč. 

Stavba, čeprav dokaj v slavmbem stanju, je resnično impozantna z značilnimi detajli, ki pričajo o vplivu orjentalske kulture. 

Obljubljajo, da bo prenovljena v letu 2025, 

V letu Evropske prestolnice kulture. Takrat bo zažarela v vsem svojem sijaju. 

Na več mestih so ostanki zgradb z informacijskimi tablami, ki pričajo o razvoju Gorice v okviru svetovne zgodovine, o usodi aleksandrink in o arhitektu Antonu Laščaku.

Na poti sva srečali nemški par, ki si je z zanimanhem ogledoval vilo in park.

Ogled sva zaključili na spodnjem obokanem vhodu v park in nadaljevali hojo še po bližnjem Panovcu.