Lofotski otoki

Crème de la crème Norveške - Lofoten!!!

Sva na zadnjem otoku otočja Lofoten v kraju Moskenes, kjer pristaja trajekt iz Bodøja. Danes sva dobila mesto v velikem lepo urejenem kampu nad zalivom. Vreme je sončno in prijetno toplo.

Lofotski otoki so kot dragocena beščeča ogrlica biserov, ki krasi severno obalo Norveške. Ni čudno, da jih vsako leto obišče zelo veliko turistov. Tudi sedaj ni nič drugače.

Lofoti so otočje na Norveškem. Znano je po slikoviti pokrajini z vrhovi zanimivih in nevsakdanjih oblik, stoterih zalivov in jezer.  

Ponašajo se z ozkimi serpentinastimi cestami, razvejanimi, divjimi fjordi, jezeri, obalo posejano s pisanimi ljubkimi hiškami, bleščeče modrim morjem in štrlečimi vrhovi gora nad obalo.  Ko gre za lepoto Lofotskih otokov,  človek težko najde ustrezne pridevnike, ki bi jih bralcem vsaj približno predstavili.

S skuterjem se odpraviva do zadnje vasi, ki leži v bližini rta na koncu otoka. Tudi ta ribiška  vasica je posebna, saj ima najkrajše ime na svetu, Å. 

Izgovori se tako, da usta oblikujemo za glas A, izgovorimo pa glas O.Domačini  pravijo, da je obcestna tabla vasi največkrat ukradena tabla, saj se vsi slikajo ob njej. Tudi midva se tu ovekovečiva.

Arktično norveško otočje nama je ponudilo osupljive čudovite razglede, ko sva se povzpela na skalnate grebene ob morju. 

Zaradi posebnih oblik hribov in gora, ki se dvigajo ob obali, rahle meglice nad morjem imaš občutek, da si v Alicini čudežni deželi v starodavnem, neukročenem raju.

Pravijo, da so otoki dobili ime po risu, natančneje po risovi nogi. Otok Vestvågøy, od antičnih časov srce arhipelaga, se je prvotno imenoval Lófót, ker je bil videti kot risova noga (»ló« pomeni »ris«, »fót« pa »stopalo«). Pozneje so dali ime celotnemu območju, zato se otoki zdaj imenujejo Lofoti.

Siva skalnata pobočja krasi le živozelena trava, ki zgleda kot da jo je nanesel slikar na platno. 

Vasica v zalivu je pretežen del na koliščih. Hiške, muzej stokfisha in restavracije so značilne rdečebele barve.

Pri muzeju vidiva vzorce sušenih glav rib in cele ribe. 

Sezona sušenja je v aprilu, ko je na otoku preko 400 tisoč m/2 sušenih rib na posebnih lesenih sušilnikih, ki jih vidiva v vasi in so sedaj prazni. Največ stokfish izvozijo v Italijo.

Povzpneva se na skalnat grič nad vasico, od koder je prekrasen razgled na obalo, jezero, fjord. 

Vrneva se v kamp, pripraviva kosilo in po kavici se peljeva s skuterjem v bližino Lofotskega slapa. Do tja vodi uhojena steza, ki teče po skallnatem grebenu in med resjem. 

Lofotski otoki so neverjetna mešanica skalnatih grebenov, manjših planot z jezeri na različnih nivojih, iz katerih voda v obliki slapov in brzic teče proti morju. 

V ozadju pa v nebo štrčijo sive skalnate gore.

Srečevala sva veliko sprehajalcev, ki so oprtani z velikimi nahrbtniki prihajali s pohoda ali se nanj odpravljali. V tem času so Lofoti resnično oblegani in število obiskovalcev veckratno presega število  domačinov. 

Do Lofotskih otokov

Za spremembo sva se zjutraj zbudila v megleno jutro. 

Po vročem včerajšnjem dnevu,  se je zgleda vlažen oceanski zrak premaknil na obalne kraje in se zgostil v meglo, iz katere je prišlo. 

Odpravljava se na Lofotske otoke. Iz parkirišča, kjer sva prespala, se premakneva v bližino pristanišča, kje sva počakala na trajekt.

(S spleta)

Zaradi megle in le dveh ur časa se nisva odločila pokukati v center mesta Bodø, ki leži na polotoku severno od polarnega kroga. Je ena od metropol severne Norveške in je znana izhodiščna točka za Lofotske otoke.

Po kosilu se odpraviva do trajekta, ki je imel odhod ob 13:30 (cena 185 €). Veliko število vozil je že čakalo v vrsti, vsi pa so ga morali predhodno rezervirali, saj so v dnevnih terminih hitro popolnjena mesta. 

Vožnja s trajektom, kljub mirnemu mirju, ni bila prav prijetna, saj se je ves čas zibal. Poleg tega smo se potniki gnetli v edinem prostoru ob restavraciji. Slab zrak, gneča in zibanje je pri naju obeh povzročilo malo glavobola in slab občutek v želodcu. Vožnja je namreč trajala cele 4 ure.

Brala sva, se pogovarjala in načrtovala obisk otokov, da nama je čas hitreje minil.

Ko smo se izkrcali in sva želela v bližnji kamp, naju je tam ustavila tabla z  napisom 'Full'. Šla sem povprašati, če se slučajno najde vsaj en prostor za avtodom, a so mi povedali, da bo prostor šele jutri po 9. uri. 

Tako je Bojan moral z aplikacijo Park4night poiskal primerno parkirišče v bližini. Na srečo je v bližini večje parkurišče, sicer plačljivo (250 kron, 20 €), a udobno in mirno. 

Jutri najprej odideva v kamp, potem pa začneva raziskivanje otokov s skuterjem. Se že veselim.

Salstraumen

Prespala sva na mirnem manjšem parkirišču ob cesti. Bojan je že včeraj urejal trajekt za Lofote in ugotovil, da je za danes že vse zasedeno, le nočna vožnja je bila na razpolago. Odločiva se za jutrijšnji odhod, tako bova lahko mirno in počasi uživala današnje oglede.

                   (S spleta)

Norveška je dežela, ki od svojega juga pa do skrajnega severa ponuja drugačnosti, posebnosti in značilnosti zapakirane v dolgo in veliko deželo,  prijazno ljudem. Njihove lične rdečebele lesene hiše vsepovsod krasijo deželo in neverjetno kljubujejo zahtevnemu zimskemu času. 

Ko sva bila pred leti tu prvič, sem jo doživela kot pravo deželo trolov. Gore, fjordi in balvani so v sebi skrivali te pravljične grde, a prijazne  stvore, ki jih je vse polno v njihovih pripovedkah. Vzljubila sem ta divji, naraven in drugačen svet. 

Sedaj imam več časa, da si ga na vsakem koraku dodobra ogledam in vtisnem v spomin.  Narava mi pomirja dušo, odganja slabe misli in me sprošča. Ogledi zahtevajo tudi telesno aktivnost, zato je vse še bolj učinkovito.

                          ( s spleta)

Danes sva se ustavila v naravnem rezervatu Saltstraumen, kjer je majhna ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. 

Čez ožino se boči visok eleganten most, ob njem so parkirišča, kjer parkirava in so sedaj brezplačna.

Na tabli v bližini je razlaga tega enkratnega fenomena narave, znanega po vsem svetu.  

Maelstron se ustvari na 3 kilometre dolgi in 150 metrov široki ožini med fjordoma Skjerstad in Salten, 32 kilometrov oddaljenega od mesta Bodø.

Skozi Saltstraumen v približno 6 urah preteče 400 milijonov kubičnih metrov vode, ki uravnava plimo in oseko med obema fjordskima bazenoma.

Tok vode lahko doseže hitrost od 15 do 20 km/h. Močan tok ustvarja "Penečo kopel" z značilnimi vrtinci vseh velikisti, včasih tudi do 10 metrov v premeru. Lokalno jih imenujejo "kotli".

 Smer toka se spreminja vsakih 6 ur in le za kratek čas je ožina povsem mirna. Ta fenomen prinaša hrano za velike količine rib, zato se okoli tega bogastva zbirajo galebi in ribiči.  

Najprej se odpraviva preko mostu Saltstraumen, ki poteka tik nad vodnim fenomenom. Na obeh straneh mostu sta pešpoti, od koder je lep pogled naravnost navzdol v ožino.

Na obeh bregovih so številne razgledne točke ob obali. Spustiva se najprej na levi breg, saj je do najmočnejšega pretoka vode več kot ena ura. 

Iz manjšega zaliva na desni se morje razdeli in počasi teče proti večjemu mimo otočka, kjer je nosilec mosta.  Pod mostom je voda globoka skoraj 30 metrov.

Občutek imaš, da je to reka in ne morje. Ko voda zadene ob skale, ustvarja manjše vrtince.

Odpraviva se nazaj na drugi breg in na obalo, kjer se je že zbralo veliko gledalcev, ki sedijo in opazujejo morje kot v gledališču. 

Bliža se poldne in tok postaja iz trenutka v trenutek močnejši in glasnejši. Ustvarjajo se vrtinci, ki vsrkajo zrakv  globino in potiskajo vodo ven na drugi strani. Ustvarjajo se zanimive kupole vode, kot v gejzirih.

Stojimo, gledamo in se čudimo moči bibavice. Radi bi ovekovečili to čudo. Čeprav gre le za vodo, vsi obsedimo in opazujemo, nikomur se ne mudi. 

Bojan pripomni, da bi tu lahko bila močna elektrarna, a norvežani jo trenutno ne potrebujejo. 

V bližini obale je majhno, lepo jezerce z otočkom, kjer gnezdijo price. 

Norveška država poskrbi, da imajo ljudje dostop do podobnih pomembnih točk, kar prebivalci tudi pričakujejo.

Pripraviva si kosilo na parkirišču in se odpraviva proti mestu Bodø, kjer se bova jutri vkrcala na trajekt za Lofote.