Do Lofotskih otokov

Za spremembo sva se zjutraj zbudila v megleno jutro. 

Po vročem včerajšnjem dnevu,  se je zgleda vlažen oceanski zrak premaknil na obalne kraje in se zgostil v meglo, iz katere je prišlo. 

Odpravljava se na Lofotske otoke. Iz parkirišča, kjer sva prespala, se premakneva v bližino pristanišča, kje sva počakala na trajekt.

(S spleta)

Zaradi megle in le dveh ur časa se nisva odločila pokukati v center mesta Bodø, ki leži na polotoku severno od polarnega kroga. Je ena od metropol severne Norveške in je znana izhodiščna točka za Lofotske otoke.

Po kosilu se odpraviva do trajekta, ki je imel odhod ob 13:30 (cena 185 €). Veliko število vozil je že čakalo v vrsti, vsi pa so ga morali predhodno rezervirali, saj so v dnevnih terminih hitro popolnjena mesta. 

Vožnja s trajektom, kljub mirnemu mirju, ni bila prav prijetna, saj se je ves čas zibal. Poleg tega smo se potniki gnetli v edinem prostoru ob restavraciji. Slab zrak, gneča in zibanje je pri naju obeh povzročilo malo glavobola in slab občutek v želodcu. Vožnja je namreč trajala cele 4 ure.

Brala sva, se pogovarjala in načrtovala obisk otokov, da nama je čas hitreje minil.

Ko smo se izkrcali in sva želela v bližnji kamp, naju je tam ustavila tabla z  napisom 'Full'. Šla sem povprašati, če se slučajno najde vsaj en prostor za avtodom, a so mi povedali, da bo prostor šele jutri po 9. uri. 

Tako je Bojan moral z aplikacijo Park4night poiskal primerno parkirišče v bližini. Na srečo je v bližini večje parkurišče, sicer plačljivo (250 kron, 20 €), a udobno in mirno. 

Jutri najprej odideva v kamp, potem pa začneva raziskivanje otokov s skuterjem. Se že veselim.

Salstraumen

Prespala sva na mirnem manjšem parkirišču ob cesti. Bojan je že včeraj urejal trajekt za Lofote in ugotovil, da je za danes že vse zasedeno, le nočna vožnja je bila na razpolago. Odločiva se za jutrijšnji odhod, tako bova lahko mirno in počasi uživala današnje oglede.

                   (S spleta)

Norveška je dežela, ki od svojega juga pa do skrajnega severa ponuja drugačnosti, posebnosti in značilnosti zapakirane v dolgo in veliko deželo,  prijazno ljudem. Njihove lične rdečebele lesene hiše vsepovsod krasijo deželo in neverjetno kljubujejo zahtevnemu zimskemu času. 

Ko sva bila pred leti tu prvič, sem jo doživela kot pravo deželo trolov. Gore, fjordi in balvani so v sebi skrivali te pravljične grde, a prijazne  stvore, ki jih je vse polno v njihovih pripovedkah. Vzljubila sem ta divji, naraven in drugačen svet. 

Sedaj imam več časa, da si ga na vsakem koraku dodobra ogledam in vtisnem v spomin.  Narava mi pomirja dušo, odganja slabe misli in me sprošča. Ogledi zahtevajo tudi telesno aktivnost, zato je vse še bolj učinkovito.

                          ( s spleta)

Danes sva se ustavila v naravnem rezervatu Saltstraumen, kjer je majhna ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. 

Čez ožino se boči visok eleganten most, ob njem so parkirišča, kjer parkirava in so sedaj brezplačna.

Na tabli v bližini je razlaga tega enkratnega fenomena narave, znanega po vsem svetu.  

Maelstron se ustvari na 3 kilometre dolgi in 150 metrov široki ožini med fjordoma Skjerstad in Salten, 32 kilometrov oddaljenega od mesta Bodø.

Skozi Saltstraumen v približno 6 urah preteče 400 milijonov kubičnih metrov vode, ki uravnava plimo in oseko med obema fjordskima bazenoma.

Tok vode lahko doseže hitrost od 15 do 20 km/h. Močan tok ustvarja "Penečo kopel" z značilnimi vrtinci vseh velikisti, včasih tudi do 10 metrov v premeru. Lokalno jih imenujejo "kotli".

 Smer toka se spreminja vsakih 6 ur in le za kratek čas je ožina povsem mirna. Ta fenomen prinaša hrano za velike količine rib, zato se okoli tega bogastva zbirajo galebi in ribiči.  

Najprej se odpraviva preko mostu Saltstraumen, ki poteka tik nad vodnim fenomenom. Na obeh straneh mostu sta pešpoti, od koder je lep pogled naravnost navzdol v ožino.

Na obeh bregovih so številne razgledne točke ob obali. Spustiva se najprej na levi breg, saj je do najmočnejšega pretoka vode več kot ena ura. 

Iz manjšega zaliva na desni se morje razdeli in počasi teče proti večjemu mimo otočka, kjer je nosilec mosta.  Pod mostom je voda globoka skoraj 30 metrov.

Občutek imaš, da je to reka in ne morje. Ko voda zadene ob skale, ustvarja manjše vrtince.

Odpraviva se nazaj na drugi breg in na obalo, kjer se je že zbralo veliko gledalcev, ki sedijo in opazujejo morje kot v gledališču. 

Bliža se poldne in tok postaja iz trenutka v trenutek močnejši in glasnejši. Ustvarjajo se vrtinci, ki vsrkajo zrakv  globino in potiskajo vodo ven na drugi strani. Ustvarjajo se zanimive kupole vode, kot v gejzirih.

Stojimo, gledamo in se čudimo moči bibavice. Radi bi ovekovečili to čudo. Čeprav gre le za vodo, vsi obsedimo in opazujemo, nikomur se ne mudi. 

Bojan pripomni, da bi tu lahko bila močna elektrarna, a norvežani jo trenutno ne potrebujejo. 

V bližini obale je majhno, lepo jezerce z otočkom, kjer gnezdijo price. 

Norveška država poskrbi, da imajo ljudje dostop do podobnih pomembnih točk, kar prebivalci tudi pričakujejo.

Pripraviva si kosilo na parkirišču in se odpraviva proti mestu Bodø, kjer se bova jutri vkrcala na trajekt za Lofote.

 

Čez polarni krog

Včeraj pozno zvečer sva se iz športnega centra teka na smučeh, ki je bil na samoti, odmaknjen od mesta in nama ni bilo prav prijetno, preselila v dolino na parkirišče trgovine Coop. 

Zjutraj sva nakupila najnujnejše in se odpravila do Mo i Rame, industrijsko središče železa in jekla. 

Znana je po turistični atrakciji Havmannen, "človek morja", ki ga lahko  vidimo na številnih razglednicah in vodičih o Mo i Rane,

Havmannen stoji v vodi v zalivu  Ranfjorden. Skulpturo je leta 1995 ustvaril angleški umetnik Antony Gormley. V višino meri 11 metrov in tehta 60 ton. Je eden najbolj fotografiranih objektov v mestu. Tudi v najina objektiva se je ujel. 

Z urejene promenade na obali je prelep razgled na fjord in zasnežene gore v ozadju.

Mo i Rane je obmorsko mesto, leži na koncu fjorda bližje Švedski kot obali Atlantskwga oceana. 

Ko se vračava do avtodoma, greva skozi podhod pod železnico, kjer občudujeva prekrasen morski grafit. 

V tem mestu tudi napolniva plinsko jeklenko z LPG, na črpalki. Bojan je krasno rešil za naju težave s plinom in neenotnimi standardi za plin v jeklenkah v EU. 

Vreme je lepo, sončno, 25° C, dopoldne. Vremenska stran pove, da bo dan lep in sonce sploh ne bo zašlo.

Nadaljujeva proti Arctic circle centru. Voziva po dolini reke Panaelva. Lepa in slikovita cesta se počasi dviga. 

Srečujeva številne avtodome, ki se vračajo z Nordkappa. Večina so nemški, nizozemski in angleški turisti. 

Ko prispeva do centra polarnega kroga že od daleč zagledava značilno stavbo, ki me spominja na vikinško čelado, Bojan pa jo primerja z dvorano Stozice :)

Na parkirišču je veiko vozil in ljudi. Tu obvezno ujameva v objektiv kamen, ki označuje začetek severnega kroga. Postaviva se vsak na svojo stran polarnega kroga. 

Malo sem poguglala o dejstvih polarnega/arktičnega kroga.

Arktični krog označuje najjužnejšo zemljepisno širino, na kateri na zimski solsticij (najkrajši dan v letu) na severni polobli sonce ne vzide ves dan, in na poletni solsticij (najdaljši dan v letu) na severni polobli sonce ne zaide. 

Temu pravimo polarna noč oziroma polnočno sonce in bolj ko napreduje proti severu več dni trajajo ti pojavi.

Zanimivo je dejstvo, da na točki severnega tečaja sonce pol leta ne zaide in pol leta ne vzide. Torej je na tisti tocki le en sončni vzhod in en sončni zahod v letu. Neverjetno!

V centru je trgovina z norveškimi izdelki, spominki, oblačili in restavracija, kjer si človek lahko priveže dušo. Tu so razstavljene nagačene mnoge avtohtone živali.

V okolici centra je nacionalni park, kjer obiskovalci ustvarjajo kamnite piramide.

Postavljen je tudi spomenik, ki obeležuje sodelovanje norveških in jugoslovanskih partizanov. 

Vzela sva si kar nekaj časa za ogled centra in okolice. Pot sva nadaljevala proti Bodø, kjer bova v bližini prenočila.

Voziva po slikoviti pokrajini, kot skoraj vedno tu na norveškem. 

Ogledava si prekrasne gorske brzice reke in se spustiva proti naslednjemu 100 km dolgemu fjordu, ki ima dva izhoda in enega bova obiskala jutri.

Spet sem se uštela, nisva se le vozila, celiko sva videla in se naužila miru in lepot te enkratne narave.