Gouffre de Padirac

 Dan 16 - Gouffre de Padirac

Zjutraj se odpraviva do 2 km oddaljene kraške posebnosti, Gouffre de Padirac ali jama Padirac. Ko prispeva do jame, v vrsti že čajajo prvi obiskovalci. Kupiva vstopnici (18€) in ugotoviva, da lahko vstopiva šele čez 1,5 ure, ker so obiskovalci na spletu rezervirali čas vstopa. 

Sprehodiva se po okolici, je lep sončen dan in jutranja svežina se počasi ogreva. Včeraj zjutraj je bilo tu le 2°C. Od zgoraj si ogledava globoko brezno, kjer je vstop v podzemen svet.

Okrogla brezno, je globoko 103 m s premerom 33 m in je nastalo, ko se je streha zrušila v veliko notranjo votlino. Znano je, da je votlina obstajala že v 3. stoletju, kasneje so v njeni bližini izkopavali kalijev nitrat.

Na vrsti sva za vstop v jamo. Opremijo naju z avtomatskim glasovnim vodičem in slušalkami. Spustiva se 75 m globoko kar po stopnicah ( danes svaj jih natedila več sto v tej jami), je pa možno iti tudi z dvigalom.

Od tu je lepo vidno modro nebo v okrogli odprtini zgoraj. Gouffre de Padirac je eno največjih brezen v Evropi. Ta ogromna ponorna luknja vodi v jamski sistem, ki ga je tisočletja ustvarjala podzemna vodna in erozija. 

Globoko pod zemljo je izdolbla spektakularne votline, ozke razpoke v apnenčaste skale, ki jih je okrasila z slikovitimi oblikami ogromnih kapnikov.

Vstopiva v ta jamski sistem, kjer teče živahna reka. Jama je impozantna z ogromnimi skalnatimi sklopi, ozkimi previsi in hodniki in tolmunčki vode. Prvi del jame je suh in tu kapniki ne rastejo več.

Odkril jo je slavni francoski raziskovalec jam Edouard Martel, za javnost pa je bila odprta leta 1899. Več kot 24 milijonov obiskovalcev jo je že obiskalo in občudovalo, posebej v sezoni je vrsta čakajočih na vstop v jamo zelo dolga. 

Skupaj s skupinico španskih turistov se sprehodiva po urejeni poti. Skalne gmote so osvetljene in označujejo lepe predele. 

Pot je razdeljena na tri dele. Prvi del ni tako bogat s kapniki, je pa impozanten. V drugem delu se vkrcava na posebne ravne čolne, ki jih čolnar potiska s palico po dnu reke. Tu je reka že širša, strop in stene so precej nizko nad našimi glavami.

V jami prebiva 8 vrst netopirjev, ki pa niso v predelih, ki so obiskani. 

Izkrcamo se pred največjo dvorano, ki ima visok strop, jezerca, bazene s kaskadami, kjer je voda odložila nanose apnenca in ustvarila pregrade. 

Tretji del je najlepši, saj je bogat s kapniki vseh oblik in barv. Tu se povzpneva po strmih številnih stopnicah skoraj do stropa. 

Na poti uživava in fotografirava to čudo narave. Reka teče pod zemljo še 25 km, a je dostopna le s posebno potapljaško opremo.

Ta prelep kapniši stolp je visok 17 m in širok 3 m. Zelo veličasten.

Ko se spustiva do čolnov, se odločiva, da še enkrat v miru opraviva ta del ogleda. 

Ni čudno, da je Padirac najbolj obiskan podzemni turistični objekt v Franciji. V preteklih časih so ga lokalni prebivalci pogosto imenovali hudičeva luknja

Obiskovalci opravimo 1.1 km poti v eno smer.  Obisk pusti res bogate vtise in veliko dobrih posnetkov, saj v večini jame lahko fotografiramo brez fleša.

Vrneva se na postajališče, pripraviva okusno kosilo in nazdraviva na moj poseben dan :).

Po kosilu se sprehodiva do bližnje vasice Padirac, ki jo krasijo kamnite ograje, hiše in posebne strehe. V centru je tudi majhen slikovit gradič, ki pa zgleda zapušcen. 

Prespala bova še eno noč na tem postajališču in nato nadaljevala pot proti vzhodu.

Padirac

Dan 16 - Padirac 

Zbudiva se v lepo, sončno vreme, a ocean je danes zlovešče razburkan. Butanje valov sva slišala tudi ponoči. Zjutraj sva še zadnjič šla na obalo občudovat čarobno moč morja, ko razburka ogromno količino vode in z visokimi valovi buta v skale in melje peščene plaže. Kar čutis nekakšno strahospoštovanje do narave. 

Naše postajališče v Biarritzu se je zapolnilo že pozno popoldne in kar nekaj avtodomov je moralo iskati drugo postajallišče. Zanimivo za letni čas. Ocenjujeva, da je v tem delu Francije in Španije kar dobro poskrbljeno s postajališči za avtodome. Večina so postavljena ob večjih parkiriščih, nekatera so brezplačna, druga pa imajo manjšo pristojbino.

              (aplikacija Park4night)

Pri takih potovanjih je zelo priporočljivo imeti aplikacijo Park4night, saj ima uporabne podatke o možnostih prenočevanja, o brezplačnih in plačljivih postajališčih za avtodome, kampih in parkiriščih po Evropi. 

Poleg tega so tam tudi dodatne informacije in najnovejša mnenja uporabnikov, ki pridejo zelo prav pri odločitvah o postankih. Aplikacija omogoča aktiviranje poti preko Google map-a ali drugih programov za navigacijo. 

Danes nadaljujeva potovanje proti motranjosti države, dobrih 370 km stran. 

Odločila sva se peljati po lokalni cesti in ne avtocesti, saj tako lepše doživiš okolico.   

V začetku voziva po hitri cesti, nato pa po regionalni, ki teče kilometre in kilometre v ravni črti po gozdnatem  področju. Tu ni naselij ali samotnih hiš daleč naokoli. 

Sledi bolj poljedeljsko valovita pokrajina s številnimi nasadi bujno cvetočih češenj, polj z žiti in oljne repice, ki se v soncu sveti kot zlato. 

Ravninska pokrajina  se počasi spreminja v gričevnato z naselji na gričih.

Po kar nekaj urah vožnje se pred nama odpre obsežna kraška planota, ki z vegetacijo in kamnitimi ogradami spominja na naš kras. 

Cesta je tu nekoliko ožja, a še vedno lepo prevozna.  Končno le zagledava manjšo vasico z imenom Padirac in v bližini je sredi planjave brezplačno postajališče. Parkirava in se pridruživa še trem avtokampom.

Jutri pa naju čaka zanimiv obisk lokalne posebnosti

Biarritz

Dan 15 - Biarritz, Francija

Danes se poslavljava od San Sebastjana in se odpravljava nazaj v Francijo. Postanek načrtujeva v slabih 50 km oddaljenem obmorskem letovišču Biarritzu. 

Biarritz je lepo obmorsko mesto na baskovski obali jugozahodne Francije. Pravijo, da je ena glavnih destinacij za deskanje. 

Najprej poiščeva parkirno mesto v kar precej obiskanem mestu, ki leži na pečini nad morjem. Nato se ga dpraviva raziskovat.

Z roba klifa je krasen razgled na dolgo peščeno plažo, na kateri se je v dopoldanskem času trlo mlajših in manj mladih udeležencev šole deskanja. Dan je lep, sončen, a vleče hladen severni veter.

Hodiva po urejeni poti ob obali, ki je zanimiva in slikovita. Ni čudno, da je ta čudovita narava tudi navdihnila film Igra prestolov. 

Pri naslednjem ovinku že vidiva naslednjo peščeno plažo in v daljavi Rocher de la Vierge, simbol Biarritza. To je skalnata vzpetina, na vrhu katere je kip Device Marije. 

V zalivu ne manjka deskarjev, saj je Biarritz znan po več legendarnih točkah za deskanje. Kar nekaj kurajžnežev plava,čeprav je nam zunaj kar hladno.

Sprehodiva se po obalni poti in občudujeva slikovite skale, ki so postavljene v bližini obale in bogato popestrijo sceno. 

To je dolga peščena plaža s svetilnikom na skalnati vzpetini, Point St Martin na enem koncu ter Rocher de la Vierge na drugem ter nekaj dobro postavljenih velikih skal v oceanu, ki prispevajo k zanimivosti in lepoti scene.

Sprehodila sva se ob obali do Deviške skale, na kateri stoji Marija, ki je simbol mesta in do nje vodi most, ki pa ni v uporabi. 

Obalna pot se nadaljuje vse do svetilnika na rtu proti severu, pred njim pa je lepa plaža Grande Plage. Z užitkom nadaljujeva pot do manjše marine ob poti in ob njej ribiška vasica z majhnimi hišami, ki so večino restavracije, kjer ponujajo 

morsko hrano. Tu se ustaviva na okusnem kosilu, sardele na žaru in krompir.

Nadaljujeva proti svetilniku, ki leži na koncu velike plaže. Morje je čudovito zelenomodre barve, čisto in danes mirno. Povsod ob obali pa so oznake, ki opozarjajo na nevarnost visokih valov. Ocean se iz mirnega kaj hitro prelevi v razburkano morje z visokimi valovi. Na pobočjih pod mestom rastejo juke in agave. 

Dvigneva se tudi do mesta z lepimi zelenimi površinami, trgi primernimi za posedanje in lepimi stavbami. 

Ustaviva se pri stolni cerkvi sv. Eugenie, ki je temacne barve in brez zvonika.  

Odločila sva se da danes prespiva kar v tem kraju. Poiščeva bližnje postajališče, kjer se parkirava. Pozno popoldne greva do obale po nekaj kamenčkov za spomin.

Še vedno je sončno, a mrzel severni veter mi zleze pod kožo. Kar veliko sprehajalcev je prišlo na obalno pot, saj se je medtem ocean spremenil in večji valovi butajo ob osamele skale in meljejo pesek na plaži. 

Uživava v fotografiranju neverjetne moči narave in nevsakdanjega trenuka. 

Jutri pa potujeva naprej.