San Sebastian

Dan 13 - San Sebastian

Celo noč je pihal veter in izmenično padal dež. Nama je vsaj spral prah,  ki se je nabral v polpuščavi. ;)

San Sebastian s ptičje perspektive

Zaradi vremenske napovedi sva se odločila spustiti mesto Pamplona in se odpravila kar proti oceanu.

Pamplona je glavno mesto province Navara v severni Španiji. Znana je po teku drznih tekačev pred biki in po postaji na romarski poti Camino de Santiago. No, bo treba še enkrat v te kraje, da jo obiščeva.

Večina poti je deževalo, a na srečo je nedelja in zelo malo prometa, tako je vožnja mirna in udobna. Bojan uživa v vožnji, sama pa opazujem okolico, fotografiram ali pa delam vaje iz francoščine.

Malo pred prihodom v St. Sebastian sva se peljala mimo hude prometne nesreče. Kamijon je v plamenih ležal obrnjen preko cestisča na nasprtnem vozišču avtoceste. Človek postane kar bolj pazljiv pri vožnji, ko vidi kaj takega.

V zgodnjem popoldnevu sva prispela do postajališča v San Sebastianu, ki je bilo že skoraj polno zasedeno. Cena 3,30 na dan. Dobila sva dober prostor in si pripravila okusno kosilo, zelenjavno juho, ravioli  'al pesto' in seveda najino solato.

Medtem se je oblačnost malo raztegnila, zato sva se odpravila na ogled v mesto, ki je čisto v bližini. 

zelo lep mural na poti do zaliva

Seveda naju je za prvi ogled pritegnil mestni oceanski zaliv z otočkom Sv. Clara.

Mesto ima prelepo promenado, ki objema notranji del zaliva, ob zlatopeščeni plaži, dolga je več kot 2 km. Del promenade ima spodaj arkadno sprehajališče v primeru slabega vremena.

Prav gotovo je ta promenada zelo obiskana. Danes, v nedeljo pa je na njej še posebej veliko sprehajalcev. 

Poslušava klepete  mimoidočih Špancev, ki so pregovorno glasni in govorijo zelo hitro. Meni zveni njihov jezik zelo zeli prijetno in spevno.

Morje je zaradi vetra precej razburkano, kar je pritegnilo večje število srfarjev. Hodiva po promenadi najprej proti južnemu koncu, ki leži proti odprtemu morju. Tu je stopničasti prostor za občudovanje valov in zaliva.

Valovi so se zaletavali ob betonsko obalo in pršili morsko vodo daleč naokrog. Vsi smo bili toplo oblečeni s piveznjenimi kapucami ali kapami, saj je bil zrak precej svež.

Ko je posijalo sonce in se je zvedrilo, sva se pridružila množici sprehajalcev na poti proti drugemu delu zaliva. 

Naredila sva veliko posnetkov in načrtovala jutrišnji dan, ko si bova mesto pogledala tudi od 'znotraj'.

Pa še nekaj malega o mestu samem. Donostia, kot se imenuje to mesto v baskovščini, ali San Sebastian je mesto in občina v baskovski avtonomni skupnosti v Španiji, v katerem živi približno 400.00 ljudi. 

Obala mesta je ovalna, krasita jo še otoček Sv. Clara in hrib Monte Urgull s kipom Sagrado Corason in se nahaja v Biskajskem zalivu.

V več lot dveh urah sva prehodila kot 11 km in se pod noč vrnila v avtodom.
Jutri naju čaka raziskovanje mesta. 

Bardenas Reales, Španija

Dan 12 - Bardenas Reales

Dobro sva se naspala v tem mirnem brezplačnem postajališču. Oblačno nebo je obetalo dež, kar za najin ogled tokratne posebnosti ne bi bilo najbolje. A sva uredila navigacijo in se podala do 40 km odaljenega Bardenas Reales.

Naj najprej povem nekaj o tej nevsakdanji znamenitosti, o kateri nisva še slišala pred tem potovanjem in sva se odločila, da jo raziščeva.

Bardenas Reales je naravni park, ki leži v provinci Navara. To je obsežna pusta pokrajina, pravijo ji tudi naravna polpuščava. 

Ta polpuščava ali 'pusta dežela' je nastala pred več kot desetimi milijoni let, ko se je kotlina odprla in je voda iz nje stekla v Sredozemsko morje. Ostala je le vodna usedlina, ki se je izsušila in v stoletjih oblikovala izjemno podobo regije.

Prispela sva do glavnega vhoda v naravni park. Tu je Informacijski center Bardenas Reales, kjer nas uslužbenka prijazno nagovori v angleškem jeziku. Razloži nama pravila obiska, zanimivosti, ki jih priporočajo in ponudi nama zemljevid z obvezno potjo. Vse to in obisk je brezplačno, res zanimivo. Pa še sonce se je prikazalo in obetal se je lep topel dan.8

Po načrtu je pot dolga 34 km in pelje v bližini vseh znamenitih točk. V sredini krožne poti je vojaško območje in tja ni dovoljen vstop.

Odpraviva se torej na ogled po makadamski prašni poti, ki je primerna tudi za avtobuse. Najprej se ustaviva na panoramski ogledni točki, ki ponuja impresiven razgled na celoten park. 

Že od daleč vidiva, da naju čaka res zanimiv dan. Ni čudno, da so tu dobili navdih za snemanje nekaterih prizorov v filmu Igre prestolov.

Bardenas Reales je polpuščavska naravna regija ali pusta zemljišča s približno 42.000 hektarji v jugovzhodni Navari. Tla so sestavljena iz gline, krede in peščenjaka, voda in veter pa sta jih erodirala in ustvarila presenetljive oblike, kanjone, globoke razpoke, planote, ploščate strukture in osamljene hribe, imenovane 'cabezos' (glave). 

Posebej zanimivi so zlatorumeni valovi, ki spominjajo na brbotajočo gosto maso v blatnem gejzirju. 

Park se deli v Bardena Negra (Črna Bardena) na jugovzhodnem delu parka izven bele cone. Proti temu koncu naju je najprej vodila pot. 

 Tla so temnejša (od tod tudi ime) in prekrita z rastlinjem, drevesi in manjšimi njivicami. Flora in favna parka sta bolj značilni za Afriko kot za severno Španijo.

Kontrastni drugi del imenujejo Bardena Blanca. Tu so značilne zlatorumene grape, vrhovi, na vrhu katerih ležijo sivi ogromni ploščati kamni, ki jim rečejo lokalno 'glave'. 

V parku najdejo navdih tudi ljubitelji ptičev, saj tu domuje 20 vrst različnih ptic, sov, jastrebov in drugih letečih lepotcev, ki domujejo predvsem v Bardeni Negri.

primerek je razstavljen v info centru

Na poti srečava številne kolesarje na kolesih in e-kolesih, ki jih izposojajo na vhodu, avtodome vseh vrst in velikosti, osebne avtomobile, pa tudi nekatere pešce. Veliko je prahu v zraku zaradi prometa pa tudi zaradi rahlega vetra.

Med vožnjo si vzameva čas za postanek pri vseh zanimivih krajih. Slikava, hodiva in občudujeva ustvarjalnost naše matere narave. 

Na vsakem koraku je kaj videti, treba je to ujeti tudi v objektiv, da ne izgine prehitro iz spomina. Treba pa je tudi s prsti in nogami občutiti to posebno zemljo.

Med vso to suho pokrajino se je prikradla majhna mlaka, edina na vsem območju in tu vladajo glasne žabe. 

Povzpela sva se na nekaj grebenov, od koder je bil krasen razgled na okolico in grebene, ki so se kopali v soncu. Poseben občutek te prevzame, ker veš, da hodiš po usedlini nekdanjega jezera ali morja. Nič na tem svetu ni večno. 

Največ časa sva posvetila ikoni tega parka imenovani Cabeza Castildetierra, tej impozantni tvorbi, ki spominja na široko kuto s kamnito glavo v obliki križa. Vidna je od vsepovsod. 

Tu je seveda obvezna točka za sebke-selfije. Okolica tega orjaka je razgibana, veliko je kanjonov, dolin in skalnatih previsov. 

Na koncu sva se odpeljala še do treh vzpetin, treh bratov 'Los Hermanos', ki ležijo v liniji. 

Desni brat je vojaško objekt. 

Polna vtisov sva zapustila park in se ustavila še pred vhodom vanj, kjer je tudi brezplačno pistajališče za avtodome. V bližini so namreč jame Arguedas. To so jamske hiše, ki so jih izdolbli v mehke strne grebena tisti, ki si niso mogli privoščiti prave hiše.  

Kar prijetno utrujena po več kot petih urah raziskovanja sva se vrnila na staro postajališce, kjer bova prespala

Canfranc, Španija

Dan 11 - Bardenas Reales, Španija

Zbudila sva se v oblačno jutro. Pred odhodom je že začelo pršiti. Vremenska napoved predvideva kar nekaj deževnih dni v teh krajih. No, midva greva zopet na pot, tokrat čez Pirineje v Španijo in upava na boljše vreme.

Peljeva se po lepi a precej ozki cesti v notranjost Pirinejev. Lahko bi jo primerjali s kakšno večjo kolesarsko potjo. Na srečo ni veliko prometa.

Prav kmalu se začne pot strmo dvigati v hrib. Po strmih klancih in ovinkih se znajdeva na planoti, kjer so planšarske staje. Tu v sezoni pasejo živino. Pot nadaljujeva mimo v strmino postavljenih vasic, pod katerimi so stopničaste manjše travnate površine s kamnitimi ogradami.

Povsod na travnatih pobočjih se pasejo črede ovac, nekaj krav in konjev.

Ko zapustiva zadnjo višinsko vas, se znajdeva na slikoviti poti, ki teče skozi gozd. 

Na poti ne srečava nobenega vozila. Končno se cesta obrne navzdol in spuščava se po strmi cesti proti dolini. 

V dolini sva končno spet v bližini manjše vasi, kjer je že napis Espagna.

Po celotni poti so opozorila, da so to planšasrske poti, kjer se živina prosto giblje. 

Končno se priključiva hitri cesti, ki pelje proti Zaragozi. Nad cesto teče zapuščena železnica, ki je včasih povezovala Francijo in Španijo preko Pirinejev.

Bližamo se skalnatim goram, pod katerimi teče 8603 km dolg lepo osvetljen predor. Za predorom vstopava v Španijo na 1200 mnv in se ustaviva v mestu Canfranc, znano je po eno najdaljših želežniških postajnih stavb z bogato zgodovino. 

Železnica ni bila kaj dosti v uporabi, po nesreći na enem izmed mostov, pa ne obratuje več na francoski strani, medtem ko jo španci še vzdržujejo. Še več, prenovili so staro več kot 200 m dolgo železniško stavbo.

Postaja Canfranc ima burno zgodovino in je bila odprta kot razkošno železniško vozlišče leta 1928. Med drugo svetovno vojno pa je bil Canfranc žal priča aretacijam, vohunjenju in trgovini z zlatom. 1970 je postaja zaprla svoja vrata.

Postaja Canfranc je zdaj razkošen hotel. Zunanjost je veličastna, še bolj pa notranjost in zagotovo privlači mnoge petične obiskovalce.

Sprehodila sva se po tej zanimivi impozantni železniški postaji, ki je sredi skoraj ničesar. 

Nadaljevala sva pot, tokrat po španski strani Pirinejev. Tu je svet drugačen, hitra cesta teče po dolini, v okolici so pšenična polja, mesta na gričih. Tudi nekaj vinogradov vidiva, na obronkih hribov pa številne veterne elektrarne. 

Današnji dan sva se predvsem vozila in to po res različnih vrstah cest, od ozkih do hitrih cest. 

Pozno popoldne sva se ustavila na postajališču v kraju Tafalla v bližini Bardenas Reales.