Ston, Pelješac

Prav težko se je posloviti od tako lepih in zanimivih krajev, prijetne klime in dobre hrane. 

Zapuščava Boko Kotorsko in še zadnjič v objektiv ujameva slikoviti umeten otoček s cerkvico Gospa od škrpjela, ki leži v zalivu v bližini najinega kampa.

Odpeljeva se proti Bosni po Jadranski magistrali. Prometa je malo, cesta pa je lepa, zato je vožnja prav prijetna. 

Med potjo se ustaviva nad Dubrovnikom in za spomin narediva še nekaj posnetkov.

Na Pelješcu, drugem največjem jadranskem polotoku, se odpraviva do Stona, kamor prispeva v zgodnjih popoldanskih urah. O mestecu Ston sva zvedela, ko sva se mimo peljala na začetku najinega popotovanja. 

Pravzaprav ima to staro mesto bogato zgodovino in zanimive pričevalce le-te. Presenečena sva, saj do sedaj še nisva slišala zanj.

Najmogočnejši pomnik zgodovine je dobro ohranjeno in vzdrževano obzidje. 

Obzidje Stona so obrambni kamniti zidovi, ki so bili včasih dolgi več kot 7 kilometrov. Njihov namen je bil obraniti mesto pred napadalci. Graditi so ga začeli leta 1358. Je eden najdaljših ohranjenih fortifikacijskih sistemov na svetu. 

Mesto Ston, 69 km oddaljen od Dubrovnika, je naselje in pristanišče na polotoku Pelješac ob koncu Stonskega zaliva. Obstajata dva Stona, »veliki in mali«, povezana pa sta z dolgim obzidjem (drugim najdaljšim na svetu!). Manjši kraj je Mali Ston, večji pa Ston.

Ston je znan po obzidju, soli in ostrigah.

V bližini utrdbe ob solinah je veliko parkirišče, kjer se ustaviva in pripraviva na hojo po strmem, danes 5 km dolgemu obzidju, ki leži na pobočju hriba Podzvizd. 

Obzidje je v obliki nepravilnega petokotnika. Pogosto ga imenujejo tudi evropski kitajski zid, kar lahko kar pritrdim. Meni se je zdelo še bolj slikovito ( kitajski zid sem obiskala v živo), saj se ponaša s prekrasnimi razgledi na mesteci, morje, zaliv in otočke, kar na soimenjaku na Kitajskem ni mogoče, saj tam vidiš le gozdove in pogosto smog, ki doseže tudi obzidje.

Na obzidju je bila množica turistov, kaže, da je prava turistična atrakcija.

Vzpon po strmih, precenj visokih stopnicah je zahteven, še dobro, da so zaradi hitrega vzpenjanja, iz trenutka v trenutek lepši razgledi na mesto in okolico, zato, seveda, brez obveznega fotografiranja ne gre. Zadihana a zadovoljna sva na vrhu uživala v lepotah narave in človekovega stvarjenja.

Pričevanja povedo, da so poleg mesteca zidovi branili ponembne soline v bližini. 

Obzidje je sestavljalo 10 okroglih in 31 kvadratnih stolpov ( 20 še ohranjenih) in 6 bastijonov. Središča obrambnega sistema so bile trdnjave v obeh mestecih. Veliki kaštio v Stonu sva si ogledala, ko sva sestopila z obzidja. 

Mesto Ston je grajeno po principu ozkih ulic z zanimivimi kamnitimi hišami, veliko zelenja in cvetja in obveznih gostilnic, ki vabijo na morske specialitete.  

Pot nadaljujeva proti Bosni, točneje v Medjugorje. Ponovno se peljeva preko res impozantnega novega Pelješačkega mosta in se za trenutek ustaviva ob njem. 

Podnoč prečkava mejo z Bosno, kjer ni bilo vrste in po lepi avtocesti prpeljeva do Medjugorja, kjer je v mestu kamp.

Po ogledu romarskega mesta pot nadaljujeva skozi Mostar proti Sarajevu.

Zgleda, da najino tokratno potovanje čisto slučajno združuje uživanje naravnih lepot in nekakšno odkrivanje zanimivih starih samostanov in romanj do njih. 

Boka Kotorska, Kotor

Včeraj zvečer sva pristala v mini kampu, prostor le za par šotorov in manjši avtodom, v vasi Stoliv, ki leži na vznožju hriba ob obali. Cesta do te vasi teče ob morju in je kar precej ozka, dostop do manjšega prostora za kampiranje pa strm in ozek. Uspelo nama je parkirati in mirno sva prespala noč na tem mestu.

V zgodnjem dopoldnevu sva se s skuterjem odpravila raziskovat Kotor in kotorski zaliv. 

Ko sva prišla do krožišča na robu mesta, sva se znašla v zelo gostem prometu. Vrsta vozil se je vila do pristanišča. 

Že po poti sva videla 3 velike križarke, zasidrane v zalivu. Ko sva prišla blizu vhoda v staro mestno jedro Kotorja, pa sva občutila tudi naval obiskovalcev teh treh križark. Skupine z vodiči so se zgrinjale v mesto. 

Midva sva raje za trenutek postala v bližnji tržnici s pisano ponudbo sadja in zelenjave. Ogledala sva si, kaj bova na povratku kupila, olive, grozdje, por in bučke.

Nato sva se odpravila skozi mestna vrata v slikovito staro mesto Kotor. 

Iz manjšega trga vodijo ozke in lepe ulice. 

V starem delu je veliko spomenikov, cerkva in ostankov, ki pričajo o bogati zgodovini. 

Na strmem pobočju gore se na 280 m nad starim mestnim jedrom dviga Kotorsko obzidje ali Kotorske utrdbe San Giovanni iz 9. stoletja.

Staro impozantno zidovje na strmem pobočju priča o burni preteklosti kraja. Utrdbe so dostopne po 1350 strmih stopnicah in so priljubljena turistična točka. 

Sodobni del Kotorja se razprostira vzdolž obale zaliva.

Nisva se odločila za vzpon po obzidju, saj sva imela v planu ogled Kotorja z višje točke, kje gotovo ne bo toliko ljudi.

Peljala sva se do razgledne točke na cesti, ki pelje čez hribe iz Kotorja proti Cetinju. Čeprav je cesta ozka in teče po strmem hribu, se po njej odpravijo tudi veliki avtobusi, s potniki iz križark, prav gotovo. Seveda je srečevanje težavno in možno le na določenih mestih. 

Z motorjem nisva imela težav, a bolj ko sva se dvigala, bolj sem imela v želodcu metuljčke, saj je obcestna kamnita ograja nizka in pogosto tudi porušena, strmine pa kar vratolomne.

Ta del ceste šteje 28 strahospoštovanih serpentin (z moje strani). Na poti sva se kar nekajkrat ustavila, saj so bili razgledi na kotorski zaliv im mesto prekrasni. Še tako sofisticirane kamere na telefonu ne morejo pričarati dejanske lepote.

Vmes sva se ustavila na posebni razgledni točki, ki je vklesana v skale hriba in ima posebno leseno teraso, ki dobesedno visi nad zalivom. Lahko bi ji rekli "sky stand", če bi jo primerjali s "sky walk" na gori Biokovo nad Makarsko.

Daljši postanek sva naredila na 925m, kjer je restavracija. Pot se še nadaljuje, a razgled od tam je bil prelep. Odločila sva se za kosilo v Nevesti Jadrana, kjer sva uživala ob hrani in krasnem razgledu. 

Pot navzdol je bila prijetnejša. Ko sva prispela do Kotorja, sva se zopet znašla v morju pločevine in se počasi prebijala po obalni cesti izven mesta. Odločila sva se peljati okrog celega zaliva Boke Kotorske. 

Severni del zaliva je cesta široka in lepa. V poznem popoldnevu sva peljala mimo mesteca Perast, kjer nasproti ležita dva manjša otočka. Na mini otočku z imenom Gospa od Škrpjela, Gospa od skal iz 15. stoletja stoji majhna cerkev.  

Po 30 km sva prispela do trajekta, ki prečka zaliv in ga uporablja vsak, ki potuje po jadranski magistrali iz Hrvaške v Črno Goro. 

Le nekaj km stran je najin avtodom. Kako lepa je Boka Kotorska. Če bi ostala še en dan, bi se odločila tudi za ogled te lepote s čolna. Prav gotovo bi bilo nepozabno

Ostrog Monastery, Črna Gora

Ponoči je malo mrcinilo, kot so tudi napovedali, a velikega dežja ni bilo. Po zajtrku sva zapustila Žabljak in nepopisne lepote Durmitorja, ki si zaslužijo vse pohvale.

Za nama so adrenalinske soteske Tare, vijugaste in ozke ceste nad sotesko, širjave planote Žabljaka, ki s svojo podobo spominja na kakšno alpsko planšarsko planoto in odsev prekrasnega Črnega jezera, obkoljenega z gozdovi in z dvatisočaki. 

Človeka taka narava čisto omami in ga očara. Nič se ne more kosati s stvarjenjem matere narave, le uživati jo pogosto nimamo časa, ali pa ne znamo, žal. 

Po lepo urejeni cesti se v smeri Nikšiča peljeva proti samostanu Ostrog Monastery. Vožnja je bila lažja po tej cesti. 

Ko pustiva za sabo Nikšič, se cesta začne vzpenjati po strmini gore. Cesta je vklesana v pobočje in pogled proti dolini je bil iz kilometra v kilometer bolj neprijeten. Tudi cesta se je zožila in na določenih mestih se je cestišče rahlo posedlo. 

Višje ko sva bila, bolj oddaljeno se je zdel najin cilj. Malo naju je potolažilo, ko sva videla, da iz nasprotne smeri vozijo tudi manjši avtobusi. Zagotovo bo tam zgoraj možno najti prostor za parkiranje in obračanje. A dvom je obstajal. 

Ko sva prispela pod vrh gore, sva se oddahnila, saj je bilo sredi ničesar, na manjši gorski polici, nekaj hiš z manjšim samostanom in kar prostorno parkirišče. 

Parkirala sva in se ozrla v strmo pobočje vrha gore nad nama. Tam je v meglici belo odseval del znamenitega samostana, vklesan v steno. Morda malo spominja na naš Predjamski grad. 

Pridružila sva se številnim obiskovalcem, ki so se peš podali do 3 km oddaljenega samostana. Nekateri smo se odločili za strme stopnice, ki so vodile naravnost navzgor, drugi so šli okrog po cesti. Neštete kamnite stopnice so nam pošteno vzele sapo, a to je tudi namen pokore, ko se odpraviš do takega svetišča, kajne?

Samostan Ostrog je samostan Srbske pravoslavne cerkve, ki je vklesan v skoraj navpično skalo, visoke gore Ostroška Greda. Posvečena je svetemu Vasiliju Ostroškemu. Samostan Ostrog je najbolj priljubljen romarski kraj v Črni Gori. Sem romajo verniki vseh veroizpovedi od pravoslavne, katoliške in muslimanske vere. Je pa tudi najbolj obiskanih na Balkanu. 

Bel v strmo skalo vklesan samostan ima dve zanimivi jamski cerkvi, ki nista bili poškodovani v požaru, zato so njune freske, ki so poslikane na naravnem kamnu, še iz 17. stoletja. Na žalost fotografiranje v notranjosti ni dovoljeno.  

Vklesane stopnice z mozaiki svetnikov vodijo v dva druga nivoja, kjer sta slikoviti razgledni ploščadi. Od tod je najbrž lep razgled na dolino, a danes je ta bila odeta v meglo. Tako je bil trenutek še bolj mističen.

Vhod v samostan in spremljajoče stavbe se lepo vklapljajo v okolico. 

Po ogledu sva se po cesti vračala do parkirišča, saj so bile stopnice zaradi rosenja preveč spolzke. 

Lep mozaik Noetove barke za slovo.

Ravno prav utrujena in zadovoljna sva se odpravila proti Budvi in Tivatu, kjer načrtujeva prenočiti. Iz gorske pokrajine sva se počasi bližala obali. 

Tudi za zaključek poti sva peljala po sicer lepi, široki cesti, a vklesani v golo pobočje in z ostrimi ovinki visoko nad dolino. Razgled na Budvo, Sv Štefan in morje je bil ob sončnem zahodu, kljub oblakom lep. 

Pristala sva v mini kampu v Kotorskem zalivu.