Danes naju je zjutraj razveselilo sonce in jasnina. Seveda je zrak še vedno kar svež, času primerno. Sledila je odločitev, da končno zajahava kolesi in se odpraviva do ene izmed najinih priljubljenih destinacij v okolici Moravskih Toplic.
Vožnja je bila prijetna, saj večina poti voziva po kolesarskih poteh, ki so tu lepo urejene. Pihal je rahel a precej hladen vetrc, ki pa naju ni motil. Zanimivo, v tem času je le malo kolesarjev, v toplejši sezoni pa jih je tu okoli vedno veliko.
Najprej sva se na kratko ustavila v Bugojini pri Plečnikovi lepotici, cerkvi, ki jo domačini imenujejo tudi bela golobica. Velja za eno najlepših stavb sodobne sakralne arhitekture na Slovenskem. Ko prideš v naselje ti pogled obstane na veličastno beli cerkrvi, ki stoji na pobočju majhne vzpetine nad Bogojino.
Tudi okolica cerkve je vedno lepo urejena, cvetoča in zelena, kar še posebej poudari njeno belino.
Zaradi epidemije je bila sicer zaprta, a sem skozi okno v vratih uspela ukrasti majhen delček lepote njene notranjosti.
Nadaljevala sva pot ob prostranih panonskih njivah, ki so tokrat večinoma zelene ali preorane in čakajo na setev.
Kolesarska steza teče ob regionalni cesti proti Lendavi, ki je kar precej prometna, še posebej pogosto po njej vozijo velika poljedeljska vozila.
Med potjo sva občudovala štorkljino gnezdo z mladičem. Mati je visoko v zraku oprezala za zajtrkom za lačna usta mladicka.
Pred Dobrovnikom sva zavila levo na stransko pot proti Bukovniškemu jezeru.
Vozila sva mimo pustolovskega parka v bližnjem gozdu in nato zavila navkreber proti kapelici sv. Vida in izviru hladne studenčnice, ki ji pripisujejo energijsko moc in zdravilne učinke.
Name vedno naredi globok vtis mogočen gozd, ki pomirja duha. Pod okriljem dreves lahko popotnik počije ob 26. energijskih točkah, ki so speljane po gozdu.
Ob izviru je tudi iz lesa izklesan škrat Blagodejnik, prijazen čuvaj izvira. Skrbi, da voda vedno teče in da blagodejna moč narave ne pojenja.
Kot vedno sva se napila zdravilne vode in jo nekaj vzela še s seboj.
Nato sva zavila k Bukovniškemu jezeru. Po novih stopnicah sva se povzpela na pregrado in odkrila, da je tokrat namesto jezera tu le veliko posušene usedline in dve lužici. Pregrada je baje puščala in so jo morali sanirati. Uredili pa so tudi potko in dve ogledni mesti. No, naslednjič pa naju bo gotovo že pozdravilo jezerce.
Ko sva se energetsko napolnila, sva si v bližnjem gostišču privoščila še lokalno dobroto, gibanico in kavo.
Po kolesarjenju sva mišice umirila v topli termalni vodi v termah.
