Ponoči je bilo kar hladno, zato sva si privoščila vroč čaj in belo kavo za zajtrk. Po zajtrku sva se odpravila proti današnji destinaciji Archaconu ob atlantski obali, v bližini Bordeauxa. Tokrat sva se odločila, da se izogneva avtocesti in ni nama bilo žal, saj je bila vožnja po tej pretežno poljedelski pokrajini prijetna in umirjena, saj skoraj ni bilo prometa. Ob poti so se najprej razprostirali pašnki, kjer se je paslo govedo in drobnica, nato so sledili lepo urejeni vinogradi s tipično nizko trto, le tu pa tam so bile posejane kmetije. Šele v zadnji tretjini poti sva se vozila skozi manjša in večja naselja. Okrog 18.30 sva prispela do Dune du Pyla,kjer sva se utabotila v kampu de la Dune tik ob 2,5 km dolgi peščeni sipini.
Dune du Pyla je skoraj 100 m visoka, 2,5 km dolga in 500 m široka evropska sipina, ki se razteza ob atlantski obali, na drugi strani pa jo obdaja iglast gozd. Ta naravna atrakcija privablja mlado in staro od blizu in daleč. Hoja po sipini je nekaj posebnega, bose noge se sicer mehko udirajo v droben pesek a je potrebno kar nekaj energije, da prehodiš večji del sipine. Pogled s sispine je slikovit na obe strani. Pravijo, da se po položnejši strani radi spuščajo tudi deskarji.
V kampu še ni veliko gostov, saj se je sezona šele začela. Stuširala sva se, povečerjala in začrtala jutrijšnjo pot.
Dune du Pyla je skoraj 100 m visoka, 2,5 km dolga in 500 m široka evropska sipina, ki se razteza ob atlantski obali, na drugi strani pa jo obdaja iglast gozd. Ta naravna atrakcija privablja mlado in staro od blizu in daleč. Hoja po sipini je nekaj posebnega, bose noge se sicer mehko udirajo v droben pesek a je potrebno kar nekaj energije, da prehodiš večji del sipine. Pogled s sispine je slikovit na obe strani. Pravijo, da se po položnejši strani radi spuščajo tudi deskarji.
V kampu še ni veliko gostov, saj se je sezona šele začela. Stuširala sva se, povečerjala in začrtala jutrijšnjo pot.
