Mandø - otok, ki ni vedno otok

Nov vetroven, a sončen dan, čisto primeren za obisk nenavadnega otoka ob jugozahodni obali Danske je danes. Zakaj nenavaden, opišem spodaj.

Otok Mandø ali Manø meri 7,63 kvadratnih kilometrov in je imel leta 2022 dobrih 30 prebivalcev. 

Je eden redkih otokov, ki se skozi dan kot kameleon spreminja, vsakih 6 ur je otok, naslednjih šest ur pa del celine, 

Dnevni ritem otoka Mandø vpliva, ne le na njegove prebivalce, pač pa tudi na turiste, ki ga vsak dan trumoma obiskujejo. 

Prespala sva na parkirišču poleg postaje posebnih "avtobusov", ki vozijo turiste na otok. Ta vozila so posebni traktorji na velikih kolesih in vagon predelan v avtobus. 

Imajo pet takih prevoznih sredstev, ki enkrat na dan, ob 11. uri, ko je oseka, odpeljejo turiste na otok in se ob 15. uri vračajo na celino. 

Vožnja traja dobrih 40 minut. Otok letno obišče okrog 75.000 enodnevnih obiskovalcev.

Otok so v preteklosti povezali s celino z nasipom, po katerem teče cesta, ki pa jo bibavica dva krat na dan poplavi. 

Na spletu so bile vozovnice za nedeljo razprodane, a Bojan jih je zjutraj uspel dobiti. Ob 11. uri sva se vkrcala in v družbi mnogih drugih idpeljala do otoka, ki je od celine oddaljen dobrih 8 km. 

Sedela sva zgoraj v odprtem delu avtobusa in imela lep razgled na okolico. Vozimo se po močvirnatem, z visoko travo poraslem, predelu.

Ko se približamo otoku, se zariše visok obrambni nasip, ki varuje otok pred hudo uro oceana. Na njem se pasejo ovce. Nasip, ki obkroža otok in nižje ležeči del otoka spominja na nizko ponev. 

Muhavost in burnost narave je v preteklosti ogrožala stavbe na otoku. Danes naselje, ki leži v motranjosti otoka, razkriva prijetno sceno. 

Bela cerkvica na najvišjem delu otoka, slikovit mlin na veter v centru vasi in hiše, ki ležiijo ob dveh ulicah, v katerih so trgovinice ali restavracije, tvorijo otoški center.

Nekaj s slamo kritih hišk stoji med grički sipin.

Sprehodiva se po valovitih sipinah do mlina na veter, ki je najvišja stavba na otoku. 

Na obali stoji lesen poplavni steber, ki opominja, kako visoka je bila vodna gladina v določenih letih. Na primer, leta 1999 je bila gladina vode okoli pet metrov nad normalo. To se zgofi zaradi kombinacije visoke plime, močnega vetra z morja in zelo nuizkega zračnega tlaka.

Tu srečava skupino, ki si ogledujejo otok na kolesih.

Lakoto potešiva v vaški restavraciji in se podava še proti jugu otoka. Na nasipu imava res krasen razgled na bližnjo obalo, ki je prepredena z vrstami kolićkov, ki skrbijo, da morje ne odnaša brežin. 

Zanimivo, kako se spreminja morska površina ob najvišji točki oseke. Daleč od obale v oseki morje odteka in pokažejo se peščene površine. 

Mnogi turisti se sezujejo in odpravijo po napol vodnatih predelih daleč proti morju. 

Če primerjaš posnetke od zjutraj in tiste pozneje, ugotoviš, da se okolica otoka prelevi v veliko večje območje kopnega. 

Občutek miru in tišine, kljub velikemu številu turistov, ki pa se kar porazgubijo po otoku, je izredno močan in blagodejen. Tu si sam z naravo, civilizacija je daleč proč.

Ko se vračamo, se skupina štirih avtobusov odpravi kar po plitvini, pogled nanje je kot fata morgana, mi pa se vračamo po cesti.

Dodala sva nov pomemben kamenček v mozaik najinih doživetij.

Do otoka Mandø

Prespala sva nekje na samem v družbi dveh avtpdomov, saj parkirišče ob svetilniku ne dovoljuje nočitve ali kampiranja.

Zjutraj sva se vrnila do najzahodnejše točke, da se sprehodiva še po dolgi obali ob oceanu. 

Močan veter je vrtinčil in nosil pesek na vse strani. Tudi hoja po peščeni obali proti vetru je bila izziv, še posebej zame, ker se mi v vetru solzijo oči.

Pravijo, da na tej obali po nevihti ali vetru morje prinaša koščke jantarja, zato smo vsi obiskovalci predvsem zrli na tla in iskali srečo. 

Nabrala sem nekaj kamenčkov, ki spominjajo na jantar, sicer pa je važen namen ne le toliko rezultat ;).

Morje je valovalo in ustvarjalo zanimive bele čipke na temni površini. Tudi ptice so uživale v vetru in pršenju mirja in dodatno krasile sceno.

Po dobro uro dolgem sprehodu sva se vrnila v avtodom in nadaljevala pot proti novi naravni posebnosti, otoku Mandø. Mali otok se poveže s celino, ko nastane oseka.  Dostop do njega je časovno omejen. 

Med vožnjo ob cest opaziva zanimive oznake, ki opozarjajo na območje, ki pripada vojski. Če je rdeč krog dvignjen, poteka na območju streljanje in je dostop strogo prepovedan.

Na poti se ustaviva v okolici Esberga. Na Sædding Strandu severno od Esbjerga stojijo beli kipi z imenom Mož ob morju.

Skulptura prikazuje štiri bele može v vrsti, ki gledajo na morje, zelo podobni so monolitom Velikonočnega otoka. Moja malenkist stoji v sredini :)).

Figura štrlih belih mož zravnano sedi 9 metrov v zrak. Vdni so do 10 kilometrov daleč na morje. Simbolizirajo srečanje čistega človeka z naravo.

So zanimiva in dobro obiskana atrakcija. Tu se ustvari nešteto posnetkov. Sprehod po obali je nyjina obvezna procedura. 

V okolici so številne tovarne in poslovne zgradbe. Med drugim tu izdelujejo vetrnice za veterne elektrarne. Neverjetno, kako veliki, in dolgi so kraki veternic, ko ležijo v skladovnici pri tovarni. 

Od tu imava le še nekaj kilometrov do parkirišča v bližini otoka Mandø.

            Za nono iz bližnje narave

Danes naša nona praznuje, zato se z zbrano družbo pri njej doma dobimo na Viber videu in ji zaželiva še mnogih zdravih in energičnih let. 

Vse najboljše deaga nona tudi od naju, čeprav le na daljavo.

Peš sva šla do obale, kjer je visok lesen steber, na katerem so označene višine morja v določenem letu. 

Jutri se, upam, odpraviva na otok, kako, pa še ne veva 

Do najzahodnejše točke Danske

Ponoči je dezevalo, a popoldne so ze napovedovali izboljšanje vremena. 

Po zajtrku nadaljujeva potovanje proti najzahodnejši točki Danske. Zahodna obala je pretežno ravninska, menjajo se gozd in obdelane površine s krompirjem ali žitaricami. 

Izbrala sva cesto v bližini obale, ki je obdana s poraslimi hribčki sipin. Na sipinah so vidni posebni stolpi različnih oblik, namenjeni orjentaciji ribičem. 

Peljeva se mimo mesta Søndervig, kjer sva pred dvemi leti obiskala zanimivo razstavo skulptur iz peska. Vredno ogleda.

Na poti sva se za kratek čas ustavila v mestecu Hvide Sande (prevod: Beli pesek). 

To je majhno mesto sredi sipin Holmsland zgrajeno okoli umetnega kanala, ki povezuje fjord Ringkøbing s Severnim morjem. 

Čez kanal teče most z zapornicami, kjer uravnavajo nivo in slanost morja. Tu baje gojijo losose. 

Šla sva do centra s turisticnimi hiškami, se po stopnicah vzpela na razgledno točko s signalnim jamborjem Troldbjerg , ki opzarja ribiče o stanju vode.  

Od tu naju je pregnal nenaden dež. Na severu dežuje prav na poseben način. Mi bi temu rekli da prši, a z vetrom te tudi droben dež hitro zmoči.

V bližini je po TV kriminalni seriji znan svetilnik, a midva sva se zaradi dežja premaknila do bližnjega zaliva. 

Skoraj se je že zvedrilo, saj tu se vreme menja zelo hitro. Vetrovi z morja pripodijo oblake, ti spustijo odvečne kaplje in nebo je spet ćisto. 

Ostal pa je močan veter, ki je razburkal morje do te mere, da so se oblikovali precej visoki valovi. 

Zaliv je dolga ovalna peščena plaža z posebej zanimivim pomolom ali bolje valobranom.

Še nikoli nisem doživela tako zelo razburkanega morja, ki je privabilo mnoge surfarje in kajtarje, da se predajo vetru in valovom. 

Sprehodila sva se po pomolu, kjer so se valovi lomili in penili ob skalah, ki ga obdajajo. 

Kar nekajkrat nas je pošteno poškropilo, tako da smo bili slani ne da bi zaplavali. 

Prizor v zalivu je bil nadvse mogočen, saj so zvoki vetra in bučnih valov ustvarjali posebno atmosfero.

Naredila sem kar nekaj fotografij in video posnetkov mogočne moči morja. 

Od tod dalje se voziva v bližini obale in občudujeva slikovito in razgibano pokrajino sipinastih gričkov, poraslih s travo in grmičevjem. 

Med grički se skrivajo manjša naselja s slamo kritih hiš. Ob cesti je nova kolesarska steza, ki teče ob s cvetočim vresjem pokriti pokrajini.

Voziva se skozi turistično oblegano mesto Oxby in se ustaviva na precej zasedenem parkirišču blizu svetilnika.

Pihal je močan veter, ki je kar oteževal hojo in fotografiranje. Najprej sva se povzpela  na gric in velik bunker, ki z višine slabih 50 m gleda na zelo dolgo peščeno obalo. 

Odšla dva tudi do visokega svetilnika in na plošči, ki predstavlja najzahodnejšo točko, naredila sebek. 

Tu bova najverjetneje prespala in se, če bo veter vsaj malo ponehal, spustila do obale, kjer pravijo, lahko najdeva, kakšen primerek jantarja ;).