Rt Grenen

Za nama je res prekrasen dan, sproščen, sončen in bogat z vtisi.

Zjutraj sva zajahala kolesa in se podala najprej proti znameniti v pesku potopljeni cerkvi v bližini Skagena.

Premikajoče sipine so namreč pod sabo potopile nekaj hiš, polj in tudi spodnji del cerkve. Tudi božji hram se valečemu pesku ni mogel zoperstaviti. Je pa zato posledično še veliko bolj obiskan od vsepovsod.

To je cerkev sv. Lovrenca - ali "Cerkev, zasuta s peskom", kot ji sedaj pravijo.

Prve naselbine v Skagenu segajo v 13. stoletje. Podatki o nastanku cerkve pa so iz leta 1387. 

Cerkveni stolp je iz 15. stoletja, so ga pa po rušenju cerkve prebelili in je ostal kot morski znak.

Danes je obseg cerkve označen z lesenimi koli, pokopališki nasip pa je prikazan z riževo ograjo.

Ko si ogledava zunanjost cerkvenega stolpa, se odpraviva še v notranjost. Zanimiva je kupola, ki nakazuje obliko tega dela cerkve. 

V kotu so majhna vrata, ki vodijo z ozkimi spiralnimi stopnicami obloženimi z opeko proti vrhu stolpa. 

Višje lesene stopnice dostopajo do najvišje točke stolpa. Posebno obokana okna nudijo pogled na morje in sipine v okolici. 

V tramovih gbezdijo kastovuce, ki živahno in spretno letajo bad našimi glavami. 

Cerkev je pomemben opomnik moči matere narave nad človeškim ustvarjanjem. 

 

Le dobrih 7 km naprej zgdoovino zamenja naravna posebnost, ki letno privablja več kot 2 miljona obiskovalcev. 

Polotoški peščen jezik, kjer se božajo valovi Severnega morja s tisitimi iz Baltika. 

Vsak dan na stotine bosonogih obiskovalcev roma po nizki vodi ali pesku 1,5 km dolge obale do rta, da bi doživeli stik dveh velikih morij. 

Na poti nam je pozornost preusmeril mladi tjulenj, ki se je gibko pidal iz vode in se nastavil našim radovednim pogledom. 

Na tablah ob obali piše, da tjulnji uživajo v počitku na pesku in gretju na soncu. Na žalost je stik s človekom zanje nevaren, povzroča stres in zaradi tega lahko umrejo. Priporočajo razdaljo 50 m, kar pa ni lahko, saj se kar sam vrine med množico radovednežev 

Vse kar moramo storiti je, da se jih ne dotikamo, ne hranimo ali strašimo. Ohranjajte razdaljo do vsaj 50 metrov.

Danes je bilo še posebej zanimivo, ker so valovi iz obeh morij trčili in oblikovali črko V.

Postavila sem se med množico, in z eno nogo stopila v Baltik, z drugo pa v Severno morje. Valovi so me pošteno poškropili.

Kot otroci smo uživali v pljuskanju in prelivanju morij. 

Peš se odpraviva po zahodnem delu zaliva, mimo postaje posebnega avtobusa, ki omogoča ogled tudi tistim, ki daljše hoje me zmorejo, do primernega prostora, kjer se v kopalkah predajava sončnim žarkom. 

Vleče hladen veter, zato le Bojan zaplaval v Severnem morju. Pravi, da voda ni pretirano hladna. 

Jaz pa občudujem barvite kamenčke, ki jih je morje prineslo od bog ve kod in jih nekaj naberem za spomin. 

Izpolnila sva današnji načrt, le še želodec je pojamral, da je čas za kosilo. Šla sva v "vero Italiano" picerijo

O

Skagen in Grenen

Danes sva se odpravila skozi mesto Skagen do svetilnika in naprej do Grenena, dolgega peščena jezika, oziroma rt Jutland, ki leži severno od mesta Skagen

Skagen je pristaniško turistično mesto na severnem koncu danskega polotoka Jutland, ki privablja veliko število turistov od vsepovsod.

Značilnot mesta Skagen so pretežno nizke stavbe s slikovitimi portalu, pritlične ali enonadstropne hiše, dolge ulice, ki so v centru mesta zaprte za promet in polne trgovinic in restavracij.

 Značilni barvi stavb sta oker in bela.

 Zanimiva so pročelja in strehe, okrašene z belimi vzorci na robovih. Všeč mi je mesto s to svojstveno podobo.

Pogled na mesto od daleč odkriva koničaste opečne strehe in bele robove.

 Peljeva se po kolesarski stezi do pristanišča in do dolge peščene plaže. 

V bližini na peščenem gričku stoji zanimiv lesen stolp z visečo lučjo. Morje je na tem predelu lahko nevarno za ladje, saj tam leži podvodni greben, kjer je v preteklosti nasedlo veliko ladij. 

Prav zaradi tega so 1627 tam postavili leseno dvigljivo luč, kot mu v prevofu pravijo Danci. 

Dvigljiva luč je delovala tako, da so posodo, ki visi spustili na tla, jo napolnili z vnetljivim materialom in prižgali. Nato so jo dvignili, da je bila vidna daleč na morje.

Današnji leseni svetilnik je replika statega in vsako leto ob kresnem poletju zopet zaživi v svoji vlogi. 

Viseča luč je bila prva te vrste, postavljena na Danskem. Kasneje so ga uporabljali še marsikje drugje, pišejo informacijske table. Zanimivo, da na Danskem in Švedskem opremljajo zanimive točke z tablami, kjer pojasnjujejo zanim8vist s sliko in besedo, tudi v angleščini.

Ravna kolesarska pot naju pelje do 46 m visokega svetilnika (kar 210 stopnic vodi do njegovega vrha). Imenujejo ga Sivi svetilnik. Njegova luč je vidna 37 km daleč. 

Zamenjal je stari Beli svetilnik, ki stoji v bližini in je danes namenjen doživljanju velikega števila različnih ptic v tem okolju, saj je Grenen pomemben kraj za ptice selivke v severni Evropi.

Od tu je le še nekaj malega do centra Grenena, kjer so parkirišče, restavracija in manjše trgovinice.

Parkirava kolesi med številnimi drugimi in z veseljem obujava spomine na obisk pred dvema ieti, lloma, ravno ob t.em času. 

Veseliva se ponovnega doživetja na tem posebnem kraju, kjer se na konici rta srečata Severno morje in Baltik.

Sprehodiva se do griča, kjer lahko stojiva na vrhu bunkerja in uživava v pogledu na slikovite majhne ovalne plaže in številne bunkerje, ki so jih postavili Nemci v drugi svetovni vojni.

Obhodiva spodnji bunker in se ustaviva na obali. 

Neverjeten je pogled na peščeni jezik pred nama in množico 'romarjev', ki brodi po nizki vodi na obali proti konici rta. Neverjetmo koliko ljudi se odloči obiskati rt. 

Na pesku je ležal tjulenj, ki ga ljudje nič ne motijo. Mislim, da so zelo redovedne živalice, kar sva doživela tudi na norveških obalah.

Odločiva se odložiti obusk 1,5 km  oddaljene točke rta na jutri. Vrneva se v Skagen in se zlijeva z množico obiskovalcev, ki se sprehajajo po ljubkih ulicah.

Odpeljala sva se tudi do pristanišča, ki z vonjavami  v zraku vabi lačne v ribje restavracije. Te so v nizu tipskih hišic rdeče in bele barve s trikotnimi strehami.

Le še posladkava se s sladoledom in zaključiva današnje potepanje.

Premikajoča sipina Råbjerg Mile 2

Zbudila sva se v lep sončen dan, ki bo popestri najino raziskovanje tega zaščitenega območja sipin. 

V sončnoh žarkih sipine žarijo v toplejših barvah.

Posebej lepa je igra senc, ki jih povzročajo po nebu potujoči oblaki.

Bosonogo pohajkovanje po pesku je prijeteno, a tudi naporno, saj se noge pogrezajo v sipnem pesku kot v vodi. Pesek boža podplate in opravlja blagodejen pilling. 

Prehodila sva drn in strn teh obsežnih sipin, ki sva jih obiskala že pred leti. Je svojevrstno doživetje, saj spominja na puščavo, kamor bova morda tudi zašla nekega dne...

Veter seli pesek sipine in pokriva drevesa, ratline in celo hiše. Niti posebni programi pogozdovanja niso bili uspešni, kot pravijo domačini. 

V bližini je jezero, ki spreminja svojo obliko glede na količino peska 

Na južni strani so sipine pozelenele s ostro zravo. 

Proti oceanu pa se vije greben starih in že poraščenih sipin.

Po kosilu se odpraviva še do bližnje obale na strani oceana, ki je, kot ponavadi, kar lepo razburkan, kar pride prav dvema kajarjema.

 Piha hladen veter. Pri parkirišču je majhna restavracija.

Ta predel se imenuje Kandestederne, ker ima njegova oblika podobo vrča. Danska beseda za vrč je "kande". 

Obalni klifi ob oceanu so prava šotišča, zato je v strmini veliko kosov crne šot, ki se vali po oesku do obale in morda skriva v sebi kos lesa iz starodavnih gozdov. 

Na starih poraslih sipinah se skrivajo kesene hušle in star mlin na veter.

Prenočila bova na bližnjem parkirišču v mestu Skagen.

Zvečer sva s kolesi šla do 4 km oddaljene Atlantske obale, kjer je znan prostor za večerni pozdrav soncu. Danes zahaja ob 21:26.

Presenetilo naju je, koliko občudovalcev sončnega zahoda se je zbralo ob tej pozni uri.

 Domačini so prostor ob obali opremili z veliko okroglo ploščadjo, kjer na njenem robu sedijo obiskovakci.

 Ocean je bučal, valovi so se močno zaletavali v skalnat pomol in plažo, sonce je bilo velika oranžna krogla.

Nabralo se je blizu 200 ljudi in v tišini opazovalo, kako se sonce poslavja od dneva. Na koncu, ko je zašlo, smo vsi zaploskali. Res čudoviti trenutki ob materi naravi. 

sončni zahod