Nasvidenje Norveška, proti Inariju, Finska

Danes se po 49 dneh na Norveškem poslavljava. Počasi se bo treba odpraviti proti domu. Noč sva preživela na slikovitem parkirišču. 

Zjutraj me je, ko sem odgrnila sprednje zavese, prijazno pozdravilo lepo jutro in miren ocean. Iz avtodoma sva imela res lep razgled čez skale do morja. Skuhala sem nama čaj in  kavo in odšla na skale pogledat, če so se tjulenji že zbudili. 

In nedaleč stran se je res kmalu pokazala črna okrogla glavica, ki je radovedno gledala, kaj se dogaja na obali. Zvedave so te živalce. Z dalnogledom sem ga opazovala, kako se je vrtel in potapljal, kot da bi se postavljal pred nama. Družbo so mu delali črno beli kormorani.

V tem naravnem okolju slišiš tišino in spokojnost, uživaš v šumenju valov in pišu vetra. Zanimivo, kako taka tišina in mir vpliva na ljudi, da se prilagodijo in so tudi sami spokojno mirni. Kar težko sva se poslovila, saj sva vedela, da ne bova kaj kmalu nazaj. 

Precej časa se voziva ob manjši reki, ki je naravna meja z Rusijo. Le skok stran je torej rusko ozemlje in glede na trenutne razmere imamo vsi ob imenu te države neprijeten občutek. Srečava tudi dve vojaški vozili z mladimi norveškimi

 vojaki, ki naju pozdravijo z nasmehom. 

Odpeljeva se do Kirkenesa, v centru mesta je bila skupinica zaspanih severnih jelenov. Dotočiva gorivo, vodo in sprazniva WC. Nabaviva najnujnešo hrano in se odpraviva proti Inariju na Finskem.

Kmalu zatem ko sva prestopila mejo, se je spremenilo okolje. Pokrajina je bolj ravninska poraščena z iglavci, tu pa tam z  brezami. 

Voziva po lepi cesti, ki se vije po precej močvirnatem svetu, med jezeri, rekami in nizkimi gozdovi. 

Pogosto se po cesti sprehajajo severni jeleni, največkrat samice z mladiči, zato je treba biti precej previden pri vožnji.

Obronki jezer so polni sivih ostrih kamnov. Na cestišču so sledi dežja, na nebu pa kar težki oblaki, a trenutno ni deževalo. 

Na poti ni bilo naselij, le manjše skupine hiš med drevjem. Ob cesti stojijo poštni nabiralniki, ki oznanjajo, da je v bližini domovanje.. Zanimivo, tudi na Norveškem imajo navado postaviti vse nabiralnike za ulico ali skupino hiš na enem mestu, tako da je poštarju lažje raznositi pošto vsem po tako velikem območju. 

Zgodaj popoldne prispeva v kraj Inari, kjer sem kar nekaj let zaporedoma skupaj s finsko skupino izvajala seminar o uporabi tehnologije v izobraževanju za evropske učitelje. Lepi spomini, res.

Kraj keži ob istoimenskem jezeru Inari, ki je največje jezero na severu Finske. Leži blizu ruske meje. Dolgo je 80 km in široko 40. Na jezeru je 3300 nenaseljenih otokov.

Jezero je zamrznjeno od novembra do začetka junija.

Mesto Inari je znano kot prestolnica finske samske kulture finskega Sami ljudstva in njihovo trgovsko središče. Finski parlament Sámi se nahaja v Sajosu v Inariju.

V kulturbem centru SAJOS se ukvarjajo s Sami dediščino, navadami, umetnpstjo, obrtjo in izobraževanjem Sami in vse posredujejo svojim mladim. 

Sajis pomeni broška, srebrni nakit, ki ga Sami nosijo na oblačilih. V Sajosu so razstavljeni primerki Sami noše, zanimivi detajli oblacil in obutev in slike prebivalcev.

Za turiste je zanimiv dobro opremljen Sámi Muzej & Nature Center Siida. Poleg tega je tu Sámi kulturni center Sajos. 

Trije različni jeziki Sámi kot so Severnih Sámijev, Inari Sámijev in Skolt Sámijev govorijo v tem okolju poleg finščine. Skoraj ena tretjina državljanov Inari je Sámi.

                          Wikipedia 

Turistično je znan tudi po farmah severnih jelenov, kjer predstavljajo delo, navade in življenje družine.

Prespala bova na parkirišču ob črpalki. 

 

 

Grense Jakobselv

Zjutraj se odpeljeva v mesto in parkirava ob obali. Odločila sva se za kolesarjenje, ker je lep dan in človek nima veliko priložnosti na daljnem severovzhodu Evrope to početi. 

Kolesarila sva po kolesarski stezi do snežnega hotela. Tu sem se jaz odpravila nazaj k avtodomu, 

Bojan pa je nadaljeval do edinega mejnega prehoda med Norveško in Rusijo. Tako sem sama opravila dobrih 20 km, Bojan pa 51. 

Pripravila sva si kosilo ob morju in se po obvezni kavici odpeljala še do zadnje destinacije tu na Norveškem, do Gense Jakobsela. 

Pravijo, da je Grense Jakobselv točka na celinski Norveški, ki je po državni cesti najbolj oddaljena od norveške prestolnice Oslo. To je 2465 kilometrov.

Peljeva se po precej zeleni dolini, ki leži  45 km vzhodno od Kirkenesa. Cesta je dovolj široka, a precej valovita. 

Na obronku je skalnata gora, kjer se v rdeči skali izrisuje profil moškega, prav pikasojevski portret.

Zadnjih nekaj kilometrov ceste teče ob reki, ki je meja z Rusijo. Okolica je zelo slikovita, saj so tu najstarejše norveške gorske formacije.

Najprej teče cesta ob dolgem in ozkem fjordu, nato pa mimo številnih manjših jezer.

Človek bi pričakoval, da tu ne bo bivališč, a ves čas vidiva rdeče lesene hiške raztresene med nizkim drevjem. V grmovju so tu in tam odložene motorne sani, kar opominja, da je še nedolgo tega tod vladala zima in sneg. 

Pokrajina se proti koncu spreminja, hribi, visoka skalna pečina in ocean. Prava norveška razglednica. 

Ko se nama izza ovinka pokaže cerkveni stolp, veva, da sva blizu cilja. Tu stoji na pobočju pod visoko kamnito goro majhna kamnita kapelica, ki označuje, da se tu začenja Norveška. 

 Meja med Rusijo in Norveško je bila začrtana leta 1826,  vendar pravijo, da prebivalci obeh držav nove meje dolgo niso poznali, zato je bilo tu med ribiči obeh držav več epizod, nekaj podobnega kot pri nas ;). 

Cerkev je bila zgrajena za označevanje meje, zato so izbrali lokacijo, ki se dobro vidi iz kopnega in morja. Poimenovana pa je po kralju Oskarju Ii.

 Leta 1851 je vas Grense Jakobselv, kjer se meja sreča z morjem, dobila stalno norveško poselitev. Danes pa nima več stalnega prebivalstva. Pozimi je zadnjih 25 km ceste zaprtih in do Grense Jakobselv lahko pridete le z motornimi sanmi.

Stopiva do cerkvice od koder je lep razgled na ruski del polotoka in ocean.

Nadaljujeva še dober kilometer in se ustaviva, kjer se cesta konča. Med skalami in morjem je parkirišče z lepim pogledom na ocean in veliko peščeno plažo. Angleži bi rekili, 'in the middle of nowhere' midva pa praviva 'in the end of nowhere'.

Pravijo, da je to priljubljena turistična točka v poletnih mesecih, saj je baje popoln kraj za doživetje polnočnega sonca. Prav zato je tudi tokrat parkiranih že veliko vozil. 

Našla sva idealen kraj ob skakah s pogledom na obzorje. 

Bojan je po kolesarjenju potreboval osvežitev, zato je zaplaval v hladnem morju. 

Po večerji se sprehodiva ob dolgem peščenem zalivu in v morju naju je zvedavo opazoval tjulenj. 

Kirkenes

Jutro je ponovno postreglo s soncem in vrnilo okolici barve. Po včerajšnjem sivem vremenu in sivini okoli naju, sva bila vesela toplega sončka.

Odravila sva se v mesto, kjer sva na postajališču dotočila svežo vodo in izpraznila odpadno. Tu sva naletela na danski par. Ko je gospa videla od kod sva, je pristopila in v hecu nakazala borbenost ter omenila Vingegaarda, jaz pa Pogačarja. Potej je pokazala proti Bojanu, ki je slučajno nosil rumeno majico in odkimala v smehu, kot ne bo vam uspelo. Prijetno srečanje, športno obarvano.

Mesto je precej industrializirano, celiko je obratov, posebej pomembna je železova ruda, ki jo kopljejo v odprtem kopu v bližini. 

 V mestu plakati ponujajo turistom različne aktivnosti, med drugim. tudi "King crab safari", ki je popularen med turisti.

Parkirala sva poleg cerkve in se peš sprehodila po tihih neobljudenih ulicah mesta, mimo lesenih hiš. 

Opazila sva, da tu ne posvečajo veliko pozornosti okolici hiš, gotovo je vzrok kratko obdobje lepega in toplejšega vremena. Ustavila sva se na trgu v centru mesta. 

Nato sva šla do spomenika ruskemu vojaku, ki obeležuje osvoboditev območja izpod nacistične okupacije s strani Rdeče armade leta 1944. 

Od tu sva šla do zanimivega objekta Andersgrotta v centru mesta, kjer imajo enkrat na dan voden ogled zaklonšča, ki je danes v privatni lasti. 

Skupaj z nekaj drugimi turisti sva si ogledala ta zgodovinski objekt.

Vodič nam je ob fotografijah slikovito prikazal dogajanje v tem okolju, orisal nastanek kraja in razvoj dogodkov med in po drugi svetovni vojni.

Kirkenes je bilo najbolj bombardirano mesto na Norveškem, saj je med drugo svetovno vojno bilo bombardirano kar 328-krat. 

 Da bi se izognili smrti in uničenju, so prebivalci Kirkenesa zgradi zaklonišče za 2500 ljudi. Dela je vodil inženir Anders Elvebakk, po katerem je bunker tudi poimenovan.  

Mesto je bombardirala Rdeča armada, ker je mesto zavzela nacistična Nemčija. Po neuspeli operaciji v Sovjetski zvezi, so se Nemci umaknili iz kraja, a so pred odhodom požgali še kar je ostalo. 

Razložil je, da je območje okoli Kirkenesa bilo do 1826 skupno norveško-rusko okrožje, nato je bila postavljena sedanja meja, ki teče po reki le ozemlje ob ruski cerkvici je bilo izvzeto in nadomeščeno z ozemljem nad njo. 

Na koncu je prikazal še kratek video na temo dogodkov v 2. Svetovni vojni.

Ime Kirkenes (kar pomeni "cerkveni rt") je dobilo po cerkvi, ki jo je oblast zgradila na polotoku poleg par hiš, da bi v te puste mrzle kraje privabila nove prebivalce.

Popoldne sva se odpravila do snežnega hotela malo izven mesta, ki je baje odprt celo leto. Ogledala sva si ga le od zunaj, saj sva nekaj podobnega že doživela v Švici. Slikala sem oblake, ki spominjajo na severni sij, le da so beli. :)

Od daleč sva občudovala center, kjer imajo 150 aljaških haskijev in 20 mladičev. Eden od zaposlenih nama je povedal, da začnejo z vzgojo, ko so mladiči stari šest mesecev, da traja eno leto, aktivni pa so do dest let. Poleti jih ne uprabljajo za tek, ker je zanje prevroče. 

Tu se pasje snežne vprege, ki se začnejo v Alti, obrnejo in se vrnejo.

Tu se konča severni krak ceste E6.

Nadaljevala sva proti 16 km oddaljeni ruski meji. Do tja vodi široka lepa cesta, ob njej tudi kolesarska steza. Ob tablah, ki oznanjajo carino se ustaviva. 

Stala sva pred mejnim prehodom, ki je bil zaprt z močnimi kovinskimi rešetkastimi vrati. Baje je meja odpta od 9.00 o 16:00. Ostal nama je le pogled proti gričem in obronkih jezera, ki naj bi bili Ruski.

Zanimivo je, da so lani križarke prenehale voziti do Kirkenesa, ker je preblizu Rusiji.

Jutri si bova ogledala še cerkev, na območju, ki ga je Norveška dobila v zameno za odstopljen ozemlje ob ruski cerkvi in s tem označilo, da je ozemlje Norveško.