Proti Kirkenes

Včeraj 'zvečer' je padlo nekaj kapeljic dežja, danes pa je nebo oblačno. Je kar nenavadno po več kot 50 dneh jasnine in sonca videti sive oblake nizko nad zemljo.

Odpravila sva se na pot v sivem jutru. Težki oblaki so viseli nizko nad pokrajino, a zaenkrat ni deževalo. Prvič odkar sva na potepu po Norveški imava oblačen dan, ki kaže na dež. Ne moti naju, saj bova dan pretežno preživela na vožnji. 

Pokrajina postaja vse bolj pusta, kamnita, le malo nizkega drevja, porasla z mahovi in travo, na bolj ravninskih delih pa je precej močvirnata. 

Cesta se vije po pokrajini, ali teče naravnost daleč naprej. Občasno pada rahel dež, a večina časa imava suho cesto.

Ko se bližava današnjemu cilju, postaja okolica bolj gričevnata, s skalnatimi grebeni. 

Peljeva mimo manjših jezer in kar nekaj morskih zalivov, ki so pod sivimi oblaki temni, še posebej, ker je oseka in skoraj suha rjava plitvina sega daleč proti morju.

Je pa na tem koncu veliko več severnih jelenov, ki se pasejo v bližini ceste, zato je potrebna bolj previdna vožnja. Tu so tudi obcestni znaki, ki opozarjajo na lose, ki pa jih do sedaj še nisva videla. 

Celo pot so tu pa tam po pokrajini raztresene samotne lesene koče. Večjih naselij pa ni, le manjši zaselki po par hiš.

Cesta je lepa in prometa le malo. Bojan je pripomnil, da se bo po tako dolgem času vožnje po teh neprometnih cestah težko privaditi našim razmeram na cesti.

Bližava se zadnjemu norveškemu mestu na severu, ki leži blizu ruske meje. Tu so imena mest napisana dvojezično, po nirveško in po rusko. V sivi daljavi vidiva dolge krake polotokov, ki segajo v morje in zalive. 

Najin današnji cilj je Kirkenes, majhno mesto na skrajnem severovzhodu Norveške. Stoji blizu finske in ruske meje. Ima le 3500 prebivalcev.

Zanimivi so podatki, da polnočno sonce tu sije od 17. maja do 21. julija. Medtem ko traja polarna noč od 21. novembra do 21. januarja.

Kirkenes ima v primerjavi z drugimi obalnimi mesti suho podnebje z malo padavinami skozi vse leto.

Na tem območju, imajo najstarejšo kamnine stare približno 2,8 milijarde let.

 

Okoli Kirkenesa je največja populacija rjavega medveda na Norveškem, midva pa sva parkirana na prostoru nad mestom v naravi, hmmm. 

V tem kraju je tudi sneženi hotel, prvi take vrste, narejen v celoti iz snega in odprt skozi celo leto. 

Mesto leži na polotoku ob Bøkfjorden in je oddaljeno le 16 kilometrov od norveško-ruske meje. 

Pred spanjem sva se sprehodila po bližnjih skalnih grbinah nad mestom. Kljub sivini oblačnega neba in dežja nad morjem je bil razgled dober. V bližini je majhno jezero z otočkom, kjer gnezdijo glasne ptice. 

Pogrešam sonce, ki daje okolju pestro barvitost. Morda pa bo tako jutri, ko bova raziskala kraj in okolico, saj vremenska napoved obeta izboljšanje 

Karasjok - center norveškega Sami Ljudstva

Nadaljujeva najino potovanje proti severu. Pokrajina je v primerjavi s preostalo Norveško manj izrazita, saj voziva po dokaj ravni cesti med nizkimi hribi poraslimi s tankimi brezami ali borovci, že podobna Finski. 

Ustaviva se v mestu Karasjok, centru Sami Ljudstva. Tu imajo Sami svoj demokratično izvoljeni parlament, kar je izraz priznanja države, da so Samiji eno od dveh ljudstev na Norveškem. Parlament obravnava vse zadeve v zvezi s ljudstvom Sámi. 

Samiji so avtohtono ljudstvo, ki so  živeli tu že dolgo pred vzpostavitvijo državnih meja. Različne skupine Sami imajo svoj jezik in se ne morejo sporazumevati med seboj. 

Sami ali Saami so tradicionalno Sámi govoreče ljudstvo, ki naseljuje regijo Sápmi, velik del severne Norveške, Švedske, Finske in polotoka Kola v Rusiji. 

Današnja regija Sápmi je bila prej znana kot Laponska, Samiji pa so bili v angleščini tradicionalno znani kot Laponci ali Laponderji, vendar Samiji te izraze obravnavajo kot žaljive.

Samiji govorijo jezik, ki spada v uralske jezikovne skupine skupaj s finščino, estonščino in madžarščino. 

Sámi parlament je prvič odprl 9. oktobra 1989 v Karasjoku kralj H.R.H. Olav V.

Ogledala sva si notranjost parlamenta, kjer je osrednja dvorana knjižnica. Parlament arhitekturno simbolizira Sami kulturo.

V bližini parlamenta je Muzej Sami in park. Tu je večji center z restavracijo in trgovinicami z izdelki Sami Ljudstva. 

Kupila sva vstopnici za voden ogled muzeja in parka. Prijazna Sami vodička je našo majhno skupinico popeljala najprej skozi muzej. 

Pojasnila je vse o oblačilih, tradiciji tega ljudstva in prikazala skrb za dojenčke. 

Nato nas je odpeljala v 'čarobno gledališče' z dvemi dvoranami. V prvi so prikazali kratek filmček o zgidovini ljudstva Sami.

V drugi pa je predstavitev potekala v posebni tehniki, s katero so približali čarobnost življenja Sami nekoč in danes, prikazali z animacijo njihova verovanja in povezanost z naravo. Verujejo, da duše umrlih pazijo nanje v obliki severnega sija. 

Po ogledu muzeja smo odšli v park, kjer nas je sprejela prijetna in nasmejana Sami lastnica farme severnih jelenov. 

Pojasni nam, da ima tri domove, leseno hišo v Karasjoku, in tradicionalni šotor, ki ga selijo glede na letni čas s čredo bolj na sever poleti, na jug pa pozimi. Večina se z jeleni ukvarja mož. 

Vsak lastnik na pomlad označi svoje novorojene jelene s družinskim znakom, zarezami v ušesih. Če kakšen jelen, gibajo se svobodno, slučajno zaide v drugo čredo, jih lastnik obvesti. 

Tradicionalno se je večina Samijev preživljala z ribolovom, živinorejo in ribolovom ob obali, na fjordih in ob velikih rekah.

Peljala nas je najprej do ograde s štirimi jeleni, ki so jo takoj obstopili, ker je imela zanje hrano. Pove nam, da jedo največ poseben bel lišaj, ki je užiten tudi za ljudi.

Nato smo si ogledali tradicionalno stalno bivališče. To je okrogel s šoto in travo porasel, šotoru podoben prostor, ki ima na sredini odprtino nad ognjiščem. 

V prostoru je na sredini s kamni obdano ognjišče, ob strani pa z vejami nastlan prostor za sedenje. V taki 'hiši' lahko živi do 5 oseb. Pojasnila je, da je ta prostor veliko toplejši pri do -50°C kot lesena hiša. 

Sami izdelujejo sami vsa oblačila in obuvala, največ iz jelenjih kož, ki jih strojijo. Te so včasih uporabili tudi za šotore. Pove tudi, da ne zavržejo prav nobenega dela jelena, celo kopita so upirabna za otroške igrače.

Nazadnje smo si ogledali še poletno izvedbo bivališča. Sestavljeno je iz vej brez za ogrodje, prekrito pa po novem z nepremočljivim materialom, ki je zamenjal ustrojene kože. 

Nasproti ognjišča je vedno kuhinja in prostor med njo in ognjiščem je svet in po njem se ne hodi. Ko  se selijo, sestavijo bivališce v 10 minutah, razstavijo pa v 15. Lesena ogrodja pustijo za naslednje leto. 

Pred selitvijo naložijo vse na velike sani, ki jih vozijo jeleni. Imajo tudi lesen čoln za ribarjenje. Jelenje meso sušijo in predelujejo. Užiten je prav vsak kos jelena, pravijo. 

Na koncu smo si ogledali še notranjost lesene hiše, kjer imajo zemljevid, kamor obiskovalci z bucko označijo, od kod prihajajo. Zanimiva rešitev.

Sami vzdržujejo stare navade in običaje in hkrati sledijo razvoju, saj na primer za nadzor nad jeleni uporabljajo snežne skuterje. 

Tu sva videla tudi njihovo abecedo, imajo 29 črk, med njimi tudi č, š in ž, kot mi. To sva opazila na obcestnih znakih.

Zanimiv in prijeten obisk.

Po poznem kosilu nadaljujeva z vožnjo. Tokrat pelje cesta ob reki Tani, ki je precejšen del meja med Norveško in Finsko.

Prenočiva v kraju Tana bru ob zanimivem mostu, ki po obliki spominja na Sami šotor.

Proti Kirkenes

Zjutraj sva naredila še en krajši obhod po platoju Nordkapp, da se posloviva. Lepo jasno in toplo jutro in še lepši nočni ogled sonca je botrovalo najinemu dobremu vzdušju. Bojan bi še kar ostal in užival v naravi tega območja.

Ustavila sva se ob kamniti oznaki evropske peš poti, ki teče od te točke do južne Italije, do juga Sicilije. 

Na tleh je oznaka E1. Tu sem se postavila v štartni položaj za hojo, dejansko pa najbrž take razdalje ne bi nikoli zmogla. 

Odpraviva se proti dolini, promet je v obeh smereh gost. Neverjetno veliko ljudi potuje tudi v te oddaljene severne kraje. 

Po dobrih 10 kilometrih zavijeva še proti bližnji vasici Skarsvåg, ki leži ob severni obali otoka Magerøya in velja za najsevernejšo ribiško vas na svetu v kateri živi le dobrih 60 prebivalcev.

Tu srečava hrvaškega Istrana, ki nama je povedal, da je opazovalec ptic. Prepotoval je ogromno in opazoval ptice ob rekah in morjih. Bil je tudi že na tolminskem in nama razložil od kod naj bi po njegovo izviralo ime našega kraja.

Sprehodila sva se po vasici in ob poti med hišami nama je poziral res lep primerek severnega jelena z ogromnimi rogovi.

Sledila je vožnja proti Lakselvu. Ustavila sva se se samo za kosilo ob lepem jezeru. 

Ob celotni poti so se tu pa tam pasli severni jeleni, se sprehajali po cestisču ali pa se podili po okolici. S svojo barvo dlake se dobro zlijejo s pokrajino, zato jih opaziš le, ko se premikajo.

Voziva ob obali, ki je naravni rezervat za ptice.  Trenutno je bila ravno oseka. Zanimivo, kako plitko je morje v priobalnem pasu.

Prenočevala bova v kaju Lakselv.