Karasjok - center norveškega Sami Ljudstva

Nadaljujeva najino potovanje proti severu. Pokrajina je v primerjavi s preostalo Norveško manj izrazita, saj voziva po dokaj ravni cesti med nizkimi hribi poraslimi s tankimi brezami ali borovci, že podobna Finski. 

Ustaviva se v mestu Karasjok, centru Sami Ljudstva. Tu imajo Sami svoj demokratično izvoljeni parlament, kar je izraz priznanja države, da so Samiji eno od dveh ljudstev na Norveškem. Parlament obravnava vse zadeve v zvezi s ljudstvom Sámi. 

Samiji so avtohtono ljudstvo, ki so  živeli tu že dolgo pred vzpostavitvijo državnih meja. Različne skupine Sami imajo svoj jezik in se ne morejo sporazumevati med seboj. 

Sami ali Saami so tradicionalno Sámi govoreče ljudstvo, ki naseljuje regijo Sápmi, velik del severne Norveške, Švedske, Finske in polotoka Kola v Rusiji. 

Današnja regija Sápmi je bila prej znana kot Laponska, Samiji pa so bili v angleščini tradicionalno znani kot Laponci ali Laponderji, vendar Samiji te izraze obravnavajo kot žaljive.

Samiji govorijo jezik, ki spada v uralske jezikovne skupine skupaj s finščino, estonščino in madžarščino. 

Sámi parlament je prvič odprl 9. oktobra 1989 v Karasjoku kralj H.R.H. Olav V.

Ogledala sva si notranjost parlamenta, kjer je osrednja dvorana knjižnica. Parlament arhitekturno simbolizira Sami kulturo.

V bližini parlamenta je Muzej Sami in park. Tu je večji center z restavracijo in trgovinicami z izdelki Sami Ljudstva. 

Kupila sva vstopnici za voden ogled muzeja in parka. Prijazna Sami vodička je našo majhno skupinico popeljala najprej skozi muzej. 

Pojasnila je vse o oblačilih, tradiciji tega ljudstva in prikazala skrb za dojenčke. 

Nato nas je odpeljala v 'čarobno gledališče' z dvemi dvoranami. V prvi so prikazali kratek filmček o zgidovini ljudstva Sami.

V drugi pa je predstavitev potekala v posebni tehniki, s katero so približali čarobnost življenja Sami nekoč in danes, prikazali z animacijo njihova verovanja in povezanost z naravo. Verujejo, da duše umrlih pazijo nanje v obliki severnega sija. 

Po ogledu muzeja smo odšli v park, kjer nas je sprejela prijetna in nasmejana Sami lastnica farme severnih jelenov. 

Pojasni nam, da ima tri domove, leseno hišo v Karasjoku, in tradicionalni šotor, ki ga selijo glede na letni čas s čredo bolj na sever poleti, na jug pa pozimi. Večina se z jeleni ukvarja mož. 

Vsak lastnik na pomlad označi svoje novorojene jelene s družinskim znakom, zarezami v ušesih. Če kakšen jelen, gibajo se svobodno, slučajno zaide v drugo čredo, jih lastnik obvesti. 

Tradicionalno se je večina Samijev preživljala z ribolovom, živinorejo in ribolovom ob obali, na fjordih in ob velikih rekah.

Peljala nas je najprej do ograde s štirimi jeleni, ki so jo takoj obstopili, ker je imela zanje hrano. Pove nam, da jedo največ poseben bel lišaj, ki je užiten tudi za ljudi.

Nato smo si ogledali tradicionalno stalno bivališče. To je okrogel s šoto in travo porasel, šotoru podoben prostor, ki ima na sredini odprtino nad ognjiščem. 

V prostoru je na sredini s kamni obdano ognjišče, ob strani pa z vejami nastlan prostor za sedenje. V taki 'hiši' lahko živi do 5 oseb. Pojasnila je, da je ta prostor veliko toplejši pri do -50°C kot lesena hiša. 

Sami izdelujejo sami vsa oblačila in obuvala, največ iz jelenjih kož, ki jih strojijo. Te so včasih uporabili tudi za šotore. Pove tudi, da ne zavržejo prav nobenega dela jelena, celo kopita so upirabna za otroške igrače.

Nazadnje smo si ogledali še poletno izvedbo bivališča. Sestavljeno je iz vej brez za ogrodje, prekrito pa po novem z nepremočljivim materialom, ki je zamenjal ustrojene kože. 

Nasproti ognjišča je vedno kuhinja in prostor med njo in ognjiščem je svet in po njem se ne hodi. Ko  se selijo, sestavijo bivališce v 10 minutah, razstavijo pa v 15. Lesena ogrodja pustijo za naslednje leto. 

Pred selitvijo naložijo vse na velike sani, ki jih vozijo jeleni. Imajo tudi lesen čoln za ribarjenje. Jelenje meso sušijo in predelujejo. Užiten je prav vsak kos jelena, pravijo. 

Na koncu smo si ogledali še notranjost lesene hiše, kjer imajo zemljevid, kamor obiskovalci z bucko označijo, od kod prihajajo. Zanimiva rešitev.

Sami vzdržujejo stare navade in običaje in hkrati sledijo razvoju, saj na primer za nadzor nad jeleni uporabljajo snežne skuterje. 

Tu sva videla tudi njihovo abecedo, imajo 29 črk, med njimi tudi č, š in ž, kot mi. To sva opazila na obcestnih znakih.

Zanimiv in prijeten obisk.

Po poznem kosilu nadaljujeva z vožnjo. Tokrat pelje cesta ob reki Tani, ki je precejšen del meja med Norveško in Finsko.

Prenočiva v kraju Tana bru ob zanimivem mostu, ki po obliki spominja na Sami šotor.

Proti Kirkenes

Zjutraj sva naredila še en krajši obhod po platoju Nordkapp, da se posloviva. Lepo jasno in toplo jutro in še lepši nočni ogled sonca je botrovalo najinemu dobremu vzdušju. Bojan bi še kar ostal in užival v naravi tega območja.

Ustavila sva se ob kamniti oznaki evropske peš poti, ki teče od te točke do južne Italije, do juga Sicilije. 

Na tleh je oznaka E1. Tu sem se postavila v štartni položaj za hojo, dejansko pa najbrž take razdalje ne bi nikoli zmogla. 

Odpraviva se proti dolini, promet je v obeh smereh gost. Neverjetno veliko ljudi potuje tudi v te oddaljene severne kraje. 

Po dobrih 10 kilometrih zavijeva še proti bližnji vasici Skarsvåg, ki leži ob severni obali otoka Magerøya in velja za najsevernejšo ribiško vas na svetu v kateri živi le dobrih 60 prebivalcev.

Tu srečava hrvaškega Istrana, ki nama je povedal, da je opazovalec ptic. Prepotoval je ogromno in opazoval ptice ob rekah in morjih. Bil je tudi že na tolminskem in nama razložil od kod naj bi po njegovo izviralo ime našega kraja.

Sprehodila sva se po vasici in ob poti med hišami nama je poziral res lep primerek severnega jelena z ogromnimi rogovi.

Sledila je vožnja proti Lakselvu. Ustavila sva se se samo za kosilo ob lepem jezeru. 

Ob celotni poti so se tu pa tam pasli severni jeleni, se sprehajali po cestisču ali pa se podili po okolici. S svojo barvo dlake se dobro zlijejo s pokrajino, zato jih opaziš le, ko se premikajo.

Voziva ob obali, ki je naravni rezervat za ptice.  Trenutno je bila ravno oseka. Zanimivo, kako plitko je morje v priobalnem pasu.

Prenočevala bova v kaju Lakselv.

Nordkapp, polnočno sonce

Danes objavljam dogajanje za včeraj zaradi čakanja na polnočno sonce na skrajnem severu Evrope.

Zjutraj, ko se odpravljava naprej, je Bojan ugotovil, da je v kampu vsa oprema za pranje vozil. Najin avtodom je po 50 dneh potreben pranja. Res zadovoljna sva s storitvami tega kampa in jih bova v ocenah pohvalila. 

Zatem se najprej odpraviva do zadnje vasice, Nordvågen, na vzhodni strani tega razvejanega otoka, ki leži le dober ovinek stran. 

Pisano barvne lesene hiše so postavljene ob obalo in breg. Pred vasjo pa majhno pristanišče za ribiče. 

Nato se peljeva po meni tako zelo lepi kot kača vijugasti cesti, ki z dolgimi loki objema zalive, jezera in obronke hribov.

 Srečujeva veliko vozil, ki se zjutraj vračajo iz Nordkappa.

Nordkapp je strma pečina s prostranim platojem na vrhu, ki se dviga 307 metrov nad Arktičnim oceanom in označuje končno točko evropske celine:

Na obeležju na platoju piše: "Leta 1664 je iz Italije prispel Francesco Negri, prvi raziskovalec, katerega končni cilj je bil Severni rt. V popotniški dnevnik je ob prihodu zapisal: »Tukaj sem na Severnem rtu, na robu Finnmarka in upam si reči, da na samem robu sveta..."

In po 359. letih prihajava midva, 'osebna' raziskovalca lepih in zanimivih krajev, do te znamenite točke. 

Že od daleč vidiva, da je parkirišče polno vozil. Najdeva primeren prostor in se odpraviva na ogled vsega, kar ponuja ta turistično oblegana destinacija. 

Na sredini platoja je velika zgradba z belo kupolo v kateri je restavracija, razgledna ploščad in muzej, kamor pa lahko greš le, če plačaš vstopnino. Država je namreč s tožbo dosegla, da lastniki, ki so do nedavnega pobirali parkirnino, tega ne počnejo več.

V bližini je kamniti spomenik, ki priča, da je kralj 1863. leta uradno odprl Nordkapp, torej je danes 160 let in 11 dni od otvoritve.

Hodiva ob železni ograji, ki je postavljena na robu pečine in gledava proti najsevernejšemu rtu, ki moli v ocean. 

Zbira se vse več ljudi, ki fotografira, se sprehaja. Največ jih je pri ikoni Nordkappa, železnemu globusu, ki stoji na izpostavljeni točki pečine. 

Tu se vsi fotografiramo za spomin.

Slediva ograji, ki je visoko nad morjem. Odločiva se, da greva vse do vzhodnega roba platoja.

Hodiva po pešcenem in kamnitem terenu, posejanim s krpami mahovja in lišajev. Tu in tam drobne bele cvetlice kljubujejo vetru in soncu. 

Odpre se lep razgled na zadnji krak otoka, globok zaliv in skalnate pečine. Spominja naju na sever Škotske. Uživava v tišini matere narave. Do tu sta prišla le še dva para.

 Ko se vračava, se ustaviva še pri zanimivem obeležju. Zapis pravi:, da je leta 1988 sedem otrok iz različnih koncev sveta na Nordkappu ustvarjalo spomenik 'Otroci zemlje, sodelovanja, prijateljstva, upanja in veselja' .

Povečerjala sva, si pogledala nadaljevanko in se ob 23:30 odpravila proti ikoni Nordkappa. 

Na parkirišcu za avtobuse se jih je nabralo kar 11,  kar nekaj jih je gotovo pripeljalo goste križark, ki pristajajo v Honningsvågu. Dodatna množica obiskovalcev torej.

Kot mravlje so iz vozil prihajale množice obiskovalcev, vsi v vetrovkah, ker je vlekel veter, ki pa ni bil hladen. Vsak izmed nas je v rokah držal neke vrste aparat za fotografiranje, nekateri so imeli celo pripravljene vrhunske naprave na stojalih. 

Sonce je veselo sijalo na severu in njegov rumeno oranžni sijaj je zarisal širok snop po precej mirnem morju in dolge sence polnočnih obiskovalcev po platoju.

 Čeprav je vsenaokrog množica polnočnega sonca željnih obiskovalcev, vlada spokojna tišina. Vsi le pritajeno govorimo,nemo opazujemo sonce in čakamo, da se na uri prikaže 00:00.

Opolnoči se slišijo le škljoči in morda kakšen vzdih, na obrazih mladih in starih je nasmeh in upanje. 

Tu ni prostora za vojne, teror in hudobijo, tu smo vsi samo majhni, ranljivi ljudje, del mogočne narave. Ujela sem to našo žarečo krogla v svoje dlani...

Proti prvi uri se odpraviva spat, zadovoljna, da sva tokrat (že drugič sva tu, pred 14. leti je lil dež in pihal močan veter) doživela vzorčen Nordkapp, torej obe skrajni poletni situaciji vremena.