Nordkapp, polnočno sonce

Danes objavljam dogajanje za včeraj zaradi čakanja na polnočno sonce na skrajnem severu Evrope.

Zjutraj, ko se odpravljava naprej, je Bojan ugotovil, da je v kampu vsa oprema za pranje vozil. Najin avtodom je po 50 dneh potreben pranja. Res zadovoljna sva s storitvami tega kampa in jih bova v ocenah pohvalila. 

Zatem se najprej odpraviva do zadnje vasice, Nordvågen, na vzhodni strani tega razvejanega otoka, ki leži le dober ovinek stran. 

Pisano barvne lesene hiše so postavljene ob obalo in breg. Pred vasjo pa majhno pristanišče za ribiče. 

Nato se peljeva po meni tako zelo lepi kot kača vijugasti cesti, ki z dolgimi loki objema zalive, jezera in obronke hribov.

 Srečujeva veliko vozil, ki se zjutraj vračajo iz Nordkappa.

Nordkapp je strma pečina s prostranim platojem na vrhu, ki se dviga 307 metrov nad Arktičnim oceanom in označuje končno točko evropske celine:

Na obeležju na platoju piše: "Leta 1664 je iz Italije prispel Francesco Negri, prvi raziskovalec, katerega končni cilj je bil Severni rt. V popotniški dnevnik je ob prihodu zapisal: »Tukaj sem na Severnem rtu, na robu Finnmarka in upam si reči, da na samem robu sveta..."

In po 359. letih prihajava midva, 'osebna' raziskovalca lepih in zanimivih krajev, do te znamenite točke. 

Že od daleč vidiva, da je parkirišče polno vozil. Najdeva primeren prostor in se odpraviva na ogled vsega, kar ponuja ta turistično oblegana destinacija. 

Na sredini platoja je velika zgradba z belo kupolo v kateri je restavracija, razgledna ploščad in muzej, kamor pa lahko greš le, če plačaš vstopnino. Država je namreč s tožbo dosegla, da lastniki, ki so do nedavnega pobirali parkirnino, tega ne počnejo več.

V bližini je kamniti spomenik, ki priča, da je kralj 1863. leta uradno odprl Nordkapp, torej je danes 160 let in 11 dni od otvoritve.

Hodiva ob železni ograji, ki je postavljena na robu pečine in gledava proti najsevernejšemu rtu, ki moli v ocean. 

Zbira se vse več ljudi, ki fotografira, se sprehaja. Največ jih je pri ikoni Nordkappa, železnemu globusu, ki stoji na izpostavljeni točki pečine. 

Tu se vsi fotografiramo za spomin.

Slediva ograji, ki je visoko nad morjem. Odločiva se, da greva vse do vzhodnega roba platoja.

Hodiva po pešcenem in kamnitem terenu, posejanim s krpami mahovja in lišajev. Tu in tam drobne bele cvetlice kljubujejo vetru in soncu. 

Odpre se lep razgled na zadnji krak otoka, globok zaliv in skalnate pečine. Spominja naju na sever Škotske. Uživava v tišini matere narave. Do tu sta prišla le še dva para.

 Ko se vračava, se ustaviva še pri zanimivem obeležju. Zapis pravi:, da je leta 1988 sedem otrok iz različnih koncev sveta na Nordkappu ustvarjalo spomenik 'Otroci zemlje, sodelovanja, prijateljstva, upanja in veselja' .

Povečerjala sva, si pogledala nadaljevanko in se ob 23:30 odpravila proti ikoni Nordkappa. 

Na parkirišcu za avtobuse se jih je nabralo kar 11,  kar nekaj jih je gotovo pripeljalo goste križark, ki pristajajo v Honningsvågu. Dodatna množica obiskovalcev torej.

Kot mravlje so iz vozil prihajale množice obiskovalcev, vsi v vetrovkah, ker je vlekel veter, ki pa ni bil hladen. Vsak izmed nas je v rokah držal neke vrste aparat za fotografiranje, nekateri so imeli celo pripravljene vrhunske naprave na stojalih. 

Sonce je veselo sijalo na severu in njegov rumeno oranžni sijaj je zarisal širok snop po precej mirnem morju in dolge sence polnočnih obiskovalcev po platoju.

 Čeprav je vsenaokrog množica polnočnega sonca željnih obiskovalcev, vlada spokojna tišina. Vsi le pritajeno govorimo,nemo opazujemo sonce in čakamo, da se na uri prikaže 00:00.

Opolnoči se slišijo le škljoči in morda kakšen vzdih, na obrazih mladih in starih je nasmeh in upanje. 

Tu ni prostora za vojne, teror in hudobijo, tu smo vsi samo majhni, ranljivi ljudje, del mogočne narave. Ujela sem to našo žarečo krogla v svoje dlani...

Proti prvi uri se odpraviva spat, zadovoljna, da sva tokrat (že drugič sva tu, pred 14. leti je lil dež in pihal močan veter) doživela vzorčen Nordkapp, torej obe skrajni poletni situaciji vremena. 

Knivskjellodden, najsevernejša točka celinske Evrope

Danes, dejansko včeraj, ker blog objavljam šele dynes, sva se že dopoldne z avtodomom odpravila proti najsevernejši točki celinske Evrope, Knivskjellodden. 

Peljeva se po 20 kilometrih izjemno slikovite ceste E69, ki v dolgih lokih okoli objema zalive, teče naravnost po planoti in se drzno povzpne do obronka gora in jih v elegantnem loku obide. 

Prava Meka za motoriste. Ponuja prekrasen pogled na okoliške s podrastjem poraščene grebene, slikovite otoke in dolgih v skalnate ožine ujetih zalivov. 

Parkirala sva na manjšem parkirišču ob cesti, kjer so se že zbirali vsi, ki so se peš odpravljali do Knivskjellodden. 

Knivskjellodden (modra pikica), ki strči kar 1,5 km bolj severno kot Nordkapp, je mogoče doseči samo peš, po 8,5 kilometrskem dolgem pohodu v eno smer.

Čakalo naju je torej kar precej dolga pot po travnati s kamenji posuti in skalnati pokrajini. Na srečo imava s seboj planinske čevlje in pohodne palice, ki so kot drugi par nog, saj je hoja po kamnitem terenu zahtevna in kaj hitro pride lahko do poškodbe. 

Preden sva se odpravila, je Bojan povedal, da naju čaka sicer dolga hoja, a le po ravnem, da me opogumi. 

Sledila sva markirani in od neštetih  obiskovalcev uhojeni stezi. Občasno so smer kazale tudi kamnite piramide in črka T na kamnih. 

Na poti, ki se rahlo spušča na začetku, smo šli mimo nekaj manjših jezer in nato nadaljevali po bolj zeleni dolini. Kako spokojen mir je tu sredi ničesar.

Med potjo sva videla v daljavi ožino in manjše otoke in skupine visokih otokov s strmimi stenami, poraslih s travo in mahovjem.

Na pohodu ni bilo veliko ljudi, ker je bil zgodnji dopoldan. Hodila sva po planjavi, se spuščala po bregu in opazovala značilno severno pokrajino. Družbo so nama delali tudi severni jeleni, ki se prosto pasejo 

Med hojo je bilo potrebno biti pozoren kam stopiš, pogosto so bila namreč mokra močvirnata tla in ostro kamenje.

Prispela sva do jezerca z otočkom in pred njim je bila klopca. Ker zbiram posneke ljubkih klopc v zanimivem okolju, sem tudi to ujela v objektiv.

8,5 km se je kar vleklo in vleklo, sva pa lahko opazovala zanimive kamne bele barve, ki na daleč zgledajo kot ledene gmote, ki se svetijo že na daleč. Tudi sicer se tu kamenine lepo svetijo v soncu, ker vsebujejo kristale. Nabrala sva nekaj primerkov drobnih kamenčkov za spomin.

Po dobrih dveh urah čiste hoje, ob vročem soncu (občutek vsaj 30°C), ustavila sva se le kakšen trenutek za pijačo, sva v daljavi najprej zagledala obalo, zaliv in v ozadju Nordkapp.

Čakal naju je le še dokaj strm spust, ki vodi do ovalnega zaliva.

Prečkala sva s travo poraslo dolino, po kateri je tekel majhen potoček.  Na peščeni obali je bilo veliko  naplavljenih preperelih debel.

Od tu se  lepo vidijo pečine Severnega rta, ki se dvigajo 300 metrov naravnost iz morja na drugi strani zaliva.

Zadnji del poti sva hodila po gladkih skalnatih ploščah tu in tam poraslih s šoto in lepimi rožicami sredi gole skale.   

Končno sva prispela do betonske piramide, ki od leta 2000 označuje najsevernejšo točko. Tu sva  naredila sebek s piramido in Nordkappom v ozadju za najine drage. Za razliko od vroče pohodne poti, je tu pihal hladen, sicer južni veter. 

Zadovoljna, da sva premagala to daljavo in lačna, sva v miru na skalci pojedla sendvič in se nato odpravila proti skalnati obalido morja, kjer so valovi že malo razburkanega oceana butali v skale. 

V tem neskončnem oceanu, ki se razteza v daljavo se je pozibaval en sam, nabrž ribiški, čoln in številni glasni galebi. Nenadoma sva zagledala črno okroglo, Bojan je menil, da je boja, glavico, ki je zvedavo opazovala obiskovalce obale. Bili so tjulenji, ki so se z galebi najbrž mastili z ribicami. Kako sva bila vesela tega dogodka.

Na koncu sva se odpravila še do bližnjega svetilnika in se vpisala v knjigo, ki je spravljena v kovinski škatli na skali.

Čakala naju je le še vrnitev do parkirišča. Še nikoli do sedaj se mi ni zdela pot nazaj daljša in veliko težavnejša.

Ugotovila sva, da se ves čas vzpenja, torej sva prej hodila ves čas zlagoma navzdol. Poleg tega je sonce pripekalo in vetra na poti ni bilo. 

Za vsakim manjšim vzponom sem pričakovala pogled na parkirišče, a zaman. Vleklo se je in noge so postale težke in utrujene. 

Po štirih urah in pol hoje sva končno dosegla cilj, izmučena, z bolečimi stopali, a srečna, da sva uspela priti do te zanimive točke Evrope. 

Odpeljala sva se do kampa, ki laži v dolini v bližini lepega hotelskega kompleksa Scandic. 

Tokrat bova prespala tu. Vesela sem, da sem lahko opravila dve žehti s kampivim pralnim strojem in sušilcem in ugotovila, da je ura že polnoč in da je čas, da se odpravila spat, kljub soncu, ki kar ne zaide.

Proti Nordkappu

Zjutraj sva poskusila poiskati kamp, kjer imajo pralni in sušilni stroj, saj se nama je nabralo nekaj umazanega perila. A glej ga zlomka, kampi ne omogočajo uporabe svojih storitev turistom, ki niso nastanjeni v kampu, tudi proti plačilu ne. Pa še precej neprijazno so to povedali, češ, plačaj nočitev, potem ti dovolimo, da plačaš še za žehto. 

Tako sva opravila le praznjenje WCja in odpadne vode in napolnila rezervar s svežo vodo, a vse to na eni izmed bencinskih črpalk brezplačno. Za perilo bova poskrbela kdaj pozneje.

Odpravila sva se proti Nordkappu. Pot sprva ni bila nič posebnega, kasneje pa se je pokrajina spremenila. 

Vozila sva po planoti, kjer ni bilo več dreves, cesta pa se je v dolgih lokih vila v daljavo. Srečala sva veliko kolesarjev, ki so se, zgleda, s kolesom odpravili do Nordkappa. 

Po planoti se je cesta spustila v fjord in od tu dalje se je vila ob obali in mimo velikih lepih ovalnih zalivov. 

Za vsakim ovinkom naju je čakal še lepši zaliv in teh je bilo tu res zelo veliko. V daljavi so bili vidni obrisi otokov ali celine.

 Povsod so na obronkih in rtih raztresene slikovite koče.

Kar dvakrat nama je na cesto prišel par severnih jelenov in kot letališki'follow me' hodil počasi pred avtodomom. Nič jih ni strah vozil in se ne pustijo motiti.

Pokrajina je postajala vedno bolj razgibana, obala, zanimivi otočki in kopasti hribčki so krasili sceno.

Morje je krasne modrozelene barve. 

Peljeva se skozi 6870 metrov dolg predor, 212 m pod morsko gladino, ki je bil v preteklisti plačljiv, sedaj pa ne.

Pozno popoldne sva se ustavila v kraju Honningsvåg, 3o km pred Nordkappom.

 Tu bova prenoćila na majhnem parkirišču in se jutri odpravila na najsevernejšo točko Evrope.