Alta

Danes sva preživela resnično aktiven dan, saj sva veliko hodila, kolesarila in spoznavala kulturno in zgodovinsko dediščino kraja.

Zjutraj sva se peš odpravila v center mesta. Alta je primer novo nastalega mesta na Norveškem, temu primerno je njen izgled drugačen od drugih mest v državi.

 

 Leta 2000 so se tri sosednje vasi združile v mesto Alta tako, da je na sredini med vasmi zraslo novo mestno središče. 

Tu  so  nakupovalno središče, poslovne stavbe, prostorno parkirišče in dolga ravna ulica za pešce,  z drevjem in zanimivimi klopcami, ki pelje do ikone mesta.

V ulici stoji skulptura kot opomnik na teroristični napad, ki ga je izvedel norvežan nad mladimi na otoku leta 2011.

V središču Alte je tudi velika silhueta lesenih sani, ki predstavlja štart in cilj najdaljše evropske dirke pasjih vpreg na dolge razdalje (1000 km) po divjini severne Norveške.

Alta je središče Samijske kulture in največje mestno območje v regiji, ki je  središče samijskega načina življenja in kulturne dediščine.

Po dolgi ulici sva prišla do arhitekturno posebno zanimive cerkve, a vanjo nisva mogla, ker je v nedeljo odprta le od 13. do 15. ure.

Odpraviva se v avtodom, pripraviva kosilo in kolesa za popoldansko raziskovanje.

Najprej kolesariva do cerkve, ki nosi zanimuvo ime, Katedrala severnega sija Alta. Katedrala ima izjemno arhitekturno obliko na temo aurore. 

Zgrajena je iz kovinskega materiala v obliki spirale, ki se dviga v cetkveni stolp. V notranjosti ni nič manj tematsko povezana s severnim sijem.  

Že ob vstopu se oko zazre v  impresiven 4, 3 m visok in 2 toni težak bronasti kip podobe Kristusa z značilnim modrim ozadjem za visokim stolpom, kjer so pozlačene Jakobove lestve. 

Cerkvena dvorana je polna elementov na temo avrore, od posebno spiralno oblikovanega svečnika do cerkvenih orgel.

Zelo enkraten je krstilnik narejen iz modre kocke marmorja in posodica iz čistega stekla. 

Zunanjost stolpa v cerkvi je okrašena z dvanajstimi pozlačenimi reliefi, ki predstavljajo 12 učencev. 

Na okroglih stenah so pokončni trakovi, pod katerimi so led luči, ki ustvarjajo prijetno vzdušje.

Prižnica je narejena iz medenine z marmorno štukaturo s simboli štirih evangelistov.

Katedrala deluje kot muzej posvečen sevetnemu siju, saj v kleti preseneti še s kratkim izjemno zanimivim filmom, polnim prekrasnih posnetkov aurore in pokrajine v zimskem času. 

V prostoru je tudi multimedijska predstavitev tega fenomena na posebnih interaktivnih ekranih in opis, kaj severni sij je in zgodovina njegovega raziskovanja.

Pred katedralo je kip fizika Kristiana Birkelanda, ki je pojasnil pojav aurore.

Pod močnim vtisom katedrale sva se odpravila še do 3 kilometre oddaljenega Muzeja vklesanih podob v skalo, ki je del Uneskove dediščine.

Vklesana umetnost v Alti je največja znana zbirka skalnih rezbarij v severni Evropi, ki so jih v pradavnini pred 2000 do 7000 leti izdelali takratni prebivalci. Prve rezbarije so odkrili šele med 1960 in 1970, ker so bile rezbarijebpokrite z lušaji in mahom.

V muzeju si najprej ogledava bogato strokovno razstavo s podatki, razlagami in primerki  stvaritev. 

Tu sem se preizkusila v izklesanju likov, a ne na pravem kamnu, temveč na interaktivnem ekranu. Me je navdušilo.

Posebej naju je navdušil del muzeja v naravi. 

Urejeni sta dve zanimivi smeri (skupaj 3 km) do izklesanih likov na skalah, ki jih lahko opazuješ, fotografiraš in primerjaš z opisi v brušuri muzeja. Vodita do obeh koncev zaliva in sta polni primerkov vklesanih likov.

Na levi smeri, ki teče po leseni brvi po gozdičku do velikih gladkih skal, so vklesani liki živali, najpogosteje jelenov, losov, divjih svinj, ptic in rib pa tudi ljudi, ribičev, lovcev, gospodinj. 

Strokovnjaki muzeja so večino pobarvali z rdečo barvo, da so bolje vidni, kajti svetloba lahko izklesane like prikaže ali pa jih skrije, odvisno od kod prihaja. 

Prav zato so jih tako pozno odkrili.

Odkrili so jih v letih 1969 do 1970. 

Dokazujejo, da je bilo to območje pomembno za ljudi v kameni dobi in predstavljajo njihovo življenje, delo in verovanja. 

Predvidevajo, da so svoje umetnine vklesali na skalah na obali, le te pa so se po ledeni dobi dvignile višje. 

Tako je potep po tem parku kot potovanje skozi zgodovino, saj lahko opazuješ razvoj umetnisti v različnem času ustvarjanja.

V drugi smeri vklesane figure niso pobarvane, zato jih opaziš le pod pravim kotom svetlobe, saj bližje h skali ne smeš.

Uživala sva v iskanju izklesanih oblik in ugotavljanju, kaj predstavljajo.

Ob obali ponujajo tudi različne aktivnosti za otroke in odrasle. Tokrat smo se preizkušali v iskanju arheolških izkopanin v pesku in senčenju izklesanin z grafitnim papirjem na tanek papir. Izdelek smo dobili za spomin.

Dan sva zaključila pozno popoldne, polna vtisov in prijetno utrujena. Opravila sva 12 km s kolesi, hodila pa 6.

Proti Alti

Posloviva se od Tromsoja, ki sva ga tokrat spoznala malo drugače in se odpraviva še bolj proti severu, proti mestu Alta. 

Večina poti danes se peljeva po cesti E6. Dvakrat vmes sva šla krajšo razdaljo s trajektoma, ki delujeta kot nekašen podaljšek ceste. 

Sprva je bila okolica bolj hribovita, kasneje pa sva se vozila po slikoviti pokrajini fjordov z zasneženimi vršaci, lepimi obalami. Lepo so vidne ledeniške doline v obliki črke U. 

Veliko je predorov, kar nekaj planot s pogledom na fjorde in otoke. 

Cesta je mestoma v slabšem stanju, a je dokaj ravna in ni veliko prometa. Ustaviva se nekajkrat na razglednih točkah in fotografirava. 

V daljavi je videti večje ledenike. Vreme je lepo, sončno, temperatura okrog 16°C.

Do sedaj sva na potovanju po Norveški že več kot 40 dni in vse od prvega dne ugotavljava, kako urejeno imajo infrastrukturo, še posebej če upoštevamo njihovo geografsko lego in ozemlje samih fjordov in otokov.

Prav zato sem zbrala nekaj statističnih podatkov na to temo, da podkrepim svoje ugotovitve. 

Predori: 

Norveška ima več kot 1250 cestnih predorov v skupni dolžini več kot 800 kilometrov (za pod celo Slovenijo ;) ), ki pa se jim vsako leto pridružijo novi. 

Med njimi je od leta 2011 kar 33  podvodnih predorov. Najdaljši cestni predor na svetu je tudi na Norveškem in meri 24,5 km, imenuje se Laerdal. Pred 14 leti sva se peljala skozi in ugotovila, da ima na vsakih 5 kilometrov posebno osvetljen razširjen prostor, ki deluje pomirjujoče.

Predori na Norveškem so tako veliki, da imajo celo podzemna krožišča v polni velikosti.

Obala:

Norveška ima drugo najdaljšo obalo na svetu za Kanado, z dolžino 100.915 km, vključno z vsemi otoki. Z obalo je povezano bogastvo gospodarstva: na primer naftna industrija, pomorski promet, ribištvo in ribogojstvo.

Mostovi:

Norveška ima 16.971 mostov označenih na zemljevidu, ki podlegajo uradni kontroli. Najlepši med njimi je Storseisundet Bridge na Atlantic road.

TRAJEKTI:

Trajekti so bistvene povezave čez fjorde in do otokov, kjer ni stalnih povezav.  Na Norveškem je več kot 100 trajektnih povezav. Kar nekaj sva jih uporabila na dosedanji poti. So resnično enistavna in hitra rešitev.

Najin današnji cilj je mesto Alta. 

Alta je bolj vzhodno od večine Švedske saj  Norveška na severu ovija vrh Švedske in Finske. Če pogledamo na zemljevid je tako daleč na vzhodu kot Sofija v Bolgariji in Atene v Grčiji. Neverjetno!

Ustaviva se na parkirišču, ki je dober kilometer oddaljeno od centra mesta. O nestu se razpišem jutri, ko ga spoznava pobliže.

S kolesom po otokih Tromsa

Včeraj sem spet lahko uživala polnočno sonce. Tokrat je bilo še veliko svetlejše kot zadnjič, ker smo bolj severno. Sonce je žarelo živo oranžno nad zalivom Tromsa.

Na parkirišču so ljudje sedeli za mizicami, pili in klepetali dolgo v jutro. Sama sem le vstala, naredila nekaj posnetkov in navdušena nad pojavom šla spat. 

Zjutraj sva se pripravila za kolesarjenje, ker se je obetal lep sončen a svež dan ((18°C).

Avtodom sva preparkirala v dolino in se s kolesi odpravila raziskovat Tromsø in okolico, mesto in predmestja namreč ležijo na dveh otokih in celini.

Prebrala sva, da želi biti Tromsø kolesarjem prijazno mesto in ponuja obsežno mrežo kolesarskih stez. 

Steze so urejene in označene, a na veliko mestih je signalizacija slaba in sva se lovila. Tudo Mr. Google ni najbolje poučen o tej temi.   

Kolesariva čez most Tromsø in nadaljujeva proti centru in zahodnemu delu otoka.

Ne glede na povedano, sva v kolesarjenju uživala. Peljala sva se po otoku Tromsøya, kjer leži center mesta. 

Kolesarska pot teče strmo v breg mimo mestne hiše in moderne knjižnice.

Ulice so zelo različne, ali jih obdajajo tipične lesene hiše, bolj na pobočju otoka, ali pa moderne stavbe, bližje obali.

Ko sva prikolesarila na zahod otoka, sa je pred nama odprl pogled na zaliv in še s sneženimi zaplatami okrašenimi gorami v ozadju. 

Na rtu je spomenik, ki obeležuje imena tistih, ki so umrli, ko so se odpravili s cepelinom Italia raziskovati severni pol, med njimi tudi Amundsen, ko jih je pomagal reševati.

Okolico z gozdičkom in obalo so uredili kot prostor za piknike in sončenje. Prijeno in slikovito mesto na otočku

Pot naju nato pelje mimo letališča do naslednjega velikega mostu, ki povezuje otok Tromsøya z otokom Kvaløyo. 

Most je dolg in pot je strma navzgor in navzdol. Pa še veter je vlekel, tako da vožnja ni bila ravno prijetna. 

Na drugi strani mostu narediva postanek 

 za sendvič in pijačo. Takrat naju iz gozdička preseneti parček severnih jelenov, ki se odpravi naravnost na hitro cesto. Vozila so se ustavila in počakala, da se odločita, kam bosta šla. No, končno sva srečala tudi prve taprave živalske predstavnike severa. 

Ko sva privezala dušo, sva nadaljevala pot po obali otoka, mimo zaliva do naslednjega mostu, ki pelje na manjši otok Håjøya.

Tu sva zmotila jato ptic z rdečimi kljuni in črnimi glavami, podbne lastovicam, a večje, ki so naju kriče obletavale. 

Pravijo jim arctic term bird

Najbrž so skrbele za mladiče kje v bližini.

Sledila je pot nazaj do avtodoma, ki pa ni bila najlažja, ker naju je Google peljal po stezi, ki je v naravi ni ;), na zemljevidu pa je lepo vidna. No, saj sva se z malo truda in ovinki znašla in prišla do cilja.

Opravila sva 50 km zanimivega kolesarjenja čez drn in strn. Sploh ni bilo dolgčas in z opravljenim sva zadovoljna.

Pred odhodom na parkirišče sva morala opraviti nujni 'servis' avtodoma, sprazniti odpadno vodo, wc in natočiti svežo vodo. Vse sva opravila v bližnjem kampu, seveda za plačilo (7,5 €). To moraš načrtovati kot uporabnik avtodoma vsaj vsakih 3 dni v povprečju, kajti možnosti za to niso kjerkoli.

Jutri nadaljujeva proti Nordkappu.