Tromsø

Tudi včeraj zvečer ni bilo dežja, kljub večji verjetnosti po vremenski napovedi. Je pa bilo oblačno in veliko hladneje, kot pretekle dni, ponoči 9°C. 

Zjutraj so prekrivali nebo oblaki, ki so viseli nad zalivom kot velik siv težak pokrov. Ko sva se preselila na parkirišče bliže centru mesta, kjer se lahko parkira le čez dan, so se oblaki že trgali. 

Peš sva se odpravila najprej do slikovite lepo oblikovane cerkve, ki stoji v bližini mostu. 

Center Tromsa leži na otoku, novo stanovanjsko naselje pa na celini. S središčem mesta ga povezujeta most Tromsø in podvodni predor. 

 Drugo predmestje, Kvaløysletta je na drugem otoku, Kvaløya, in je z  mestom povezano z mostom Sandnessund.

Ogledala sva si posebno lepo belo cerkev, ki jo imenujejo Arktična katedrala, čeprav je le župnjijska cerkev.

 Od leta 1965, ko so jo odprli, je Arktična katedrala postala ikona mesta Tromsø in severne Norveške. 

Znano je, da gosti polnočne sončne koncerte, pod trikotno visoko streho z vmesnimi steklenimi pasovi, namenjene turistom v dolgih poletnih dneh.

Zaradi svoje posebne oblike in barve je vidna daleč naokoli. Spominja na bele vršace in ledeniške gore severa. Je turistična atrakcija in privablja vse, ki se ustavijo v tem mestu. 

Prava katedrala mesta je lesena stavba, ki se nahaja v središču mesta, obdana s parkom.

Po ogledu zunanjosti Arktične cerkve sva peš odšla po dolgem visokem mostu na otok. Na eni strani je pešpot za pešce, na drugi strani pa kolesarska pot.

Sprehodila sva se najprej ob obali, kjer je polarni muzej o raziskovanju severnega pola. 

Mesto je nekakšna mešanica sodobnih stavb, ki še vedno rastejo v bližini obale in starih barvitih lesenih stavb iz preteklosti. 

Barvno bogate in oblikovno zanimive so hiše, ki stojijo ob obali.

Za moj okus mestu manjka malo blišča in urejenosti, le tu in tam se v hrib penjejo zanimive ulice.

Privoščiva si okusno pico v centru mesta in nadaljujeva z ogledom. 

V mestu je turistična trgovinica , ki ponuja izdelke, ki so jih ustvarjali Sami people, poleg Baskov nastarejše avtohtono ljudstvo v Evropi. 

Popoldne se odpraviva nazaj proti avtodomu. Peljeva se do kabinske žičnice, ki pelje na hrib nasproti mesta, a se ne odločiva povzpeti nanj.

Medtem se je popolnoma zvedrilo, oblaki so se stopili v severnem soncu ali pa jih je odnesel veter. 

Avtodom odpeljeva na včerajšnje parkirišče,  kjer bova prespala. Danes je pogled iz najine 'dnevne sobe' na zaliv res lep. 

Do Trømsa

Zbudiva se v oblačno jutro in po dolgem času ni jutranjega sonca. Danes naju čaka vožnja do metropole severne Norveške. Vremenska napoved kaže na oblačnost in verjetnost dežja, kar naju ne moti, saj bova večino časa na poti.

Najprej se peljeva do obale in napolniva rezervar z gorivom. Tu so cene dizla nekoliko višje. 

Nato si ogledava še kabinsko žičnico nad mestom in pogled na Narvik z višine v oblačnem jutru.

Pot proti dvestotridest kilometrov oddaljenem Tromsøju teče po precej ravni cesti. 

Sprva ni bilo veliko prometa, bolj ko sva se bližala cilju, pa se je le-ta zgostil, zanimivo, da je bilo več kamijonov kot doslej. 

Obdajajo naju v oblake zaviti vrhovi gora, v dolini pa zeleno drevje, večina breze. Toži se mi po lofotskih slikovitih vršacih. 

Ko se bližava severni metropoli, že od daleč vidiva velik zaliv, ki ga obdajajo gore in mesto ob njem. Do centra mesta vodi visok in dolg most, ki preči zaliv. Pred njim je na lepi točki arhitekturno posebno oblikovana cerkev.

Tromsø je mesto na severu Norveške. Pravzaprav je to najsevernejše mesto in  najsevernejša univerza na svetu, ki se nahaja 400 km severno od arktičnega kroga.

Zanimivo otoško mesto leži daleč za arktičnim krogom obdano s čudovito arktično naravo in fenomeni polarnega kroga. Pozimi severni sij osvetljuje in pleše nad zalivom, poleti pa sonce ne zaide in sije 24 ur. Severni sij bova morala nekoč doživeti.

       ... iz Wikipedije...

Večina mesta Tromsø, vključno s središčem mesta, univerzo in letališčem, se nahaja na otoku Tromsøya.

V mestu Trømso ali okolici ni veliko možnisti za parkiranje s prenočevanjem, zato naju Park4night vodi malo izven mesta na parkirišče nad zalivom. Jutri si bova ogledala mesto, ki sva ga pred leti obiskala predvsem zaradi polnilnice plina :). 

Če napoved drži, bo jutri vreme spet bolj sončno. 

Do Narvika

Današnja nočitev je bila malo bolj glasna, saj sva parkirana skupaj z nekaj drugimi tik ob cesti. Še sreča, da v 'nočnih urah ni veliko prometa. 

Danes zapuščava Lofote in greva proti mestu Narvik. Voziva se po zadnjih nekaj lofotskih otokih, ki so med seboj povezani z mostovi in predorom pod morjem. 

Cesta E10 je slikovito speljana in večinoma objema obalo zalivov, na določenih mestih posodobljena varianta pelje skozi krajše in daljše predore, ki izboljšajo pot. 

Tudi severni del Lofotov je zelo slikovit, morje je izrazito zelenomodro, zalivi in fjordi so obdani z gorami nenavadnih lepih oblik, na nekaterih so še zaplate snega. 

Ob vznožju gora na obali so zelene površine posejane s značilnimi kočami. Prava razglednica.

Bližala sva se zadnjemu otoku in bilo mi je kar malo hudo, ker zapuščava ta čudoviti svet čarobnih gora, jezer in morskih zalivov.  

Še veliko bi si lahko ogledala, prehodila in plazila proti vrhovom, pa sva si rekla, nekaj naj ostane za naslednjič. 

Na Lofotih sva bila cel teden, želim pa si, da bi naslednjič še dalj časa preživela na tem krasnem koncu sveta. 

Seveda, sva imela izjemno srečo z vremenom že vse odkar sva se odpravila od doma. Kot nama je dejal nek norvežan v vasi Å, "tako vreme tu ne obstaja", no, za naju je, na srečo.

Ko se s planote spuščava proti zalivu, zagledava eleganten most, ki povezuje ta otok s celino. Peljeva se preko njega in še zadnjič pomahava lepim Lofotom v slovo.

Nasvidenje, čudoviti, pravljični Lofoti!

Pot proti Narviku teče po gozdnati pokrajini, precej drugačni od Lofotov.

Da prideva do Narvika morava po cesti E06, ki tu teče po dveh elegantnih mostovih. Most Beisfjord in most Hålogaland prečkata fjorda, ki obdajata mesto. Mesto nanreč leži na polotoku med fjordoma Rombaken in Beisfjorden. 

Ko prispeva do Narvika, najprej poiščeva parkirišče ob športnem parku in se odpraviva v mesto.

Narvik je tretje največje mesto na severu Norveške in se nahaja na koncu Ofotfjorda. 

Njegova lokacija je slikovita, saj ga obkrožajo visoki še zasneženi gorski vrhovi. Nad mestom se dviga visok hrib, kamor pelje kabinska žičnica. Tam so tudi vidne sledi zimskih smučarskih prog.

Mesto samo me ni navdušilo, saj skozenj tečejo tovorne železniške proge do pristanišča. Tam pa so ogromne naprave za nalaganje rude na ladje. 

Mesto je znano po vsem svetu po izvažanju železove rude iz švedskih krajev in po krutih bojih v 2. sv. Vojni. 

Ustaviva se pred mestno hišo, kjer je spomenik hirošimskim žrtvam in na trgu kip ženske z otrokom z letnico 1941 - 1945.

Zanimiv je pogled na posebne smerokaze, ki kažejo oddaljenost do različnih evropskih mest in do severnega tečaja. 

Zaključiva sprehod in se vrneva v avtodom.