Do Trømsa

Zbudiva se v oblačno jutro in po dolgem času ni jutranjega sonca. Danes naju čaka vožnja do metropole severne Norveške. Vremenska napoved kaže na oblačnost in verjetnost dežja, kar naju ne moti, saj bova večino časa na poti.

Najprej se peljeva do obale in napolniva rezervar z gorivom. Tu so cene dizla nekoliko višje. 

Nato si ogledava še kabinsko žičnico nad mestom in pogled na Narvik z višine v oblačnem jutru.

Pot proti dvestotridest kilometrov oddaljenem Tromsøju teče po precej ravni cesti. 

Sprva ni bilo veliko prometa, bolj ko sva se bližala cilju, pa se je le-ta zgostil, zanimivo, da je bilo več kamijonov kot doslej. 

Obdajajo naju v oblake zaviti vrhovi gora, v dolini pa zeleno drevje, večina breze. Toži se mi po lofotskih slikovitih vršacih. 

Ko se bližava severni metropoli, že od daleč vidiva velik zaliv, ki ga obdajajo gore in mesto ob njem. Do centra mesta vodi visok in dolg most, ki preči zaliv. Pred njim je na lepi točki arhitekturno posebno oblikovana cerkev.

Tromsø je mesto na severu Norveške. Pravzaprav je to najsevernejše mesto in  najsevernejša univerza na svetu, ki se nahaja 400 km severno od arktičnega kroga.

Zanimivo otoško mesto leži daleč za arktičnim krogom obdano s čudovito arktično naravo in fenomeni polarnega kroga. Pozimi severni sij osvetljuje in pleše nad zalivom, poleti pa sonce ne zaide in sije 24 ur. Severni sij bova morala nekoč doživeti.

       ... iz Wikipedije...

Večina mesta Tromsø, vključno s središčem mesta, univerzo in letališčem, se nahaja na otoku Tromsøya.

V mestu Trømso ali okolici ni veliko možnisti za parkiranje s prenočevanjem, zato naju Park4night vodi malo izven mesta na parkirišče nad zalivom. Jutri si bova ogledala mesto, ki sva ga pred leti obiskala predvsem zaradi polnilnice plina :). 

Če napoved drži, bo jutri vreme spet bolj sončno. 

Do Narvika

Današnja nočitev je bila malo bolj glasna, saj sva parkirana skupaj z nekaj drugimi tik ob cesti. Še sreča, da v 'nočnih urah ni veliko prometa. 

Danes zapuščava Lofote in greva proti mestu Narvik. Voziva se po zadnjih nekaj lofotskih otokih, ki so med seboj povezani z mostovi in predorom pod morjem. 

Cesta E10 je slikovito speljana in večinoma objema obalo zalivov, na določenih mestih posodobljena varianta pelje skozi krajše in daljše predore, ki izboljšajo pot. 

Tudi severni del Lofotov je zelo slikovit, morje je izrazito zelenomodro, zalivi in fjordi so obdani z gorami nenavadnih lepih oblik, na nekaterih so še zaplate snega. 

Ob vznožju gora na obali so zelene površine posejane s značilnimi kočami. Prava razglednica.

Bližala sva se zadnjemu otoku in bilo mi je kar malo hudo, ker zapuščava ta čudoviti svet čarobnih gora, jezer in morskih zalivov.  

Še veliko bi si lahko ogledala, prehodila in plazila proti vrhovom, pa sva si rekla, nekaj naj ostane za naslednjič. 

Na Lofotih sva bila cel teden, želim pa si, da bi naslednjič še dalj časa preživela na tem krasnem koncu sveta. 

Seveda, sva imela izjemno srečo z vremenom že vse odkar sva se odpravila od doma. Kot nama je dejal nek norvežan v vasi Å, "tako vreme tu ne obstaja", no, za naju je, na srečo.

Ko se s planote spuščava proti zalivu, zagledava eleganten most, ki povezuje ta otok s celino. Peljeva se preko njega in še zadnjič pomahava lepim Lofotom v slovo.

Nasvidenje, čudoviti, pravljični Lofoti!

Pot proti Narviku teče po gozdnati pokrajini, precej drugačni od Lofotov.

Da prideva do Narvika morava po cesti E06, ki tu teče po dveh elegantnih mostovih. Most Beisfjord in most Hålogaland prečkata fjorda, ki obdajata mesto. Mesto nanreč leži na polotoku med fjordoma Rombaken in Beisfjorden. 

Ko prispeva do Narvika, najprej poiščeva parkirišče ob športnem parku in se odpraviva v mesto.

Narvik je tretje največje mesto na severu Norveške in se nahaja na koncu Ofotfjorda. 

Njegova lokacija je slikovita, saj ga obkrožajo visoki še zasneženi gorski vrhovi. Nad mestom se dviga visok hrib, kamor pelje kabinska žičnica. Tam so tudi vidne sledi zimskih smučarskih prog.

Mesto samo me ni navdušilo, saj skozenj tečejo tovorne železniške proge do pristanišča. Tam pa so ogromne naprave za nalaganje rude na ladje. 

Mesto je znano po vsem svetu po izvažanju železove rude iz švedskih krajev in po krutih bojih v 2. sv. Vojni. 

Ustaviva se pred mestno hišo, kjer je spomenik hirošimskim žrtvam in na trgu kip ženske z otrokom z letnico 1941 - 1945.

Zanimiv je pogled na posebne smerokaze, ki kažejo oddaljenost do različnih evropskih mest in do severnega tečaja. 

Zaključiva sprehod in se vrneva v avtodom. 

Henningsvaer in polnočno sonce

Včeraj malo pred polnočjo sva kot številni drugi s postajališča v Eggomu, znanem kot eni boljših destinacij za polnočno sonce, šla na obalo živahnega oceana doživeti sončni 'nezahod'. 

Kaj je pravzaprav polnočno sonce? 

Polnočno sonce je edinstven poletni pojav, ki se dogaja nad polarnim krogom.  Lofoti s spektakularnimi nazobčanimi gorami in divjimi pokrajinami  so enkraten kraj za uživanje tega fenomena. 

Z razglednice

Domačini tu v poletnem času zgubijo občutek za čas in ne samo oni, zato jih lahko ob polnoći vidite kositi travo . Deskarji uživajo v valovih opolnoči, turisti se sprehajajo s fotografskimi aparati in telefoni. Pravi narobe svet. 

Tudi midva ne čutiva časa, saj telo zvečer sploh ni zaspano. 

Na obali sva opazovala sonce, ki se je v poznih nočnih urah spustilo proti obzorju, a zašlo ni. Na določeni višini nad obzorjem se neha spuščati in se nato počasi premika vodoravno vzdolž njega, preden se začne dvigati navzgor. Posebnost je njegova oranžno rumena čarobna svetloba. Prava poslastica za oči in dušo.  

Pravijo, da je sonce na najnižji točki okoli 1. ure zjutraj, a tega nusva počakala, saj naju je zjutraj čakala pot naprej proti severu.

To je enkratno doživetje, tišina, noč, ki to ni, čarobna svetloba in oranžno sonce obešeno kot okrasek na jelki nad obzorjem.

Pod prijetnimi vtisi tega veličanstnega svetlobnega božanstva, ki nam daje življenje, sva se vrnila v avtodom, zastrla vse okenske površine in zaspala. 

Sonce je bil torej najin zaključek in hkrati začetek dneva.

Zjutraj, ko sva se zbudila, je bilo že kar visoko na obzorju, opravilo je del svojega navideznega kroga. 

Preden sva nadaljevala pot, sva se sprehodila po naravnem rezervatu in naredila nekaj lepih posnetkov obale in visokih gora. 

Urejena je pohodniška pot okoli rta, ki vodi do 6 km oddaljenega srfarskega zaliva, ki so jo nekater pihodniki že vzeli pod noge ob tej uri.

Naju pa je čakala nova doza kilometrov po Lofotih proti severu. Voziti po teh otokih je pravi užitek, saj je za vsakim ovinkom, zalivom, mostom, predorom nekaj lepega.

 Med vožnjo občudujeva neverjetno zanimive oblike gora, ki spominjajo na dvotisočake, ki so jim odrezali spodnji del. 

Štrčijo neposredno iz morja ali jezer. Na njihovih spidnjih robovih so posejane rdeče bele koče, kot koralni okraski. 

Temnosiva barva skal, živozelena trava na pobočjih in zelenomodro morje. Prevzeta sva. Pogosto se ustaviva in uživava, če pa ni možno, delava posnetke kar med vožnjo. Nočeva zamuditi niti ene zanimivosti. 

V času kosila prideva do mesta Henningsvaer, ki si ga želiva ogledati. 

slika s plakata v mestu...

Henningsvaera je prijetno majhno mestece s starimi lesenimi hišami. Leži na več otokih in je izjemno slikovit kraj. Z zraka je videti res očarljiv. Slika s plakata, ki visi na eni izmed stavb, pove vse. 

Parkirava na večjem plačljivem parkirišču malo pred mestom, ker so vsi prostori ob cesti zasedeni. Ogromno obiskovalcev se zgrinja proti temu mestu. 

Sprehodiva se preko visokega mostu.

Občudujeva razgibano okolico majhnih kamnitih otočkov pred mestom. 

Tu se svet odpre, lepo je vidno morje, daleč v daljavi pa okrog in okrog zanimive špičaste gore, ki kot obroč varujejo mesto.

Takoj nama v nos udari vonj po sušenih ribah, ki jih sicer ji več na sušilnih stojalih, a vonj po ribah se še meša z morskim zrakom. 

Hodiva do trga in male marine, ki odpira pigled proti valobranu in svetilniku na koncu otoka.

Prevzele so me pisane lesene hiše, v tem mestu so vseh barv od rdeče, bele, rumene, modre, oranžne in celo zelene. 

Pogled na različno postavljene strme strehe spominja na okoliške gore. 

Obiščeva mestno nogometno igrišče, ki zaseda najravnejši del otoka in je obdano s praznimi sušilnimi stojali za ribe. 

Hodiva po skalnatih grbinah okrog igrišča in fotografirava. 

Nato se odpraviva do restavracije, ki je v lasti slovenca. Zanj sva izvedela pred dnevi od celjanov. 

Njegova gostilna je v bližini trga. Vstopiva in povprašava natakarico po njem. Pove nama, da je danes odsoten, a da bo vesel obiska in pozdravov. Kupiva njihovo priznano cimetovo pecivo, ki res zasluži pohvalo.

Vrneva se k avtodomu, ker se nama je čas parkiranja z Easypark iztekal.

Nadaljujeva pot po otokih, preko mostov in po podvodnim predorom, mimo lepih zalivov in krajev, zanimive oblike gora nama ves čas delajo družbo. 

Tu človeku ne more biti dolgčas.

Na poti se ustaviva ob lofotski katedrali, ki je največja lesena stavba na severnem Norveškem in sprejme do 1200 ljudi. 

Ujela sva se v lepoto Lofotov. :)

Ustaviva se na obcestnem prostoru ob zalivu, kjer bova prenočila.