Čez polarni krog

Včeraj pozno zvečer sva se iz športnega centra teka na smučeh, ki je bil na samoti, odmaknjen od mesta in nama ni bilo prav prijetno, preselila v dolino na parkirišče trgovine Coop. 

Zjutraj sva nakupila najnujnejše in se odpravila do Mo i Rame, industrijsko središče železa in jekla. 

Znana je po turistični atrakciji Havmannen, "človek morja", ki ga lahko  vidimo na številnih razglednicah in vodičih o Mo i Rane,

Havmannen stoji v vodi v zalivu  Ranfjorden. Skulpturo je leta 1995 ustvaril angleški umetnik Antony Gormley. V višino meri 11 metrov in tehta 60 ton. Je eden najbolj fotografiranih objektov v mestu. Tudi v najina objektiva se je ujel. 

Z urejene promenade na obali je prelep razgled na fjord in zasnežene gore v ozadju.

Mo i Rane je obmorsko mesto, leži na koncu fjorda bližje Švedski kot obali Atlantskwga oceana. 

Ko se vračava do avtodoma, greva skozi podhod pod železnico, kjer občudujeva prekrasen morski grafit. 

V tem mestu tudi napolniva plinsko jeklenko z LPG, na črpalki. Bojan je krasno rešil za naju težave s plinom in neenotnimi standardi za plin v jeklenkah v EU. 

Vreme je lepo, sončno, 25° C, dopoldne. Vremenska stran pove, da bo dan lep in sonce sploh ne bo zašlo.

Nadaljujeva proti Arctic circle centru. Voziva po dolini reke Panaelva. Lepa in slikovita cesta se počasi dviga. 

Srečujeva številne avtodome, ki se vračajo z Nordkappa. Večina so nemški, nizozemski in angleški turisti. 

Ko prispeva do centra polarnega kroga že od daleč zagledava značilno stavbo, ki me spominja na vikinško čelado, Bojan pa jo primerja z dvorano Stozice :)

Na parkirišču je veiko vozil in ljudi. Tu obvezno ujameva v objektiv kamen, ki označuje začetek severnega kroga. Postaviva se vsak na svojo stran polarnega kroga. 

Malo sem poguglala o dejstvih polarnega/arktičnega kroga.

Arktični krog označuje najjužnejšo zemljepisno širino, na kateri na zimski solsticij (najkrajši dan v letu) na severni polobli sonce ne vzide ves dan, in na poletni solsticij (najdaljši dan v letu) na severni polobli sonce ne zaide. 

Temu pravimo polarna noč oziroma polnočno sonce in bolj ko napreduje proti severu več dni trajajo ti pojavi.

Zanimivo je dejstvo, da na točki severnega tečaja sonce pol leta ne zaide in pol leta ne vzide. Torej je na tisti tocki le en sončni vzhod in en sončni zahod v letu. Neverjetno!

V centru je trgovina z norveškimi izdelki, spominki, oblačili in restavracija, kjer si človek lahko priveže dušo. Tu so razstavljene nagačene mnoge avtohtone živali.

V okolici centra je nacionalni park, kjer obiskovalci ustvarjajo kamnite piramide.

Postavljen je tudi spomenik, ki obeležuje sodelovanje norveških in jugoslovanskih partizanov. 

Vzela sva si kar nekaj časa za ogled centra in okolice. Pot sva nadaljevala proti Bodø, kjer bova v bližini prenočila.

Voziva po slikoviti pokrajini, kot skoraj vedno tu na norveškem. 

Ogledava si prekrasne gorske brzice reke in se spustiva proti naslednjemu 100 km dolgemu fjordu, ki ima dva izhoda in enega bova obiskala jutri.

Spet sem se uštela, nisva se le vozila, celiko sva videla in se naužila miru in lepot te enkratne narave.

Proti polarnemu krogu

Ponoči so mladi ob obali imeli žur z glasno glasbo, zato je bilo spanje malo slabše. Na srečo so še kar zgodaj zaključili.

Prihajoča dva dneva vsaj bova bolj ali manj žrla kilometre, med vožnjo opazovala pokrajino in se tu in tam ustavila na lepem kotičku za kosilo. Tako bo moj zapis v blogu skromnejši.

Danes bova morda uspela priti do Mo i Rana, ki leži v bližini polarnega kroga. Norveska se vleče kot črevo, voziš in voziš, pa si šele na polovici poti, če sploh. Še posebej, če delaš daljše postanke., kot to počneva tokrat midva.   

Mo i Rana se nahaja v regiji Nordland, 740 km oddaljen od Osla. Ob pogledu na zemljevid si ga ne zamišljaš kot obmorsko mesto, saj je meja s Švedsko videti bližje kot obala. Toda dolgi fjord povezuje mesto z Atlantskim oceanom.

Ob 15:00 sva po enem mesecu le prispela v dejansko severno Norveško, Nord Norge, 300 km sevrno od Trondheima. 

ponovno naju pozdravijo s snegom povelheme gore v ozadju. 

Večinoma se voziva po navadni cesti (A6), ki se v bližini mest razsiri v dvopasovna. Vzdolž ceste je vidno, da gradijo novo avticesto v to smer. 

Srečujeva veliko avtodomov v obe smeri, sicer pa ni veliko prometa, kar zagotovo ni primer pri nas, saj je tam danes praznik in vikend po zaključku šole in so pričakovani zastoji na cesti. 

Spva sva danes vozila ob morju, nato je cesta zavila bolj v notranjost, kjer pa je scena popolnoma drugačna. 

Tu so širše doline, z žitaricami posejana polja, simpatične domačije in jezera. In seveda obvezen vonj po gnojnici politi po travnikih in poljih, ki močno preizkuša nosne brboncice. 

Kar nimaš občutka po vseh fjordih, da je to isti svet. 

Ustaviva se v mestecu Mosjøen, kjer kupiva kruh in mleko v nedeljo odprti trgovini in natočiva bencin.

Nadaljujeva po dolini do parkirišča v bližini tekaskega centra, kjer bova prespala. 

 

Atlantic road in dalje proti Trotheimu

Prebudiva se v mirno sončno jutro. Veter je ponehal, zvedrilo pa se je že včeraj pozno popoldne. Z vremenom imva pa res srečo do sedaj, saj je le dvakrat ponoči deževalo, sicer pa imava sonce in precej toplo. 

Sva že tako visoko proti severu, da sonce zaide le za kaksno uro. Včeraj sem slikala sončni zahod ob 23:38 uri, danes pa je vzšlo ob 03:24.:) 

Skoraj celo noč lahko bereš zunaj. Na srečo lahko dobro zastreva okna v avtodomu in spiva kljub svetlobi. 

 

                     (vzeto s spleta)

Po zajtrku se odpeljeva na ogled Atlantic road v celoti. 

Ta slikovita cesta je sestavljena iz osmih manjših in večjih mostov ter številnih nadvozov in viaduktov. 

Ob večini  slikovotih mostov so urejena uradna parkirišča in razgledišča. 

Tu se vsi ustavljamo, sprehodimo po skalnatih grebenčkih in fotografiramo.

Prvi postanek je pri mostu lepotcu po imenu Storseisundet. 

Je prav posebne kobraste oblike in se ponosno penje visoko nad morjem. 

Je viden daleč naokoli in je res eleganten most.

Slikamo ga iz vseh kotov in vsak pogled je lep in spektakularen. 

Tu je urejena pešpot okoli grebena, po grebenu pa so shojene stezice, ki so jih oblikovali tisoči in tisoči obiskovalcev.

Ponuja se razgled na celino in množico majhnih otočkov. 

Sprehodiva se tudi po urejeni poti ob mostu, ki stoji pred tem lepotcem. 

Na nosilnih stebrih pod mostom so gnezda polna galebjih mladičev in skrbnih mamic. 

Podobno je tudi na naslednji točki, kjer je parkiranih že veliko vozil. Za oglede si vzameva kar veliko časa, saj želiva vtisniti v spomin vzdušje in lepote tega območja. 

To vsekakor ni cesta, ki bi jo želel čimprej prevoziti, nasprotno, dobrih 8 km vzame skoraj cel dopoldan in nagradi z dobrim počutjem.

Po prevoženi Atlantic road, se po njej tudi vračava in nadaljujeva pot proti Trontheimu. 

Kosilo si pripraviva na parkirišču ob lepem zalivu.

Kmalu se vkrcava na trajekt do Halsa.

Sprva se vozimo ob morju, nato pa po dolinah in malo pred Trontheimom skozi nekaj predorov. Cesta je dobra, prometa ni veliko. 

Peljeva mimo Trontheima, tretjega največjega mesta Norveške ker sva ga pred leti že obiskala. 

Nedaleč stran sva naredila postanek in tu bova prenočila.  Parkirišče ob kopalnem zalivu. 

Uspela sem pobarvati narastek in si v večernem soncu sušim lase. Nazaj k naravi ;)

.