Bergen

Dan začneva z dobrim zajtrkom na tem mirnem parkirišču poleg vrtca. Prvič se je zgodilo, da je bila zjutraj rahla meglica in nisva videla sonca, a se je prav kmalu razkadila in pred nama je bil zopet sončen dan.

Pripraviva kolesa in se odpraviva proti 9 km oddaljenemu centru mesta Bergen. 

Bergen je drugo največje mesto Norveške, ki leži na jugozahodni obali. Ima posebno lego, je težje dostopno z juga, lažje s severa države. Obdajajo ga gore in fjordi, vključno s Sognefjordom, najdaljšim in najglobljim v državi. Pravijo mu tudi mesto sedmih gora, po vzoru Rima.

Kljub velikosti je zelo zanimiv in slikovit, saj je sredi lepe narave, obdan z gorami, morjem in zelenjem.

Mesto veliko da na ogljični odtis, je kolesarjem prijazno, podpira e-avtomobile, e-tramvaje in e-vlake v skrbi za čisto okolje.

Dokaz je v aprilu odprt 3 km dolg predor pod goro Løvstakken, ki povezuje dve stanovanjski območji. Namenjen je kolesarjem, pešcem in tekačem. 

Njegov cilj je omogočiti, da bi več ljudi izbralo kolesarjenje in hojo namesto vožnje, kar bi pomagalo zmanjšati emisije, ki segrevajo planet, in nezdravo onesnaževanje. Časovno skrajša vožnjo do mesta.

Ta predor je v bistvu najdaljši kolesarski predor na svetu, zgrajen za namen kolesarjenja. Ideja zanj se je porodila, ko so načrtovali reševalni in servisni predor za mestno  železnico, ki teče poleg njega. 

Obstaja sicer predor Snoqualmie blizu Seattla v ZDA, ki je dolg 3,6 km, a je to opuščen železniški predor. 

Peljeva se 2 km po urejeni kolesarski stezi in iščeva vhod v predor. Prijazen par, ki je bil na jutranjem teku, naju je usmeril proti njemu.

Predor naju je resnično navdušil. Pravijo, da so pri njegovem načrtovanju sodelovali tudi psihologi, kar se odraža v barviti dinamični osvetlitvi, ki se spreminja glede na promet.

Na sredini sta dva kolesarska pasova, na desni pa tekaška steza pokrita s tartanom, na drugi strani pa pas za pešce.

V predoru ohranjajo temoeraturo pri 7 °C, da je primerna vadbena pot za tekače pozimi.

Da bi na tako dolgi poti pod hribom ne imeli skrbi, strahu in stisk, so oblikivalci rešili z več kot 100 varnostnimi kamerami. 

Poleg tega je predor opremljen s stiliziranimi poslikavami, ki predstavljajo mesto in naravo okoli njega. 

Psihologi so predlagali dodatno dve stilno urejeni počivališči, ki prispevata k občutku varnosti. 

Kolesarjenje, umetnost in sprostitev delajo predor edinstven. Norvežani znajo poskrbeti za dobrobit svojih državljanov.

Še sreča, da kanček tega lahko uživamo tudi ostali.

Pot nadaljujeva še dobre 4 km, da prispeva do centra mesta, ki leži  ob pristanišču. Sonce res pripeka, nebo je brez oblačka. 

Če drži podatek, da v Bergnu v povprečju dežuje 265 dni na leto in je najbolj namočeno mesto v Evropi, imava res veliko srečo, da ga doživiva v popolnoma poletni preobleki brez oblačka.

Na pomolu naju preseneti ogromna množica ljudi, godba na pihala, stojnice.  Zveva, da se danes odvija festival s kulturnimi, folklornimi in glasbenimi točkami.

Ogledava si slikovita pisana pročelja tipskih lesenih hiš vzdolž pomola. Vstopiva tudi v ozko ulico, kjer je lepo vidna notranja ukrivljena struktura teh lesenih hiš.

Hiše so ena najbolj fotografiranih točk v okrožju v Bergnu. Vpisane so v Unescovo svetovno dediščino. Ker so bile obdavčene glede na površino na tleh, so zgornja nadstropja gradili previsno. 

Za kosilo si privoščiva okusen sendvič z dvemi vrstami prekajenega lososa, gamberi in solato na stojnicah ob pomolu. 

Za zaključek se odpeljeva na dva konca mesta, občudujeva staro mestno jedro z ozkimi ulicami in lesenimi hišami in veliko rož in zelenja. 

Bojan mora preizkusiti miniaturno ulico, ki je navkreber podobno speljana kot cik-cak ulica v San Franciscu. 

Pregreta od sonca sva se popoldne vrnila v avtodom. Na pomolu je veliko kopalcev, ki se predajajo radodarnim sončnim žarkom

Bergen je tudi že kraj, ki ima skoraj polnočno sonce. Opolnoči je tako svetlo, da lahko bereš zunaj. 

Na poti v Bergen

Danes sva se poslovila od Stavangerja in čakalo naju je potovanje do Bergna, drugega največjega mesta na Norveškem. Izbereva najkrajšo pot, vsaka druga izbira bi bila časovno in po kilometrih neprimerno daljša.

Že na zemljevidu je vidno, da je na tem področju Norveška razgibana, velko je otokov in otočkov. Potovanje je povezano z zanimivimi predori, celo precej pod morjem, visokimi mostovi preko zalivov in s trajekti med večjimi otoki.

Začneva pot skozi dva dolga predora, ki jima sledijo nekateri krajši in daljši. Eden daljših je dolg 8 km in se spušča preko 300 metrov pod vodno gladino. 

Sicer je pokrajina zelo slikovita, razgibana in lepa. Krasijo jo otočki, zalivi in tipične hiše v manjših naseljih ob obali. Prometa ni veliko in ceste so dobre. 

Mostovi, ki povezujejo bregove otokov,  so zanimivih oblik in precej visoki, da dopuščajo nemoteno plovbo po morju.

Na dveh mestih se cesta konča ob pristanišču trajektov. Na vsake 15 minut le-ti vozijo v obe smeri med otokoma. 

Prvi je bil vključen v elektronsko plačevanje cestnine, za drugega pa je bilo potrebno plačati ob vstopu. 

Vožnja traja od 20 do 30 minut, tako da sploh nimaš občutka, da si spremenil način potovanja. Vse teče gladko in hitro.

Plačevanje cestnin je urejeno le elektronsko. Vsake toliko so oznake, ki obveščajo o plačljivih odsekih, ko s kamerami preverjajo registracije vozil. Smiselno se je predhodno registrirati na njihovi spletni strani, ker naj bi cestnine bile nekoliko nižje zaradi okoljskih standardov. Če se ne registriraš vnaprej, pač dobiš račun kasneje, brez kazni, za razliko od našega sistema. 

V Bergen prispeva pozno popoldne in se parkirava v bližini nekega vrtca, kjer je dovoljeno ustavljati in prenočevati v času, ko vrtec ne obratuje.

Jutri bova raziskala Bergen. Še vedno nisva uspela urediti dostopa do interneta. Zgleda, da res podrobno preverjajo vse tuje turiste,  preden jim dajo dostop. 

Zanimivo je tudi, da v tej državi ne poznajo trajnega mleka, zato ga morava sproti kupovati. Precej nerodno, res.

Preikestolen

Še en sončen vroč dan med vsemi dosedanjimi. Z avtodomom se peljeva proti izhodiščni točki za odhod na eno svetovno znanih atrakcij fjordov, Preikestolen ali Pulpit rock (prižnica). 

Preikestolen ali Prekestolen (angleško: 'The Pulpit Rock', 'Pulpit' ali 'Preacher's Chair') turistična znamenitost je strma pečina, ki se dviga 604 metrov nad Lysefjordnom. Na vrhu pečine je skoraj raven vrh kvadratne oblike velik približno 25 krat 25 metrov. 

Zaradi vse večje priljubljenosti so leta 2013 nepalski šerpe izboljšali najpogosteje uporabljeno 3, 8 km dolgo pot do klifa. 

Pot od najinega parkirišča ob marini do Preikestolena ni kar tako, saj se polovico poti voziva pod gladino morja. Najprej je na vrsti 6,2 km dolg predor pod mestom, nato pa sledi 14,4 km dolg ptedor 200 m pod morsko gladino (12% nagib). 

Polovico poti vozimo navzdol, na sredini je svetlobna soba,  ki menja barvne učinke, nato se dvigamo. 

Pot se v nadaljevanju strmo vzpenja. Ustavijo naju na spodnjem parkirišču, ker je zgornje že zasedeno. Danes se ogromno ljudi odpravlja na pohod, izgleda kot pravo romanje, odrasli, otroci in celo dojenčki v nahrbtnikih. 

Pot teče po skalnatih hrbtiščih, ali pa so urejene stopnice iz kamnov in na enem delu so celo lesene steze preko močvirnatega predela. 

To, res lepo urejeno, varno in označeno pot, so uredili himalajski šerpe.

Celo pot pripeka sonce, hodiva s pohodnimi palicami, ki so najin drugi par nog. 

Veliko udobneje je z njimi loviti ravnotežje in si pomagati dvigati na višje stopnice. 

Hodimo po stezi, ki teče navzgor, nato navzdol, mimo treh manjših jezerc. Procesija pohodnikov je postajala vse gostejša. Ustavljamo se na previsnih razglednih točkah, sicer pa pridno gledamo, kam stopamo.

 Na poti so tudi ključavnice ljubezni. Med zaljubljenci se je našel nekdo, ki najbolj ljubi svoj avto, saj je na verigo obesil motorni bat.

Ob poti so oznake, ki povedo, koliko poti je še na poti navzgor ali navzdol. Poslušam pogovore, da odkrivam, od kje vse prihajajo pohodniki. Veliko je špansko govorečih in ti so tudi najglasnejši, nekaj italijanov, francozov, američanov, čehov in poljakov. Res smo pisana druščina.

Ko prispemo mimo zadnjega ovinka, se pred nami odpre pogled na to adrenalinsko skalo, ki ponosno štrli nad fjordom. Na njeni plošči kvadratne oblike je že veliko ljudi. Od tu se lepo vidi celoten fjord vse do Lysebotna, kjer sva bila pred dnevi.

Vsi se skušamo ovekovečiti s kakšnim izjemnim pogledom v globino.

Ne moreš si kaj, tako je veličastno, da samo gledaš, klikaš in fotografiraš. 

Prav vsi smo utrujeni, a zaradi vzhičenosti pozabimo na prehojeno kamnito pot, utrujenost in preprosto uživamo. 

Skala ima na sredi že kar veliko razpoko, ki pa jo redno spremljajo. Bojan je dodal svojo pomoč in drži z oprimki skupaj obe polovici. :)

A nekoč bo najbrž skala počila in zdrsnila v morje.

Planota je tako slikovita in posebna, da so jo uporabili v zadnjem filmu Misija nemogoče, Mission Impossible: Fallout. Vendar je v filmu prizor iz Preikestolena postavljen v Kašmir v Indiji.

To pove vse o pomembnosti tega izjemnega klifa. 

V dolino se vračamo polni vtisov in občudovanja matere narave, ki nam v pokušino ponuja toliko lepega. 

Zadovoljna sva z doživetim in si privoščiva večerni počitek.