Preikestolen

Še en sončen vroč dan med vsemi dosedanjimi. Z avtodomom se peljeva proti izhodiščni točki za odhod na eno svetovno znanih atrakcij fjordov, Preikestolen ali Pulpit rock (prižnica). 

Preikestolen ali Prekestolen (angleško: 'The Pulpit Rock', 'Pulpit' ali 'Preacher's Chair') turistična znamenitost je strma pečina, ki se dviga 604 metrov nad Lysefjordnom. Na vrhu pečine je skoraj raven vrh kvadratne oblike velik približno 25 krat 25 metrov. 

Zaradi vse večje priljubljenosti so leta 2013 nepalski šerpe izboljšali najpogosteje uporabljeno 3, 8 km dolgo pot do klifa. 

Pot od najinega parkirišča ob marini do Preikestolena ni kar tako, saj se polovico poti voziva pod gladino morja. Najprej je na vrsti 6,2 km dolg predor pod mestom, nato pa sledi 14,4 km dolg ptedor 200 m pod morsko gladino (12% nagib). 

Polovico poti vozimo navzdol, na sredini je svetlobna soba,  ki menja barvne učinke, nato se dvigamo. 

Pot se v nadaljevanju strmo vzpenja. Ustavijo naju na spodnjem parkirišču, ker je zgornje že zasedeno. Danes se ogromno ljudi odpravlja na pohod, izgleda kot pravo romanje, odrasli, otroci in celo dojenčki v nahrbtnikih. 

Pot teče po skalnatih hrbtiščih, ali pa so urejene stopnice iz kamnov in na enem delu so celo lesene steze preko močvirnatega predela. 

To, res lepo urejeno, varno in označeno pot, so uredili himalajski šerpe.

Celo pot pripeka sonce, hodiva s pohodnimi palicami, ki so najin drugi par nog. 

Veliko udobneje je z njimi loviti ravnotežje in si pomagati dvigati na višje stopnice. 

Hodimo po stezi, ki teče navzgor, nato navzdol, mimo treh manjših jezerc. Procesija pohodnikov je postajala vse gostejša. Ustavljamo se na previsnih razglednih točkah, sicer pa pridno gledamo, kam stopamo.

 Na poti so tudi ključavnice ljubezni. Med zaljubljenci se je našel nekdo, ki najbolj ljubi svoj avto, saj je na verigo obesil motorni bat.

Ob poti so oznake, ki povedo, koliko poti je še na poti navzgor ali navzdol. Poslušam pogovore, da odkrivam, od kje vse prihajajo pohodniki. Veliko je špansko govorečih in ti so tudi najglasnejši, nekaj italijanov, francozov, američanov, čehov in poljakov. Res smo pisana druščina.

Ko prispemo mimo zadnjega ovinka, se pred nami odpre pogled na to adrenalinsko skalo, ki ponosno štrli nad fjordom. Na njeni plošči kvadratne oblike je že veliko ljudi. Od tu se lepo vidi celoten fjord vse do Lysebotna, kjer sva bila pred dnevi.

Vsi se skušamo ovekovečiti s kakšnim izjemnim pogledom v globino.

Ne moreš si kaj, tako je veličastno, da samo gledaš, klikaš in fotografiraš. 

Prav vsi smo utrujeni, a zaradi vzhičenosti pozabimo na prehojeno kamnito pot, utrujenost in preprosto uživamo. 

Skala ima na sredi že kar veliko razpoko, ki pa jo redno spremljajo. Bojan je dodal svojo pomoč in drži z oprimki skupaj obe polovici. :)

A nekoč bo najbrž skala počila in zdrsnila v morje.

Planota je tako slikovita in posebna, da so jo uporabili v zadnjem filmu Misija nemogoče, Mission Impossible: Fallout. Vendar je v filmu prizor iz Preikestolena postavljen v Kašmir v Indiji.

To pove vse o pomembnosti tega izjemnega klifa. 

V dolino se vračamo polni vtisov in občudovanja matere narave, ki nam v pokušino ponuja toliko lepega. 

Zadovoljna sva z doživetim in si privoščiva večerni počitek.

Staro mestno jedro Stavanger, Tungenes fyr

Danes je bil dan kolesarjenja. Dopoldne sva šla s kolesi v center mesta, ponovno urejat najin internetni dostop. Še vedno nama ni uspelo z zadevo priti do konca. Tu so res ne preveč prijazni do tujcev glede te tematike. Na Balkanu sva to uredila kot bi mignil. Upava, da nama jutri le uspe.

Pred kosilom sva se odpravila na ogled starega mestnega jedra, ki mu pravijo Gamle Stavanger. 

Staro mestno jedro predstavlje tradicionalno Norveško. 173 starih belih lesenih hiš in hišk iz 18. in 19. stoletja je stisnjenih na pobočju grebena nad pristaniščem. Predstavlja značilno zgodovinsko območje mesta Stavanger. 

Licne bele lesene hiške so večinoma obnovljene, obdane s cvetjem in zelenjem so resnicno slikovite. 

Dostop do starega jedra je možen po stopnicah in po ozki strmi s kamni tlakovani cesti. 

Sprehodiva se s kolesom v roki po treh vzporedno postavljenih ulicah. Srečujeva skupine italijanov, saj ima danes tu postanek križarka iz Genove. 

Take ogromne ladje, ki so višje kot greben ob zalivu prav nič ne spadajo v prijazno norveško sceno drobnih starih lesenih hišk. Zgleda, da tu vsak dan pristane druga križarka.

Skupaj z mnogimi turisti v starem centru sva doživela majhen šok. Nenadoma so se glasno oglasile mestne sirene in v istem trenutku so zazvonili vsi naši telefoni. Vsi smo panično odpirali sporočila, ki so pojasnjevala, da mestna oblast le preizkuša nov sistem opozarjanja na nevarnost. 

Mnogi turisti so se zbali, da gre morda za cunami, jaz pa sem najprej pomislila na Rusijo... ki na severu celo meji na Norveško. Na srečo je bil le test. Še nekaj časa mi ni bilo prijetno pri srcu. 

Po kosilu sva se odpravila do zahodnega dela polotoka, do Tungenes fry, kjer je svetilnik. Voziva se večinoma po makadamski pešpoti, ki teče ob jezeru, skozi gozdnato območje in mimo naselij. 

Jezero je prepredeno s popki rumenih lokvanjev, na obali pa bujno cvetijo rumeni irisi.

Ob poti se pasejo ovčje družine z mladički. Malo naprej pa sva občudovala krasne konje. 

Eden je imel posebej rezano in negovano grivo, prav kot irokezo. Bil je prijazen in mi je travo jedel iz rok. 

Po skoraj 20 km sva prispela do zaliva in svetilnika. Šla sva mimo slikovitega majhnega pristanišča s tipičnimi rdečimi hiskami in obveznimi galebi, ki so tu kar kričavi in radi iščejo hrano. 

Temnosiva gladka skalnata obala se v soncu sveti kot kovina, po njej so raztreseni skalnati balvani. 

Pred svetilnikom so razstavljene slike okoliških svetilnikov. 

Ko sva se vračala, sva se ustavila pri bližnji peščeni plaži, kjer so se še ob pozni uri (skorj 19:00) kopali in sončili. Dan je tu sedaj zelo dolg, sonce sije še ob 22:00 uri. 

Zanimivo, da je morje prijetno toplo, zato ni čudno, da se v njem namaka staro in mlado. Mi pa imamo stereotipno razmišljanje, da je na severu samo hladno in morje le za gledat. 😀 

Vračala sva se po drugi poti, mimo mest in ob glavni cesti. Skupno sva prevozila več kot 40 km.

 

Stavanger

Danes pa je bil resnično le dan počitka. Parkirana sva ob marini skupaj z veliko drugih avtodomov iz Nemčije in Francije. Tu je mirno, veliko zelenja in lepa kulisa pisanih lesenih hiš na drugem bregu.

Podala sem se le na sprehod po pešpoti ob obali, medtem ko je Bojan odšel v center mesta urejat zadeve z dostopom do interneta. Je kar zalogaj urediti to tu na Norveškem. Potrebujeva pa ga za preostali del potovanja, saj domačih podatkov ni dovolj za EU. 

Kupil je simkartico Lycamobile za 49 kron in jo preko interneta napolnil z za naju eno izmed najugodnejših možnosti. Baje deluje tudi v drugih državah EU.

Proti jutru sem slišala nekaj japljic dežja, a ko sva vstala, je bilo nebo že delno jasno, dan pa precej topel in sončen.

Na sprehodu ob obali sem srečala veliko tekačic in sprehajalcev psov. Tudi grmovnice so bujno cvetele ob poti.

Na rtu celotno področje pokrivajo lične bele hiške z urejenimi vrtovi, zelenimi živimi mejami. Tu je lepo urejen vrtičkarski del mesta. 

Sledila sem zemljevidu na tabli in se ustavila le v dveh zalivih, kjer so se živahno igrali in plavali šolski otroci ob asistenci učiteljev. 

Preostali del dneva mi je družbo delala knjiga.