Proti Lisebotnu

Naj povzamem opravljeno pot v zadnjem dnevu. 

Včerajšnji dan sva se peljala od Heddala mimo Tuddala čez prelaz Gaustatoden do Rjukana. Nadaljevala sva pot do  Hardangervidda visitor centra. Naprej je pot vodila mimo Omota in med Dale in Valle je bila cestna zapora. 

Občudovala sva lepote pokrajine, ki je v veliki meri v okrilju regionalnih parkov.  Njih namen je vključiti različne pokrajine, visoke alpske gore, fjorde, kanale in gozdove in povečati skrb za naravo.   Kar jim lepo uspeva.

Danes sva že zgodaj zjutraj nadaljevala pot od Nomelanda do doline Suleskard, od koder sva se dvignila na planoto.

Če sem za dosedanjo pokrajino dejala, da je čudovita, pa za današnjo lahko rečem, da je božanska v pravem pomenu besede. 

Tu se narava poigra z nasprotjem med belimi zaplatami snega in temnimi skalnimi površinami in ustvari lepoto v različnosti. 

Vse skupaj dopolnjuje tisoč in eno jezero, potok ali reka, ki se izlivajo druga v drugo na različnih ravneh.  

Da je vtis še bolj pravljičen so jezera delno ali skoraj v celoti pod ledenim oklepom, ob cesti pa so visoki zidovi odrinjenega snega. 

Menim, da je za te občutke in doživetja najbolje obiskati te kraje v tem času, ko je tu še led in sneg.

Slikovita enopasovna pot z označenimi prostori za izogibanje nasproti vozečim vozilom se vije po pokrajini.

 Cesta je mestoma podobna bob stezi, a je varna, saj vsi vozijo s primerno hitrostjo. 

Nešteto ovinkov in za vsakim prekrasen pogled na zope novo jezero, na slikovita pobočja in na odseve gora v mirni gladini jezer.

V bližnjih gozdovih se skrivajo lesene hiše, na dveh koncih pa so bila cela naselja lesenih hiš s travnatimi strehami, v okolici pa smučišče in urejene asfaltirane steze za zimski tek na smučeh.

Le nekatere hiše so bile obljudene v tem času.

Prez premora je delala kamera telefona in od navdušenja sem pozabila na ves svet okoli sebe. 

Če se človek še tako trudi biti ustvarjalen in kreativen, naravi ne seže do kolen. Narava je zame najmočnejši motivator in pomirilo. 

Prometa ni bilo prav veliko, zato sva mirno potovala. Proti poldnevu sva prispela na planoto nad Lysefjordom. 

(Slia vzeta s spleta)

Od tu dalje vodijo serpentine s 27 ovinki do vasice Lysebotn, ki leži v zadku fjorda.

Prijaviva se v kampu in se namestiva. Po kosilu se sprehodiva po obali do visokega slapa v bližini. 

Na obali je par parov in nekaj jih celo zaplava. Zato se Bojan odloči testirati svojo novo neoprensko obleko in zaplava. 

Tudi današnji dan je sončen in brez oblačka.  Sonce močno pripeka, zato se mnogi sončijo. Le tu pa tam povleče svež veterček, da spomni, da smo na srveru. 

Jutri naju čaka raziskovanje okolice s skuterjem. Se že veselim.

Čez južni del planote Hardangervidda

Včeraj zvečer, če se temu tu lahko reče večer, saj sonce ob 22:30 še vedno ne zaide, sva se sprehodila ob bližnji strugi reke. 

Ta glasna reka, ki teče v bližini parkirnega prostora, ustvarja mogočen vodnat slap Ämnesfossen in skoraj 500 m bučnih  brzic.

 Velika količina čiste a svetlorjave vode dere proti dolini. 

Močno bučanje slišiva tudi, ko sva v avtodomu in naju zasanja v spanje.

V bližini na reko gleda strašen trol.

Danes zjutraj se odpraviva dalje, a izbereva drugo smer, tisto, ki je po lokalnih informacijah bolj zanimiva. Smer Rjukan.

Pot se kmalu začne dvigovati proti največji planoti v Evropi, Hadangervidde. Narava je severnjaško lepa, v soncu pa še bolj privlačna. Na planoti je nesteto večjih in manjših jezer, okrog njih pa lesene hiške, verjetno poletni vikendi. 

Na prelazu, na 1260 mnm, je lep razgled na okolico.

 Izza ovinka naju pozravi krasen pogled na še zelo zamrznjeno jezero in zasneženo pobočje gore nad njim.

Peš se odpraviva do razgledne točke. Hoja ni najlažja zaradi ostankov snega in izvirčkov vode, ki pronicajo od vsepovsod. 

Skale porasle z zelenimi lišaji, sneg , z vodo napito mahovje in pritlično ruševje so del te scene.

Zrak je kristalno čist in se ga res z užitkom nadihava. Spustiva se proti dolini, kjer leži zgodovinsko znamenito mesto Rjukan.

Zanj je značilno, da ga pozimi sonce ne doseže. Prav zato je pred leti prišlo do zamisli z ogledali na hribu, ki odbijajo sonce po nestu.

Rjukan leži 190 km zahodno od Osla v ozki dolgi dolini ob reki Måna. Kraj je dobil ime po 104 m visokem slapu Rjukanfossen , ki je včasih bil zahodno od naselja. 

Mesto je nastalo leta 1905, ko je družba Norsk Hydro v bližini naselja začela graditi hidroelektrarno Vemork. 

 Tu je tovarna, kjer so poleg umetnih gnojil kot prvi na svetu pričeli z industrijsko proizvodnjo težke vode. Po okupaciji Norveške so Nemci nadaljevali s proizvodnjo težke vode za namene atomske bombe. 

Člani norveškega odporniškega gibanja so takrat naredili eno najodmevnejših in pogumnih diverzanrskih akcij v okupirani Evropi. Bombardirali so tovarno in potopili ladjo, ki je prevažala težko vodo v Nemčijo. To je bil ključen zgodovinski dogodek za razvoj vojne. Na to temo je bil posnet film Heroji Telemarka, v katerm igra Kirk Duglas. 

Na vzhodu kraja iz vrha gore pada v dolino mogočen slap.

Prav tako na koncu vasi buči velik slap z gore.

Na desnem bregu reke je omenjena tovarna umetnih gnojil.

Nadaljejeva pot navzgor do planote in informacijskega centra narodnega parka, ki leži na največji planoti Evrope na višini okoli 1000 mnm, poprečna višina celotne planote je 1200 mnm. Drugi center parka je na severni strani planote.

Ogledala sva si razstavljene slike, zaposleni so nama predstavili park in dejavnosti.

V nadaljevanju se voziva po slikoviti planoti z velikimi in majhnimi jezeri, iglastimi gozdovi in s snegom okrašenimi gorami v ozadju.

V enem delu planote je smučarski center in ogromno majhnih lesenih hišk s travnatimi strehami.

Sledil je spust s planote in kmalu zatem naju čaka 12% klanec in številne serpentine do vrha naslednje planote. Od tod je lep razgled na jezero ujeto v fjord med visokimi hribi.

Čakalo naju je le še nekaj poti, ko sva opazila znak za zaprto cesto. Kaj zdaj? Vračanje do druge povezave bi bilo zamudno in dolgotrajno. Povprašava domačine, kako je z zaporo in izveva, da je cesta dprta le od 7:00 do 8:00 in eno uro popoldne.

Še sreča, saj je ura že primerna za postanek in prenočevanje. Malo stran od zapore se parkirava ob manjši leseni cerkvici, kjer bova prenočila.

Za nama je zopet en vroč poletni dan. Sonce pripeka kot v pravem poletju in skoraj ne zaide. 

Na poti proti Lysefjordu

Danes sva zapustila Oslo, ki naju je navdušil in kjer sva se počutila zelo dobro. Potovanje nadaljujeva proti fjordu Lysefjorden. Danes je topel, lahko rečeva kar vroč dan z nad 28°C. Še dobro da ves čas piha svež veter. Bojan je komentiral, da je narobe svet, saj sva lani v marcu na jugu Italije doživela sneženje, v juniju pa tu na severu, pravo poletje. 

Vožnja po urejeni avtocesti, s kar nekaj predori, teče gladko, prometa ni pretirano veliko, razen ob prometni konici v bližini mest. 

Najin prvi postanek je mesto Drammen ob  reki Drammenselva, kjer opraviva potreben nakup. Tu srečava varnostnika, kosovskega srba, ki nama pogleda skozi prste, ker se na parkirišču Špara zadržujeva več kot je dovoljeno. Prijazno poklepetamo o razmerah, ki jih doživijo tuji delavci na Norveškem. Pove, da najbolj pogreša srčnost in druženje, značilno za ljudi z Balkana, saj so domačini tu drugačni. Prijazen gospod.

Odpraviva se do bližnje posebnosti kraja, spirala Drammen, ki je nenavaden predor v obliki spirale.

Predor so odprli leta 1961 in je dolg 1650 metrov. Ima obliko spirale s šestimi dvigajočimi se krogi s premerom 70 m. Včasih je bil tu rudnik.

Voziva skozi predor z mestoma različno osvetlitvijo, ki se preko dneva spreminja. Pravijo, da koncept svetlobe predstavlja variacije barv neba čez dan. 

Barve, ki jih navdihujejo sončni vzhod in zahod, modra ura in severni sij. Midva sva doživela barve sončnega zahoda.

V predoru se je naselila nova družina trolov, ki skrbijo za red in varnost. 

Sledovi stopinj po stenah nakazujejo, da so redno na straži. :)

 Predor se konča na grebenu Skansen, 180 m nad mestom. Tu so parkirišča, kavarna in lepe razgledne točke na mesto in dolino reke.

Ko uživava v razgledu se nama pridruži par iz Nizozemske. Izmenjali smo si izkušnje s potovanji in poklepetali o svojih državah. 

Pot sva nadaljevala po dolini in ko sva prispela do Heddala, sva si ogledala znamenito slikovito in največjo leseno cerkev

Prebrala sva, da je cerkev v dolini vse od 13. stoletja.  Nastala je v času preobrata med pogansko in krščansko vero. 

Zaradi svoje posebne gradnje in slikovitosti je prikazana v simbolih in ornamentih.

Pred cerkvijo je veliko pokopališče, ob njem pa zanimiva stavba in skulptura dveh predstavnikov folklorne tradicije. Lepa okolica cerkve je tipično norveška. 

 

Čez nekaj kilometrov se ustaviva na obcestnem parkirišču, kjer bova prespala.