Bardenas Reales, Španija

Dan 12 - Bardenas Reales

Dobro sva se naspala v tem mirnem brezplačnem postajališču. Oblačno nebo je obetalo dež, kar za najin ogled tokratne posebnosti ne bi bilo najbolje. A sva uredila navigacijo in se podala do 40 km odaljenega Bardenas Reales.

Naj najprej povem nekaj o tej nevsakdanji znamenitosti, o kateri nisva še slišala pred tem potovanjem in sva se odločila, da jo raziščeva.

Bardenas Reales je naravni park, ki leži v provinci Navara. To je obsežna pusta pokrajina, pravijo ji tudi naravna polpuščava. 

Ta polpuščava ali 'pusta dežela' je nastala pred več kot desetimi milijoni let, ko se je kotlina odprla in je voda iz nje stekla v Sredozemsko morje. Ostala je le vodna usedlina, ki se je izsušila in v stoletjih oblikovala izjemno podobo regije.

Prispela sva do glavnega vhoda v naravni park. Tu je Informacijski center Bardenas Reales, kjer nas uslužbenka prijazno nagovori v angleškem jeziku. Razloži nama pravila obiska, zanimivosti, ki jih priporočajo in ponudi nama zemljevid z obvezno potjo. Vse to in obisk je brezplačno, res zanimivo. Pa še sonce se je prikazalo in obetal se je lep topel dan.8

Po načrtu je pot dolga 34 km in pelje v bližini vseh znamenitih točk. V sredini krožne poti je vojaško območje in tja ni dovoljen vstop.

Odpraviva se torej na ogled po makadamski prašni poti, ki je primerna tudi za avtobuse. Najprej se ustaviva na panoramski ogledni točki, ki ponuja impresiven razgled na celoten park. 

Že od daleč vidiva, da naju čaka res zanimiv dan. Ni čudno, da so tu dobili navdih za snemanje nekaterih prizorov v filmu Igre prestolov.

Bardenas Reales je polpuščavska naravna regija ali pusta zemljišča s približno 42.000 hektarji v jugovzhodni Navari. Tla so sestavljena iz gline, krede in peščenjaka, voda in veter pa sta jih erodirala in ustvarila presenetljive oblike, kanjone, globoke razpoke, planote, ploščate strukture in osamljene hribe, imenovane 'cabezos' (glave). 

Posebej zanimivi so zlatorumeni valovi, ki spominjajo na brbotajočo gosto maso v blatnem gejzirju. 

Park se deli v Bardena Negra (Črna Bardena) na jugovzhodnem delu parka izven bele cone. Proti temu koncu naju je najprej vodila pot. 

 Tla so temnejša (od tod tudi ime) in prekrita z rastlinjem, drevesi in manjšimi njivicami. Flora in favna parka sta bolj značilni za Afriko kot za severno Španijo.

Kontrastni drugi del imenujejo Bardena Blanca. Tu so značilne zlatorumene grape, vrhovi, na vrhu katerih ležijo sivi ogromni ploščati kamni, ki jim rečejo lokalno 'glave'. 

V parku najdejo navdih tudi ljubitelji ptičev, saj tu domuje 20 vrst različnih ptic, sov, jastrebov in drugih letečih lepotcev, ki domujejo predvsem v Bardeni Negri.

primerek je razstavljen v info centru

Na poti srečava številne kolesarje na kolesih in e-kolesih, ki jih izposojajo na vhodu, avtodome vseh vrst in velikosti, osebne avtomobile, pa tudi nekatere pešce. Veliko je prahu v zraku zaradi prometa pa tudi zaradi rahlega vetra.

Med vožnjo si vzameva čas za postanek pri vseh zanimivih krajih. Slikava, hodiva in občudujeva ustvarjalnost naše matere narave. 

Na vsakem koraku je kaj videti, treba je to ujeti tudi v objektiv, da ne izgine prehitro iz spomina. Treba pa je tudi s prsti in nogami občutiti to posebno zemljo.

Med vso to suho pokrajino se je prikradla majhna mlaka, edina na vsem območju in tu vladajo glasne žabe. 

Povzpela sva se na nekaj grebenov, od koder je bil krasen razgled na okolico in grebene, ki so se kopali v soncu. Poseben občutek te prevzame, ker veš, da hodiš po usedlini nekdanjega jezera ali morja. Nič na tem svetu ni večno. 

Največ časa sva posvetila ikoni tega parka imenovani Cabeza Castildetierra, tej impozantni tvorbi, ki spominja na široko kuto s kamnito glavo v obliki križa. Vidna je od vsepovsod. 

Tu je seveda obvezna točka za sebke-selfije. Okolica tega orjaka je razgibana, veliko je kanjonov, dolin in skalnatih previsov. 

Na koncu sva se odpeljala še do treh vzpetin, treh bratov 'Los Hermanos', ki ležijo v liniji. 

Desni brat je vojaško objekt. 

Polna vtisov sva zapustila park in se ustavila še pred vhodom vanj, kjer je tudi brezplačno pistajališče za avtodome. V bližini so namreč jame Arguedas. To so jamske hiše, ki so jih izdolbli v mehke strne grebena tisti, ki si niso mogli privoščiti prave hiše.  

Kar prijetno utrujena po več kot petih urah raziskovanja sva se vrnila na staro postajališce, kjer bova prespala

Canfranc, Španija

Dan 11 - Bardenas Reales, Španija

Zbudila sva se v oblačno jutro. Pred odhodom je že začelo pršiti. Vremenska napoved predvideva kar nekaj deževnih dni v teh krajih. No, midva greva zopet na pot, tokrat čez Pirineje v Španijo in upava na boljše vreme.

Peljeva se po lepi a precej ozki cesti v notranjost Pirinejev. Lahko bi jo primerjali s kakšno večjo kolesarsko potjo. Na srečo ni veliko prometa.

Prav kmalu se začne pot strmo dvigati v hrib. Po strmih klancih in ovinkih se znajdeva na planoti, kjer so planšarske staje. Tu v sezoni pasejo živino. Pot nadaljujeva mimo v strmino postavljenih vasic, pod katerimi so stopničaste manjše travnate površine s kamnitimi ogradami.

Povsod na travnatih pobočjih se pasejo črede ovac, nekaj krav in konjev.

Ko zapustiva zadnjo višinsko vas, se znajdeva na slikoviti poti, ki teče skozi gozd. 

Na poti ne srečava nobenega vozila. Končno se cesta obrne navzdol in spuščava se po strmi cesti proti dolini. 

V dolini sva končno spet v bližini manjše vasi, kjer je že napis Espagna.

Po celotni poti so opozorila, da so to planšasrske poti, kjer se živina prosto giblje. 

Končno se priključiva hitri cesti, ki pelje proti Zaragozi. Nad cesto teče zapuščena železnica, ki je včasih povezovala Francijo in Španijo preko Pirinejev.

Bližamo se skalnatim goram, pod katerimi teče 8603 km dolg lepo osvetljen predor. Za predorom vstopava v Španijo na 1200 mnv in se ustaviva v mestu Canfranc, znano je po eno najdaljših želežniških postajnih stavb z bogato zgodovino. 

Železnica ni bila kaj dosti v uporabi, po nesreći na enem izmed mostov, pa ne obratuje več na francoski strani, medtem ko jo španci še vzdržujejo. Še več, prenovili so staro več kot 200 m dolgo železniško stavbo.

Postaja Canfranc ima burno zgodovino in je bila odprta kot razkošno železniško vozlišče leta 1928. Med drugo svetovno vojno pa je bil Canfranc žal priča aretacijam, vohunjenju in trgovini z zlatom. 1970 je postaja zaprla svoja vrata.

Postaja Canfranc je zdaj razkošen hotel. Zunanjost je veličastna, še bolj pa notranjost in zagotovo privlači mnoge petične obiskovalce.

Sprehodila sva se po tej zanimivi impozantni železniški postaji, ki je sredi skoraj ničesar. 

Nadaljevala sva pot, tokrat po španski strani Pirinejev. Tu je svet drugačen, hitra cesta teče po dolini, v okolici so pšenična polja, mesta na gričih. Tudi nekaj vinogradov vidiva, na obronkih hribov pa številne veterne elektrarne. 

Današnji dan sva se predvsem vozila in to po res različnih vrstah cest, od ozkih do hitrih cest. 

Pozno popoldne sva se ustavila na postajališču v kraju Tafalla v bližini Bardenas Reales.

Slap Gavarnie

Dan 10 - slap Gavarnie

Takoj po zajtrku se z avtodomom odpraviva proti Pirinejem. Želiva vsaj malce začutiti in doživeti lepote tega zanimivega gorstva. 

Najina ciljna točka je slap Gavarnie, ki je večstopenjski slap v osrčju vršacev.  Visok je 422 metrov in je eden najvišjih slapov v celinski Franciji, je v bližini vasi Gavarnie.  Slap je začetek potoka Gave de Pau. 

Voziva se po ozkih dolinah, ki počasi preidejo v grape. Cesta ni prav široka, a se s primerno vožnjo da lepo srečevati. Bolj ko greva v notranjost, bolj so naselja in narava podobna alpski pokrajini. 

Za razliko so tu gore zelo visoke, veliko bolj koničaste in temno sive barve. Cesta se počasi vzpenja in je vklesana v skalnato pobočje. 

Najvišja točka globeli je pri Napoleonovem mostu, ki se penje 65 metrov nad rečico. Nad cestiščem visijo obrambne mreže, ki ščitijo vozila pred krušenjem kamnov. Nad cesto so strma skalnata pobočja. 

Voziva se mimo vasic s številnimi hoteli v gorskem stilu, saj je to področje znano po dobrih smučiščih. Po uri vožnje prispeva do vasice Gavarnie, ki je podobna ostalim, v tem času precej osamljena z večino zaprtih lokalov in trgovinic. 

Tu poizveva, kako priti do slapa. Povedo nama, da je na žalost v tem letnem času še vedno zamrznjen. Parkirava na za avtodome namenjenem parkirisču in se odpraviva peš proti slapu.

 Pot je krožna, opremljena s posebnimi oznakami. Dan je lep, sončen, malo pihlja, za hojo ravno pravšnji. 

Prispela sva na ravnino pod tritisočaki, ki ponosno strčijo v nebo. Spominja me na hojo v Tamar, pod triglavsko steno, le da so vrhovi tu višji. Slap je zaledenel, a rečica se napaja iz mnogoterih virov, ki pritekajo iz vseh smeri sten, pa tudi kar iz travnate močvirne jase spodaj. Mir in spokojnost v gorah je tako zdravilna. 

Ko se naužijeva vsega lepega, nabereva par kamenčkov za spomin in se vrneva do avtodoma. Krožna pot je dolga dobrih 5 kilometrov.

Ker sva bila v bližini prelaza Tourmalet, kjer bo tudi letos potekal Tour de France, sva se ga odločila ogledati. Pripeljeva se do smučarskega centra, kjer se še vedno smuča in deska nekaj navdušencev in izveva, da je prelaz žal še zaprt. Škoda! Več sreče drugič ;) 

Na poti v dolino v Lurd sva videla nekaj lepih slapov, saj se topi sneg v gorah in polni struge reke.

Ko razmišljam o preživetem dnevu, lahko rečem, da me je presenetilo, koliko možnosti ponujajo Pirineji. Pohodništvo je eno glavnih, saj so primerne poti po celotni dolžini območja, še posebej v nacionalnem parku. Tu ne manjka obsežnih smučišč na obeh straneh Pirenejev.  

Najbolj pa naju je presenetila klima, saj je temperaturni razpon od jutra do noči precejšen. Pravijo, da kar zadeva podnebje, so francoski Pireneji podvrženi dvema glavnima vplivoma;  topli vetrovi z jugozahoda in atlantski vetrovi s severozahoda. 

Zaradi vetrov z jugozahoda je francoska stran Pirenejev pogosto najtoplejše območje v Franciji, zlasti spomladi in jeseni. To sva občutila, saj je bilo včeraj več kot 28°C v popoldnskem času.

Večji del poletja in dele zime pa je vreme v Pirenejih bolj ali manj sončno in suho, pravijo.

V naslednjih dneh si bova za primerjavo ogledala delček Pirinejev na španski strani.