Medžugorje, Mostar

Obeta se še en sončen dan z malo vetra. Odpraviva se do mesta, kamor se zgrinjajo množice romarjev od vsepovsod.

Iz kampa greva po bližnjici in po nekaj metrih sva na ulici, ki pelje do cerkve Kraljice miru. 

Ulice so na obeh straneh obdane z trgovinicami s spominki, relikvijami, križi, slikami, ki prikazujejo mlado Marijo in Jezusa in drugimi liturgičnimi primerki. 

Pred nama je bila lepa visoka Cerkev svetega Jakoba Velikega. 

Ob njej je vrt, kjer stoji kip Marije, pri kateri ljudje klečijo in molijo. V polni cerkvi je potekala maša v različnih jezikih. 

Tudi zunaj cerkve je bilo veliko skupin, nekaterim so pojasnjevali zgodbo, drugi so peli nabožne pesmi.

Za cerkvijo je ogromen prostor s sedeži, namenjen zbiranju velikega števila vernikov. Od tam vodi drevored s slikovnimi postajami. 

Na koncu drevoreda je okrogel prostor s kipom »Vstalega Kristusa« s katerega naj bi kapljala tekočina. 

Povsod so v krogu klopi, namenjene postanku in molitvi. V ozadju je videti na vrhu gire Križevac velik betonski križ.

Medjugorje je neuradno katoliško romarsko mesto, odkar se je leta 1981 na Hribu prikazovanj domnevno prikazala Devica Marija z dojenčkom dvema deklicama. Od takrat se baje redno prikazuje. 

Neštete zgodbe, ki pripovedujejo o spreobrnjenju in čudežih, so Medžugorsko zgodbo naredili izjemno v sodobni cerkveni zgodovini. Rimskokatoliška cerkev do sedaj prikazovanj ni uradno potrdila.

Od cerkve se odpraviva proti hribu Crnica, kjer se je domnevno prikazala Marija Devica. Pridružila sva se velikemu številu ljudi, ki so se odpravili navzgor. 

Mnogi so se poti lotili bosi. V tišini smo se vzpenjali po ostrih a tudi že zglajenih galvanah, ki spominjajo na hudourniško strugo. Nešteto je izhojenih potk med kamni in ostrim grmovjem. Pot pa je strma in za bose noge prav gotovo pokora. 

Na levi strani so kamni z zgodbo križevega pota. Ob njih se skupine ustavljajo in molijo. Pot sicer ni pretirano dolga, morda 1 km, a zaradi strmine in kamenja zahtevna. Križev pot se konča na mestu, kjer se je Marija prikazala otrokom. Tam stoji njen bel kip, v ozadju pa je Jezus na križu. 

Množica sedi okoli in moli. Sliši se tudi jok. Veliko je Italijanov in Poljakov. Mnogi v mislih prosijo za pomoč in usmiljenje. 

Sestop je bil na drugi strani malo krajši in lažji. Prvič sva doživela romanje v živo in občutila umirjenost, tišino in spokojnost. 

Kako mogočno versko središče so ustvarili v tej multi kulturni, verski in jezikovni deželi. 

Pot sva nadaljevala proti Mostarju. Parkirala sva nad mestom, na srečo je se bilo dovolj prostora tudi za najin avtodom.

V bližini so stopnice vodile naravnost do ulice, ki pelje do starega mostarskega mostu. 

Ozke slikovite ulice polne trgovinic s kovanimi izdelki iz bakra, lepimi džezvami in kompleti za kavo, rut in šalov in vsega mogočega. Ulice so bile polne obiskovalcev, prav tako restavracije, ki ponujajo lokalno hrano.

Ustaviva se na vogalu od koder je krasen pogled na Stari most. Sprehodiva se po ulicah, greva do rečne struge od koder je prekrasen pogled na most.

Zgodovinsko mesto Mostar se razteza čez oba bregova reke Neretve in njeno dolino. Razvilo se je v 15. in 16. stoletju.

Mostar je znan po starih turških hišah in Starem mostu, po katerem je tudi dobil ime.

Ostanki bombardiranja...

 V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil uničen večji del zgodovinskega mesta in Stari most. Stari most in številne stavbe v starem mestnem jedru so bile obnovljene ali ponovno zgrajene s prispevkom UNESCa.

Sprehod po Mostarju je kljub množici obiskovalcev prijeten in poživljajoč.

Vsepovsod je videti visoke bele minarete. 

Prijetno utrujena sva se odpeljala do bližnjega kampa Neretva, ki ne obratuje a je odprt. Tu sta tudi dva nemška kolesarja.

Jutri pa pride na vrsto Sarajevo. Se že veseliva.

Ston, Pelješac

Prav težko se je posloviti od tako lepih in zanimivih krajev, prijetne klime in dobre hrane. 

Zapuščava Boko Kotorsko in še zadnjič v objektiv ujameva slikoviti umeten otoček s cerkvico Gospa od škrpjela, ki leži v zalivu v bližini najinega kampa.

Odpeljeva se proti Bosni po Jadranski magistrali. Prometa je malo, cesta pa je lepa, zato je vožnja prav prijetna. 

Med potjo se ustaviva nad Dubrovnikom in za spomin narediva še nekaj posnetkov.

Na Pelješcu, drugem največjem jadranskem polotoku, se odpraviva do Stona, kamor prispeva v zgodnjih popoldanskih urah. O mestecu Ston sva zvedela, ko sva se mimo peljala na začetku najinega popotovanja. 

Pravzaprav ima to staro mesto bogato zgodovino in zanimive pričevalce le-te. Presenečena sva, saj do sedaj še nisva slišala zanj.

Najmogočnejši pomnik zgodovine je dobro ohranjeno in vzdrževano obzidje. 

Obzidje Stona so obrambni kamniti zidovi, ki so bili včasih dolgi več kot 7 kilometrov. Njihov namen je bil obraniti mesto pred napadalci. Graditi so ga začeli leta 1358. Je eden najdaljših ohranjenih fortifikacijskih sistemov na svetu. 

Mesto Ston, 69 km oddaljen od Dubrovnika, je naselje in pristanišče na polotoku Pelješac ob koncu Stonskega zaliva. Obstajata dva Stona, »veliki in mali«, povezana pa sta z dolgim obzidjem (drugim najdaljšim na svetu!). Manjši kraj je Mali Ston, večji pa Ston.

Ston je znan po obzidju, soli in ostrigah.

V bližini utrdbe ob solinah je veliko parkirišče, kjer se ustaviva in pripraviva na hojo po strmem, danes 5 km dolgemu obzidju, ki leži na pobočju hriba Podzvizd. 

Obzidje je v obliki nepravilnega petokotnika. Pogosto ga imenujejo tudi evropski kitajski zid, kar lahko kar pritrdim. Meni se je zdelo še bolj slikovito ( kitajski zid sem obiskala v živo), saj se ponaša s prekrasnimi razgledi na mesteci, morje, zaliv in otočke, kar na soimenjaku na Kitajskem ni mogoče, saj tam vidiš le gozdove in pogosto smog, ki doseže tudi obzidje.

Na obzidju je bila množica turistov, kaže, da je prava turistična atrakcija.

Vzpon po strmih, precenj visokih stopnicah je zahteven, še dobro, da so zaradi hitrega vzpenjanja, iz trenutka v trenutek lepši razgledi na mesto in okolico, zato, seveda, brez obveznega fotografiranja ne gre. Zadihana a zadovoljna sva na vrhu uživala v lepotah narave in človekovega stvarjenja.

Pričevanja povedo, da so poleg mesteca zidovi branili ponembne soline v bližini. 

Obzidje je sestavljalo 10 okroglih in 31 kvadratnih stolpov ( 20 še ohranjenih) in 6 bastijonov. Središča obrambnega sistema so bile trdnjave v obeh mestecih. Veliki kaštio v Stonu sva si ogledala, ko sva sestopila z obzidja. 

Mesto Ston je grajeno po principu ozkih ulic z zanimivimi kamnitimi hišami, veliko zelenja in cvetja in obveznih gostilnic, ki vabijo na morske specialitete.  

Pot nadaljujeva proti Bosni, točneje v Medjugorje. Ponovno se peljeva preko res impozantnega novega Pelješačkega mosta in se za trenutek ustaviva ob njem. 

Podnoč prečkava mejo z Bosno, kjer ni bilo vrste in po lepi avtocesti prpeljeva do Medjugorja, kjer je v mestu kamp.

Po ogledu romarskega mesta pot nadaljujeva skozi Mostar proti Sarajevu.

Zgleda, da najino tokratno potovanje čisto slučajno združuje uživanje naravnih lepot in nekakšno odkrivanje zanimivih starih samostanov in romanj do njih. 

Boka Kotorska, Kotor

Včeraj zvečer sva pristala v mini kampu, prostor le za par šotorov in manjši avtodom, v vasi Stoliv, ki leži na vznožju hriba ob obali. Cesta do te vasi teče ob morju in je kar precej ozka, dostop do manjšega prostora za kampiranje pa strm in ozek. Uspelo nama je parkirati in mirno sva prespala noč na tem mestu.

V zgodnjem dopoldnevu sva se s skuterjem odpravila raziskovat Kotor in kotorski zaliv. 

Ko sva prišla do krožišča na robu mesta, sva se znašla v zelo gostem prometu. Vrsta vozil se je vila do pristanišča. 

Že po poti sva videla 3 velike križarke, zasidrane v zalivu. Ko sva prišla blizu vhoda v staro mestno jedro Kotorja, pa sva občutila tudi naval obiskovalcev teh treh križark. Skupine z vodiči so se zgrinjale v mesto. 

Midva sva raje za trenutek postala v bližnji tržnici s pisano ponudbo sadja in zelenjave. Ogledala sva si, kaj bova na povratku kupila, olive, grozdje, por in bučke.

Nato sva se odpravila skozi mestna vrata v slikovito staro mesto Kotor. 

Iz manjšega trga vodijo ozke in lepe ulice. 

V starem delu je veliko spomenikov, cerkva in ostankov, ki pričajo o bogati zgodovini. 

Na strmem pobočju gore se na 280 m nad starim mestnim jedrom dviga Kotorsko obzidje ali Kotorske utrdbe San Giovanni iz 9. stoletja.

Staro impozantno zidovje na strmem pobočju priča o burni preteklosti kraja. Utrdbe so dostopne po 1350 strmih stopnicah in so priljubljena turistična točka. 

Sodobni del Kotorja se razprostira vzdolž obale zaliva.

Nisva se odločila za vzpon po obzidju, saj sva imela v planu ogled Kotorja z višje točke, kje gotovo ne bo toliko ljudi.

Peljala sva se do razgledne točke na cesti, ki pelje čez hribe iz Kotorja proti Cetinju. Čeprav je cesta ozka in teče po strmem hribu, se po njej odpravijo tudi veliki avtobusi, s potniki iz križark, prav gotovo. Seveda je srečevanje težavno in možno le na določenih mestih. 

Z motorjem nisva imela težav, a bolj ko sva se dvigala, bolj sem imela v želodcu metuljčke, saj je obcestna kamnita ograja nizka in pogosto tudi porušena, strmine pa kar vratolomne.

Ta del ceste šteje 28 strahospoštovanih serpentin (z moje strani). Na poti sva se kar nekajkrat ustavila, saj so bili razgledi na kotorski zaliv im mesto prekrasni. Še tako sofisticirane kamere na telefonu ne morejo pričarati dejanske lepote.

Vmes sva se ustavila na posebni razgledni točki, ki je vklesana v skale hriba in ima posebno leseno teraso, ki dobesedno visi nad zalivom. Lahko bi ji rekli "sky stand", če bi jo primerjali s "sky walk" na gori Biokovo nad Makarsko.

Daljši postanek sva naredila na 925m, kjer je restavracija. Pot se še nadaljuje, a razgled od tam je bil prelep. Odločila sva se za kosilo v Nevesti Jadrana, kjer sva uživala ob hrani in krasnem razgledu. 

Pot navzdol je bila prijetnejša. Ko sva prispela do Kotorja, sva se zopet znašla v morju pločevine in se počasi prebijala po obalni cesti izven mesta. Odločila sva se peljati okrog celega zaliva Boke Kotorske. 

Severni del zaliva je cesta široka in lepa. V poznem popoldnevu sva peljala mimo mesteca Perast, kjer nasproti ležita dva manjša otočka. Na mini otočku z imenom Gospa od Škrpjela, Gospa od skal iz 15. stoletja stoji majhna cerkev.  

Po 30 km sva prispela do trajekta, ki prečka zaliv in ga uporablja vsak, ki potuje po jadranski magistrali iz Hrvaške v Črno Goro. 

Le nekaj km stran je najin avtodom. Kako lepa je Boka Kotorska. Če bi ostala še en dan, bi se odločila tudi za ogled te lepote s čolna. Prav gotovo bi bilo nepozabno