Palaiokastritsa, Krf

Odkrivava zaliv z mestom Palaiokastritsa, Παλιοκαστρίτσα po grško

 Prelep sončen dan sva preživela na otoku Krf. S skuterjem sva se odpeljala do 20 km oddaljenega mesta, Palaiokastritsa (grško: Παλαιοκαστρίτσα, kar pomeni Mali stari grad, nanaša se na ostanke Angelokastro na vrhu vzpetine). 

Ta vas leži na zelo slikovitem območju na severozahodu Krfa. Pravijo, da je bil Krf mitski otok Feničanov, zaliv Palaiokastritsa pa kraj, kjer se je Odisej izkrcal in prvič srečal Navzikajo. 

V zalivu na desni je skalnata čer, ki zaradi oblike spominja na ladjo in zato domačini verjamejo, da je to okamenela Odisejeva ladja. Z določene smeri je resnično del, ki spominja na jadro. 

Na vrhu skalnatega grebena, ki deli zaliv na dva dela, je samostan. Kar veliko se nas je zbralo in si ogledalo lepo vzdrževan samostan. 

 Zanimivemu vhodu sledi kamnit obokan prehod. 

Zgoraj je zanimiv muzej, kjer je razstavljeno tudi okostje kita in ogromne školjke. 

Lepo urejen cvetoč vrt je pred majhno cerkvico. 

Zanimivo, da je vstop v samostan brezplačen.

Povzpela sva se tudi do velikega križa, ki stoji na koncu vzpetine in je hkrati tudi zelo lepa razgledna točka.

Sonce je že močno pripekalo, zato sva se odpravila na plažo in se osvežila, v zame že kar hladnem morju. 

Bojan se je naplaval, jaz pa sem naredila ke dva zamaha, dovolj, da sem ohladila. 

Na plaži je bilo veliko kopalcev, ki so prihajali na ogled mesta s taksiji, avtobusi in minibusi, ali pa kot midva s skuterji, ki so si jih izposodili. 

V Krfu naju je en motorist opazoval in nato vprašal, ali sva se s skuterjem pripeljala celo iz Slovenije. 

Po kopanju se je igladila lakota, zato sva si privoščila okusno morsko kosilo v bližnji italijanski restavraciji. Za nama je še en zanimiv in aktiven dan. Obisk zaliva Palaiokastritsa naju je prepričal, da je Krf res zelo slikovit kraj, z lepimi plažami, baje tudi jamami v čereh in neštetimi stoletnimi oljkami, ki so, zgleda, letos bogate z olivami. 

Otok Krf

Otok Krf, Corfu ali Kerkyra, kot mu rečejo domačini, leži v Jonskem morju ob grški severozahodni obali. Je znana letoviška destinacija. Zanj so značilne razgibane gore (najvišja več kot 900 m) in obala, posejana z letovišči na vzhodnem delu otoka.  

Največje mesto je istoimenski Krf, ki razkriva bogato zgodovinsko dogajanje na otoku. Zaradi svoje strateške lege je pogosto menjal gospodarje in bil pod beneško, francosko in britansko vladavino in šele leta 1864 se je pridružil Grčiji. 

Vse omenjeno je pustilo veliko sledi na mestu in njegovi okolici.

Za mesto Krf sta značilni dve mogočni beneški trdnjavi, ki sta ga branili pred vsiljivci. Ulice so ozke in vijugaste, v srednjeveškem slogu. 

V francoskem slogu je palača sv. Mihaela in svetega Jurija, kjer je sedaj Umetnostna galerija. Še veliko starih pomembnih stavb je v mestu. 

Zanimivo je dejstvo, da je Krf rojstni kraj prvega predsednik in ustanovitelj moderne neodvisne Grške države. (V 1827-31), Joanusa Kapodistrija, katerega predniki so v 13. st. prišli iz sedanjega Kopra. Danes je tu muzej posvečen njemu. 

Primer izje ulice z gisokimi stavbami.

Za otok Krf je značilno, da je velik del otoka nedotaknjen, posejan z oljčnimi nasadi, slikovitimi gorami, je zaradi veliko padavin zelen. Tu je veliko lepih plaž.

Radi omenjajo, da so svetovni veljaki obiskali in vzljubili otok, kot na primer Shakespeare, Napoleon, kralj Karel 3. in celo James Bondu ni ušel. 

 Čudovito podnebje, čudovita narava in gostoljubni prebivalci naredijo Krf eno najbolj priljubljenih turističnih destinacij v Grčiji.

Kako prav nama je prišel najin skuter, saj je kamp od mesta oddaljen nekaj več kot 10 km. Preseneča gost promet. Parkirava ob obali in se sprehodiva v stari center mesta. 

Veliko je manjših trgov in iz njih vodijo ozke ulice z visokimi stavbami na vse strani. 

Vsepovsod so pisane trgovine z oblačili, spominki in restavracije. Veliko je turistov tudi v tem času.

Mesto je precej veliko, šteje več kot 40 000 prebivalcev. 

Zapeljeva se še do stare trdnjave na polotoku in do nasproti ležečega pomola, kjer je mestna plaža. Sončen in topel dan je privabil kar veliko število kopalcev. Morje je čisto in mirno

 

Razgled na celino, na najvišji vrh otoka in na majhen otoček Vido nasproti mesta Krf je od tu zelo lep.

Odpeljeva se do slikovite trdnjave, ki ponosno bdi nad mestom in nato do palače sv. Mihaela in Jakoba. 

Zapeljeva se skozi obok palače, saj je promet okoli starega centra enosmeren. 

Pravzaprav je obisk na tem otoku zgolj slučajen, saj sva ga imela v mislih le kot eno izmed dodatnih možnosti. To pa je prednost avtodoma, si precej bolj prilagodljiv in se lahko odločaš glede na čas in želje. 

Opravila sva še potreben nakup, poiskala informacije glede trajekta do celine in se vrnila v kamp. 

Jutri pa raziščeva manj obljudeni del otoka, ki obeta nekaj zanimivih doživetij.

Na poti na Krf

Zaključila sva kampiranje v kampu Vrachos Kastraki in se pred slovesom od tega neverjetnega sveta z avtodomom odpravila še zadnjič (torej drugič, ker je bil pred dnevi zaprt) do največjega samostana v Meteori. Nedelja je, topel jesenski dan (obeta se čez 30°C)

Sveti samostan Velikega Meteorona ali tudi "Megalo Meteoron" je največji in najstarejši od vseh ostalih samostanov. Imenujejo ga samostan, ki "visi v zraku" (meteoro). Zgrajen je na ogromni skalnati formaciji in je kot klobuk na velikanu.

 Ustanovil ga je menih Sveti Atanazij Meteorit v 14. stoletju. Je nekakšen začetnik monasticizma v regiji.

Danes je že v dopoldanskem času velika množica obiskovalcev. Parkirišča so vsa zasedena, še posebej, ker je veliko res ogromnih avtobusov, ki pripeljejo ljudi na enodnevni ogled Meteore. Tu sva srečala turiste iz Južne Koreje, Tajvana, Aneričane, veliko iz Azije, iz Evrope pa od Francozov, Nemcev, do Srbov in Angležev, mlade, družine in starejše. Prav vsi iščejo nekaj navdiha in spokojnosti v tem okolju.

Do samostana vodijo ozke stopnice ob skalnati steni. Vstop v samostansko okolje se začne ob vhodu, kjer plačaš 3€ za vstopnino. 

Samostan je zelo lepo urejen, in ima dve nadstropji in notranje dvorišče, od koder se lahko odpraviš na tri razgledne ploščadi s prekrasnim a kar vratolomnim pogledom v dolino in na sosednje samostane. 

Notranje dvorišče je razgibano in tam je več manjših stavb in vrtov. Pravo mini mestece. 

V muzeju sva občudovala bogato zbirko res starih listin in molitvenikov napisanih z roko, starih oblačil iz različnih dob in drugih liturgičnih predmetov. 

Najbolj impresivna je cerkvica, kjer pa fotografiranje ni dovoljeno. Razdeljena je v dva prostora,vhodni del z lesenimi izrezljanimi stoli in raznovrstno poslikavo in glavni prostor s kupolo, od koder se nizko spušča bogato in umetelno okrašen lestenec, ki je center prostora. Vse stene so poslikane in predstavljajo različne svetnike in verske dogodke. Posebna stara tehnika, barva in in tematika obiskovalca prevzamejo.

Tu je primer cerkvice iz drugega samostana, kjer sem pomotoma slikala in se tudi opraviča. 

V bližini je na ogled stara črna kuhinja s številnimi predmeti in pripomočki.

Samostan v hodniku s sliko prikaže zgodovinske dogodke, ki so se odvijali v njegovi okolici.

Po ogledu sva pot nadaljevala proti Krfu, a še zadnjič slikala te neverjetne velikane. Na tej fotografiji sama vidim dva duhca, morda meniha, ki izpod kute kukata vdolino in nama želita srečno pot.

Pot nadaljujeva po gorati, malo poseljeni pokrajini, kjer vrhovi dosegajo tudi 2000 m. Cesta se vije po grebenih in se spušča. Prelazi so na višini 1000 m. 

Po dveh urah se vključiva na avtocesto in se pripeljeva do trajekta za Krf. 

V daljavi že vidiva otok, a nemirna vožnja s trajektom kar traja.

V večernih urah se voziva po Krfu in imava nekaj težav z Googlovimi navodili, saj naju vozi po zelo slabi cesti. Končno v temi prispeva do kampa in najdeva prostor. Jutri pa bova pogledala, kje sva pristala