Samostani Meteore

Starodavni samostani Meteore

Danes bova dan posvetila "romanju" do nekaterih samostanov Meteore. Do nekaterih vodi več kot 200 stopnic, do drugih manj, a saj zato je vendar pokora, kajne? 

Prepričana sem, da bova uživala in se potrudila spoznati tudi duhovni svet Meteore.

Na mogočnih pečinah Meteore, visoko na vrhu strmih stebrov ponosno domuje le še 6 meteorskih samostanov, 4 moški in 2 ženska, od prvotnih 24. 

  

Te neverjetne tvorbe, v obliki v nebo usmerjenih visokih stebrov nad dolino, so pravo okolje za mirno, duhovno, čarobno, mistično, dih jemajoče, neskončno in navdihujoče bivališče samotnim menihom.

 Še kakšen izraz je prav gotovo, ki ga dahnejo očarani obiskovalci, ko prisopihajo po strmih stopnicah do posvečenih prostorov. Četudi nisi veren, se ti zbudijo občutki poduhovljenosti, ki jih izžareva to okolje.

Samostani so mesto, kjer se stikajo zgodovina, arhitektura in vera v navdihujoči naravi. 

Ta kraj je nudil menihom pušcavnikom popolno izolacijo in posvečenost bogu in veri v resnično nadrealistični pokrajini, ki ji ni para.

Začetki samostanov Meteora segajo v 9. in 10. stoletje in so jih uporabljali pravoslavni menihi puščavniki. Sprva so puščavniki našli svoj mir v številnih jamah tod okoli. Domačini so jim pomagali s hrano in osnovnimi potrebščinami, saj so zanje bili sveti možje.

Dostop do samotnih celic je bil težak, mogoč le z lestvami, za dvigovanje materiala na vrh pa so uporabljali posebne mreže. Ostanki omenjenega je možno videti v samostanih.

Danes so samostani starodavni spomeniki, ki hranijo zgodovino 2000 let stare krščansko pravoslavne vere. 

Uspela sva se povzpeti do štirih samostanov. Za vstop v samostane je potrebno upoštevati "dress code", pravila oblačenja. Ženske morajo imeti dolgo krilo in dolge rokave, moški pa dolge hlače in srajco. Pri vhodu si lahko izposodiš krilo ali kupiš veliko ruto ali papirnate hlače za moške. 

Zanimivo, ženske smejo obiskati te samostane šele zadnjih 100 let, odkar je prvič ženska (romunska kraljica) 1912 prestopila prag samostana v Meteori.

Prostori in cerkvice so bogato okrašene z relikvijami in bogatimi freskami, ki so novejšega izvora, a slikane v tradicionalni tehniki. 

Večji samostani imajo lepo urejene vrtove in celo muzej z zelo starimi primerki zapisov (6. stoletje)

Vse stavbe so lepo urejene in v njih se prepleta les in kamen. 

Iz vseh samostanov je prekrasen razgled na skalnate velikane, na mesto pod njimi in na široko dolino. Prav nič se ne naveličaš postati za trenutek in uživati v razgledu. 

Danes sva romala v 4 od njih, jutri naju pred odhodom čakata še dva.

Meteora

Sva v manjšem kraju Kalabaka, Grčija, ki leži pod pravljičnimi velikani, skupinami peščenih stebrov sredi lepe grške pokrajine.

Meteora je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je eden največjih in najpomembnejših kompleksov grških pravoslavnih samostanov v Grčiji, takoj za goro Atos.

 Meteora« ni nastala zaradi padlega meteorita na tem območju v daljni preteklosti, čeprav ime namiguje na to misel. Meteora dobesedno pomeni »sredi neba«, »visi v zraku« ali »v nebesih zgoraj«.

Kamnite gmote so nastale pred približno 60 milijoni leti. Na tem področju je nekoč bilo veliko jezero, ki je kasneje odteklo v Egejsko morje in za seboj pustilo ogromno rečne usedline. Ta pa se je skozi stoletja in ob potresih, dežju in močnem vetru oblikovala v neverjetne stebre mistične oblike. 

Megaliti iz peščenjaka so tako mistični, da so na vrhove le-teh menihi postavoli svoja svetišča miru in molitve. Samostani, se dvigajo visoko nad Tesalsko nižino in so v povprečju 300, nekateri pa celo 550 metrov visoki.

Od začetnih 24 samostanov, jih je ostalo le še 6: Veliki Metéoron, Varlaám, Roussanou, Sv. Nikolaj, Sveta Trojica in Sv. Štefan.

Ne morem si kaj, da ne bi povzela te razlage. Je tako nazorna in pove, kako narava s svojimi čudesi vpliva na človekovo psiho in verovanja.

(samo kot ilustracija, vzeto z interneta)

Edinstveno Izkušnjo so menihi doživeli, ko so pozimii megla in oblaki popolnoma prekrili mesto pod njimi. V teh mističnih trenutkih so menihi na Meteori opazovali vrhove pečin, ki so kukali iznad oblakov. Zdelo se jim je, kot da velikanske pečine lebdijo nad oblaki. Zagotovo jim je bila ta nadrealistična slika lebdečih pečin najboljši vpogled v nebesa!

Pod vtisi vsega zapisanega sva se odpravila s skuterjem do zanimivih razglednih točk teh stvaritev. Cesta je lepo urejena in obisk turistov je tudi v tem času številen.

Na vsakem koraku slišiš vzdihe, kako enkratno, kako lepo. Povzpela sva se na zaobljene vrhove in kot mali pikici zrla proti dolini in mestecu. Zdi se mi, da sva kot začarana v tišini le gledala in želela čimveč vtisov ujeti v posnetke, ki pa so lahko le približek resničnosti. 

Uspela sva obiskati vse razgledne točke, nisva pa ška v noben samistan, ker je bila vsepovsod prevelika vrsta. To sva pustila za jutri.

Danes je vroč poletni dan s 30 °C. Po ogledu in grškem kosilu sva se v kampu šla osvežit v bazen, ki ima enkratno sceno v ozadju. Se strinjate?

. 

Pred sončnim zahodom pa sva se odpravila na posebno  razgledno točko, kjer se zbirajo vsi, ki želijo uživati ob tej čarobnosti menjave svetlobe, barv in senc. 

Vsi smo v tišini zrli v skalnate stebre, ki so spreminjali barve v zahajajočem soncu.

 Sence so pomagale domišljiji videti različne obrise, kot je profil lepe deklice, sfinga in podobne.

 Odvisno, kako bogato domišljijo imaš, narava ti pri tem le malo pomaga z namigi sence in svetlobe 

Današnji dan je bil kot pravljica, umirjen, prijazen in v neposrednem stiku z naravo. Za dušo. :)

Sveti Naum, Meteora

Včeraj sva se ustavila v kampu Ljubaništa v bližini samostana Sv. Naum. Zvečer, ko sva v recepciji gledala film na iPadu, le tam je delal wifi, sva se srečala z enim od lastnikov kampa. Poročen je s Slovenko in ima sorodnike, ki delajo v Kopru. Svet je majhen. 

Včasih smo bili v isti državi, sedaj pa smo drug drugemu tujci. Veseli me, da sva uspela spoznati že veliko naših bivših bratskih republik in spoznala njihova naravna bogastva. 

Zjutraj sva zapustila kamp in se odpeljala do zelo obiskanega in znanega samostana Sv. Naum.

Sveti Naum leži na pečini nad jezerom 29 km južno od Ohrida in v bližini albanske meje. Poimenovan je po srednjeveškem bolgarskem piscu Sveti Naum. Zgrajen je v bizantinskem slogu. Je turistično priljubljena lokacija v lepem naravnem okolju. 

Prvotna cerkev je bila uničena med vdori Turkov in po arheoloških najdbah so ji dali današnjo podobo. 

V samostanu ni redovnikov, je preurejen v muzej in turistični objekt.

Pred in za obzidjem samostana je urejen park s klopmi, sprehajalnimi stezami, vodnjaki, cvetjem in obalo jezera. Tu so tudi pavi, ki pa imajo svoje bogato pisano perje le spomladi, ko se parijo, tako jih nisva imela prilike občudovati. 

V bližini samostana so izviri reke Crni Drim, ki jezeru prinaša bistven dotok vode. Tu je veliko izvirov, večjih in manjših. 

Najameva čoln za ogled izvirov Crne Drime. Pelje naju receptor kampa, ki pomaga sinu pri tem poslu. 

Razložil nama je, da se po reki sme samo veslati, da ohranjajo reko in okolico čisto naravno, saj ne smejo odstraniti sami niti podrtega drevesa. 

Voda je čista kot studenčnica in je pitna. Na dnu raste posebna črna trava, ki je dala tudi reki ime. V sredini se izvir razširi v manjše jezerce, ki je globine 3 m. 

Na par mestih je na dnu videti bel pesek, kjer brbota izvir kot oblaček. V vodnih trsih živijo manjše ptice, pravijo jom kokoške.

Ustavimo se na koncu izvira, kjer stoji lepo urejena cerkvica svete porodnice, tu je izvir, ki naj bi zdravil neplodnost.  

Ogled z barčico traja dobre pol ure. Spokojnost, narava in brbotanje izvirov blagodejno vpliva na počutje.

Sprehodiva se še do majhnih hišk ob vhodu, kjer ponujajo različne domače izdelke in hrano. Tu kupiva dober domač gozdni med. 

Napolnila sva si baterije in nadaljevala potovanje proti Grčiji. Po par kilometrih vstopiva v Albanijo in se velik del poti voziva po precej slabih cestah. Ta del države je precej siromašen. Vsepovsod ob cesti so ostanki majhnih bunkerjev, ki stojijo ob hišah, dvoriščih, poti in na travnikih. Nekatere so hudomušno prebarvali v različne figure. Precej turoben opomnik bližnje zgodovine.

Po dobrih dveh urah prestopiva mejo in nadaljujeva pot po Grčiji. Ta del dežele je malo poseljen, ima pa plačljivo avtocesto (1,40 €), ki se spušča iz dobrih 1000 m proti dolini. 

Ker je bil čas za kosilo, sva želela narediti postanek, a celo uro vožnje ni bilo nobenega postajališča ali črpalke. Morala sva iztopiti iz avtoceste, da sva našla prostor za kratek postanek.

Vožnjo sva nadaljevala po cesti, ki se povzpne na vrh hriba in pelje po vrhu in nato se spusti v dolino. Medtem se je ura premaknila za eno uro naprej. 

Po petih urah vožnje sva pred seboj zagledala čudovite skale samostanov Meteore. Poiskala sva kamp, ki leži čisto v bližini teh pravljičnih velikanov. 

Danes ob sončnem zahodu sva uživala ob obsijanih velikanih in naredila nekaj posnetkov.

Jutri pa bova pobliže raziskala to neverjetno okolje.