Sveti Naum, Meteora

Včeraj sva se ustavila v kampu Ljubaništa v bližini samostana Sv. Naum. Zvečer, ko sva v recepciji gledala film na iPadu, le tam je delal wifi, sva se srečala z enim od lastnikov kampa. Poročen je s Slovenko in ima sorodnike, ki delajo v Kopru. Svet je majhen. 

Včasih smo bili v isti državi, sedaj pa smo drug drugemu tujci. Veseli me, da sva uspela spoznati že veliko naših bivših bratskih republik in spoznala njihova naravna bogastva. 

Zjutraj sva zapustila kamp in se odpeljala do zelo obiskanega in znanega samostana Sv. Naum.

Sveti Naum leži na pečini nad jezerom 29 km južno od Ohrida in v bližini albanske meje. Poimenovan je po srednjeveškem bolgarskem piscu Sveti Naum. Zgrajen je v bizantinskem slogu. Je turistično priljubljena lokacija v lepem naravnem okolju. 

Prvotna cerkev je bila uničena med vdori Turkov in po arheoloških najdbah so ji dali današnjo podobo. 

V samostanu ni redovnikov, je preurejen v muzej in turistični objekt.

Pred in za obzidjem samostana je urejen park s klopmi, sprehajalnimi stezami, vodnjaki, cvetjem in obalo jezera. Tu so tudi pavi, ki pa imajo svoje bogato pisano perje le spomladi, ko se parijo, tako jih nisva imela prilike občudovati. 

V bližini samostana so izviri reke Crni Drim, ki jezeru prinaša bistven dotok vode. Tu je veliko izvirov, večjih in manjših. 

Najameva čoln za ogled izvirov Crne Drime. Pelje naju receptor kampa, ki pomaga sinu pri tem poslu. 

Razložil nama je, da se po reki sme samo veslati, da ohranjajo reko in okolico čisto naravno, saj ne smejo odstraniti sami niti podrtega drevesa. 

Voda je čista kot studenčnica in je pitna. Na dnu raste posebna črna trava, ki je dala tudi reki ime. V sredini se izvir razširi v manjše jezerce, ki je globine 3 m. 

Na par mestih je na dnu videti bel pesek, kjer brbota izvir kot oblaček. V vodnih trsih živijo manjše ptice, pravijo jom kokoške.

Ustavimo se na koncu izvira, kjer stoji lepo urejena cerkvica svete porodnice, tu je izvir, ki naj bi zdravil neplodnost.  

Ogled z barčico traja dobre pol ure. Spokojnost, narava in brbotanje izvirov blagodejno vpliva na počutje.

Sprehodiva se še do majhnih hišk ob vhodu, kjer ponujajo različne domače izdelke in hrano. Tu kupiva dober domač gozdni med. 

Napolnila sva si baterije in nadaljevala potovanje proti Grčiji. Po par kilometrih vstopiva v Albanijo in se velik del poti voziva po precej slabih cestah. Ta del države je precej siromašen. Vsepovsod ob cesti so ostanki majhnih bunkerjev, ki stojijo ob hišah, dvoriščih, poti in na travnikih. Nekatere so hudomušno prebarvali v različne figure. Precej turoben opomnik bližnje zgodovine.

Po dobrih dveh urah prestopiva mejo in nadaljujeva pot po Grčiji. Ta del dežele je malo poseljen, ima pa plačljivo avtocesto (1,40 €), ki se spušča iz dobrih 1000 m proti dolini. 

Ker je bil čas za kosilo, sva želela narediti postanek, a celo uro vožnje ni bilo nobenega postajališča ali črpalke. Morala sva iztopiti iz avtoceste, da sva našla prostor za kratek postanek.

Vožnjo sva nadaljevala po cesti, ki se povzpne na vrh hriba in pelje po vrhu in nato se spusti v dolino. Medtem se je ura premaknila za eno uro naprej. 

Po petih urah vožnje sva pred seboj zagledala čudovite skale samostanov Meteore. Poiskala sva kamp, ki leži čisto v bližini teh pravljičnih velikanov. 

Danes ob sončnem zahodu sva uživala ob obsijanih velikanih in naredila nekaj posnetkov.

Jutri pa bova pobliže raziskala to neverjetno okolje.

Ohrid, trdnjava

Danes je sreda in pokazalo se je sonce. 

Včeraj je bil deževen dan s prebliski sonca, zato sva se zadrževala le v kampu ob jezeru. Popoldne sva se sprehodila vzdolž obale dobrih 3 km daleč. Ob obali so hoteli in letovišča, a vse zgleda bolj ali manj prazno. Očitno je kovid in težave z rusko agresijo ta turistični del Ohrida že nekaj časa osamljen in neurejen. 

Danes sva se odpravila na višje predele Ohrida, kjer so tri zanimive točke in sicer rimski teater, trdnjava kralja Samoila in cerkvi sv. Clementa in Johna.

Po strmi ulici se med hišami polnimi cvetja vzpenjava najprej do amfitetralnega gledališča, ki so ga odkrili šele pri gradnji hiš v osemdestih letih. 

Vzrok, V rimskih časih so gledališče uporabljali ne le za gladiatorske boje, pač pa je bilo gledališče tudi prizorišče usmrtitev kristjanov. 

Zato je bilo domačinom neljubo mesto in so ga po razpadu rimskega imperija zakopali. 

Dandanes v gledališču uprizarjajo predstave, koncerte, opere in baletne predstave.

Uživava v sprehodu po teatru. 

Po ozki ulici se odpraviva do mogočne srednjeveške trdnjave nad mestom. To je trdnjava carja Samoila, ki je bila obnovljena in se nahaja na vrhu hriba Ohrid nad Ohridskim jezerom. 

Od tod je čudovit razgled na jezero, mesto in pokrajino. Obzidje se razprostira po celotnem vrhu hriba. 

Po obzidju se sprehodiva do točk z lepimi razgledi in slikava jezero in mesto. Trdnjava je doživala bogato zgodovinsko pot, ki jo začutiš, ko se vzpenjaš po strmih stopnicah debelega obrambnega obzidja.

Zgrajena je bila na ruševinah utrdbe iz 4. stoletja pred našim štetjem po naročilu Filipa II., makedonskega kralja, oče Aleksandra Velikega. Kralj Samoil pa je zgradil svojo srednjeveško trdnjavo na ostankih Filipove v 10. stoletju našega štetja.

Všeč so mi stilne ulične svetilke, ki ponazarjajo posebnost gradnje hiš v mestu. 

Polna vtisov sva se spustila proti obema cerkvama, ki ležita malo nižje in sta ikoni Ohrida na vseh razglednicah.

Pogled na cerkev sv. Clementa.

Zanimiva je njuna arhitektura in lega. 

cerkvica sv. Johna na rtu.

Potep končava s sprehodom po leseni brvi nad jezerom pod pečinami.

 Uživava dobro kavo v bližnji restavraciji s pogledom na jezero in se vrneva v kamp.

Po kosilu se odpraviva do naslednjega kampa v bližini pravoslavnega samostana Sv. Nauma, ki si ga ogledava jutri.

Tudi danes sva uživala v lepem sončnem dnevu prežetem z bogatimi ohridskimi vtisi.

Ohrid

Danes naju čaka ogled mesta Ohrid. Iz kampa se peš odpraviva do 3 km oddaljenega mesta. Hodiva po lepo urejeni peš poti ob jezeru, ki je v sezoni prav gotovo pravo mravljišče mnogih obiskovalcev in kopalcev. Ob jezeru so zasidrani čolni, ki se na pol skrivajo v trsju. 

Ves čas pa je pred nama lep pogled na mesto in jezero, ki valovi prav kot morje. 

Ohridsko jezero leži na gorski meji med jugozahodnim delom Severne Makedonije in vzhodno Albanijo na višini 695 m/nm. Je eno najglobljih v Evropi in najstarejših eno najstarejših na svetu (kot Vajkalsko, Titikaka..). 

Jezero je dolgo 30,4 km in široko 14,8 km dolgo. Ima neštete izvire, najzanimivejši je iz reke Črni Drim, ki je tudi ena pomembnejših atrakcij Ohrida. To si bova ogledala jutri in opisala v sliki in besedi.

Prispeva do promenade, ki pelje na trg ob jezeru. 

Urejeni cvetni in travnati vrtovi z številnimi doprsnimi in celimi kipi svetnikov zaokrožajo celotno sliko. 

Iz trga, kjer so številne kavarne, slaščičarne in restavracije pelje navzgor s kamenjem tlakovana ulica, bazar

Tu se na obeh straneh ceste vrstijo majhne trgovinice s spominki, oblačili. Majhen nakup v trgovinici za nekatere. ;)

V številnih prodajalnah ohridskih biserov je velika izbira raznoraznih lepih izdelkov. 

Vstopiva v eno izmed njih in lastnik nama razloži, kaj so ohridski biseri in kako jih izdelujejo. Takoj nama pojasni, da to niso naravni biseri, so pa narejeni iz lusk manjše ohridske ribice, ki jih zmeljejo in s to snovjo ročno nanašajo snov na kroglice.

 Več kot je plasti nanosov, dražji so biseri. Vsekakor ne morem oditi iz Ohrida, ne da bi kupila vsaj manjše uhane z biserčkom. ;) Za spomin in za okras.

Sprehodiva se naslednjega trga malo višje, kjer je velika pokrita tržnica z bogato ponudbo lokalnega sadja in zelenjave. 

Kako sočno je vse in kako nizke so cene. Tudi sicer v tem delu sveta, lokalno prebivalstvo na improviziranih stojnicah ob cesti ponuja svoje pridelke. Izbira je velika.

Pot se zaključi na tržnici, ki je nabasana z raznoraznimi izdelki in ne preveč urejena. 

Bližal se je čas kosila, zato sva se odpravila proti restavracijam na obali. Med hojo sva si ogledala tudi ozke uličice, ki peljejo v hrib. 

Od zunaj in znotraj sva si ogledala cerkev  Sv. Sofije iz 11. stoletja in za za srečo sem vrgla kovanec v najdišče, kjer je bilo že veliko drugih.

Mesto je kot nalašč za počasno pohajkovanje in slikanje zanimivih detajlov hiš, mošej in ozkih ulic. 

V starih časih, ko so Turki prišli v Ohrid, so krščanskemu prebivalstvu dovolili živeti le znotraj mestnega obzidja, na strmem območju. Zato so v tem delu mesta ozke uličice in visoke hiše. Prav to je to tisto, kar dela to območje tako edinstveno.

 Mnoge stavbe, bele z lesenimi okni, imajo značilno obliko.  Zornje nadstropje je širše kot spodnje. Nekaj podobnega sva videla tudi v Amsterdamu. Vse skupaj z detajli posebnih uličnih svetilk tvori ljubko in občudovanja vredno razglednico.

V teh ulicah so majhne delavnice, kjer mojstri ustvarjajo v lesu in z drugimi materijali.

Mesto in jezero sta uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine.

Za kosilo v restavraciji ob jezeru sva izbrala lokalno dimljeno postrv in zelenjavo na žaru.

Sprehodiva se tudi po leseni brvi nad jezerom, ki teče pod  hribom.

Po kosilu pa sva se posladkala z ohridsko tortico in sladoledom.

Vreme je zdržalo. Je toplo in brez vetra. Vračava se v kamp polna lepih vtisov in načrtov za raziskovanje v naslednjih dneh.