Ulcinj

Jutro na Adi Bojani je precej sveže in vlažno, a je jasno in sonček bo kmalu pogrel zrak in nas. 

Ada Bojana je otok v občini Ulcinj.  Ime Ada v srbohrvaščini pomeni rečni otok.  Otok je ustvarjila delta reke Bojane.  Nahaja se na najjužnejšem koncu Črne gore. Reka Bojana loči Ulcinj od Pulaja in Velipojë v Albaniji.

Otok je znan po FKK kampu, plaži in počitniškem naselju vzdolž obale. Zgleda, da je doživel boljše čase, sedaj pa ni ravno lepo urejen. 

Plaža je dolga s temnosivo mivko. Dostop do nje imajo le nudisti, kar opozarjajo znaki pred njo. Kamp ni prav velik in večina je na odprtem, le ob robu so drevesa. Sanitarje pa me spominjajo na čase kasarn v JLA. Sicer pa so čiste in tudi topla voda je za tuširanje.

Danes se odpraviva v mesto Ulcinj, ki je le nekaj kilometrov stran. Prometa na cesti  ni veliko, zato je vožnja s skuterjem kar prijetna

Vmes se ustaviva pri novi cerkvici. Duhovnik nama prijazno pove, da predstavlja ladjo. 

Ulcinj me spominja na stare čase, ko sva s prijateljico Maričico tu preživeli nekaj poletnih dni. Prav zanima me, ali je najin hotel s takrat 5. zvezdicami ( midve sva seveda bivali le v njegovi depandansi) še vedno tam in kako zgleda danes po skoraj 50. letih. 

Ulcinj (alb. Ulqin ali Ulqini, italijansko Dulcigno) je najjužnejše mesto na črnogorski obali Jadrana.  V bližini mesta se začne največja jadranska plaža, ki je dolga približno 13 kilometrov.

Kot pove wikipedija, je prebivalstvo tu večinoma albansko, zato so tu vsi napisi dvojezični. 

Ko se sprehodiva po centru in starem delu mesta, ki vodi v zaliv, zaslišiva glasno molitev, ki je preplavila mesto iz bližnje mošeje. 

Zanimivo vzdušje. Ko se povzpeva v utrdbo nad mestom, si ogledava citadelo, staro mesto in uživava v pogledu na mesto in zaliv. Nad množico hiš se dvigajo vsaj trije minareti. 

Na plaži je kar nekaj kopalcev. Iščeva prej omenjeni hotel, ne spomnim se imena, vem pa, da je v bližini "plaža za žene" in tako najdeva hotel Albatros. Še vedno je na svojem mestu na pečini, le bleščeč ni več tako kot v preteklosti. Konkurenco mu delajo sosednji sodobni hoteli. 

Plaži pod hotelom sta še vedno enaki, le da je tista, ki ni FKK, sedaj lepo cementirana. 

V najinem času so bile tam le skale in stene. 

Lepi spomini.

Pa še zanimivost o Ulcinju iz wikipedije:

Slavnemu španskemu pisatelju Miguelu de Cervantesu je bilo baje všeč suženjstvo ulcinjskih piratov in pravijo, da je njegovo največje delo Don Kihot pravzaprav navdihnilo suženjstvo v tem delu Jadrana.  Kot trdijo mnogi poznavalci njegovega življenja, je bila lepa Dulcineja prepoznana kot Ulcinjčanka (Dulcigno - Ulcinj).

Kdo bi si mislil, da so bila jadranska mesta znana po precej krutih piratih. V vsakem obmorskem mestu srečava kakšno tako obeležje. 

Ko se vrneva v kamp, greva na plažo, seveda v kopalkah, saj ni več sezona, je pa tudi hladnejši zrak večina obiskovalcev odel v oblačila.  Bojan, s3veda v kopalkah,  kurajžno zaplava, jaz pa si na suhem  ogrnem jopico. Vleče hladen piš. 

Na poti v Čno Goro

Včeraj sva zjutraj opravila še ogled trdnjave sv Lovrenca, ker je bila prejšnji dan zaprta za oglede, saj so tam snemali neki vikinški film. 

Trdnjavo sv. Lovrenc, pogosto zaradi lege imenovana tudi "Dubrovniški Gibraltar", je trdnjava izven zahodnega obzidja mesta Dubrovnik. Stoji na skali 37 metrov nad morsko gladino. Znana je po pomembnosti pri uporu proti beneški vladavini. 

Je kot ščit za oba vhoda v mesto, z morja in po kopnem. Dubrovniške kronike razkrivajo, kako je bila utrdba zgrajena v samo treh mesecih in od takrat naprej jo nenehno obnavljajo. 

Masivne stene trdnjave so impresivne, zato jih pogosto uporabljajo za filmsko sceno. Dandanes vsi vodniki po trdnjavi razlagajo na to temo. Od tod so krasni razgledi na staro mesto in obzidje.

Po ogledu nadaljujeva popotovanje proti Črni Gori. Peljeva se mimo Herceg Novi, Budve in Sv Štefana, ki je sicer zaprt in ga zgleda prodajajo. Baje je bil v lasti Rusov. 

Vmes se pri Boki Kotorski peljeva s trajektom in tako skrajšava pot po celotnem zalivu. 

Pogled na Budvo. 

Pozno popoldne prispeva do Ulcinja in nadaljujeva pot do kampa na otoku Ada Bojana. Prečkava reko Bojano po mostu

Tu se ustaviva v FKK kampu, čeprav se ne štejeva med nudiste. A ker je sezona že mimo, nimava težav.  V kampu je le nekaj gostov. To je pravzaprav najjužnejša točka na Jadranu v bivši Jugoslaviji. Uživava v prekrasnem sončnem zahodu.

Dubrovnik

Po dolgih letih se spet vračam v Dubrovnik, ki je bil naša maturantska destinacija. Lepi spomini in še lepša mladost. 

Že pogled na staro mestno jedro razkrije, da je Dubrovnik starodavno mesto, ki so mu včasih rekli Ragusa. Zaradi svoje slikovitosti in starodavnih utrdb in zgradb je tudi prava velika dama filmskega sveta. Tu so snemali Igre prestolov, Vojno zvezd, in še marsikaj.

Zaradi bogate zgodovine, kulture, arhitekture in slikovite pokrajine privablja svetovne turiste.  Staro mestno jedro je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine in je polno zgodovinskih znamenitosti, kot sta Dubrovniško obzidje in Kneževa palača. Je prav gotovo eno najbolj fotografiranih mest na Hrvaškem. 

Stato mestno jedro ima idealno lokacijo, saj ga s treh strani obliva modri Jadran. S skoraj 2 km dolgim masovnim obrambnim obzidjem ponuja obiskovalcem svojevrsten slikovit sprehod okoli mestnega jedra z lepimi razgledi.

V dopoldanskih urah sva se s skuterjem odpeljala do parkirišča ob obzidju in se spustila po ozki strmi ulici proti Stradunu. 

Vsepovsod mrgoli turistov, ni čudno, da so v letu 2016 našteli kar 1 milijon turistov. Obiščejo ga tudi pomembneži kot papež, pa Agatha Cristie, saj velja za najbolj slikovito mesto na dalmatinski obali, pravijo mu "biser Jadrana". 

Pomešava se med množico na Stradunu in slikava zgodovinske stavbe. 

Nato se odpraviva na obzidje. Imava srečo z vremenom, saj je sončno, le svež veter vleče tu in tam. Sprehod po morskih utrdbah, ki so varovale mesto pred vsiljivci, je posebej na južnem delu lep, saj se debele stene obzidja in utrdb dvigajo neposredno iz morja. 

Obzidje je razgibano in ima številne razgledne točke, kje se kar načakaš, da narediš dober posnetek. 

Vzela sva si čas za obhod, ki je trajal skoraj dve uri. Med potjo sva prisluhnila številnim vodičem, ki so skupinam razlagali zgodovino mesta in pomen utrdb in stavb. Med drugim sva ujela razlago, da so dve stavbi v mestu, imenovani lazaret, uporablhali za karanteno, eden za tovor, eden za ljudi, kjer so morali počakati določen čas, da so se izognili boleznim, ki bi jih s seboj prinesli tujci in tovor.

Ko sva sestopila z obzidja, sva se sprehodila še po ozkih prečnih ulicah, kjer na vsakem koraku poskrbijo za lačne in žejne obiskovalce z lokalno hrano. 

Tudi midva sva bila med njimi. 

Po kosilu sva se odpravila še na bližnji hrib Srđ nad Dubrovnikom. Visok je 412 metrov.  Na njegovem vrhu je velik bel kamniti križ in Fort Imperial, obrambna struktura, ki so jo zgradili Francozi leta 1810 med Napoleonovimi vojnami.

Danes je to točka, ki nudi enkraten pogled na stari in novi del Dubrovnika z otokom Lokrum. Do vrha pelje gondola in asfaltirana cesta.

Pozno popoldne pa sva si ne daleč proč ogledala še Omblo, najkrajšo reko na Hrvaškem. Izvira iz skalnatega pogorja in se izliva po dobrem kometru v morje.