Na poti v Čno Goro

Včeraj sva zjutraj opravila še ogled trdnjave sv Lovrenca, ker je bila prejšnji dan zaprta za oglede, saj so tam snemali neki vikinški film. 

Trdnjavo sv. Lovrenc, pogosto zaradi lege imenovana tudi "Dubrovniški Gibraltar", je trdnjava izven zahodnega obzidja mesta Dubrovnik. Stoji na skali 37 metrov nad morsko gladino. Znana je po pomembnosti pri uporu proti beneški vladavini. 

Je kot ščit za oba vhoda v mesto, z morja in po kopnem. Dubrovniške kronike razkrivajo, kako je bila utrdba zgrajena v samo treh mesecih in od takrat naprej jo nenehno obnavljajo. 

Masivne stene trdnjave so impresivne, zato jih pogosto uporabljajo za filmsko sceno. Dandanes vsi vodniki po trdnjavi razlagajo na to temo. Od tod so krasni razgledi na staro mesto in obzidje.

Po ogledu nadaljujeva popotovanje proti Črni Gori. Peljeva se mimo Herceg Novi, Budve in Sv Štefana, ki je sicer zaprt in ga zgleda prodajajo. Baje je bil v lasti Rusov. 

Vmes se pri Boki Kotorski peljeva s trajektom in tako skrajšava pot po celotnem zalivu. 

Pogled na Budvo. 

Pozno popoldne prispeva do Ulcinja in nadaljujeva pot do kampa na otoku Ada Bojana. Prečkava reko Bojano po mostu

Tu se ustaviva v FKK kampu, čeprav se ne štejeva med nudiste. A ker je sezona že mimo, nimava težav.  V kampu je le nekaj gostov. To je pravzaprav najjužnejša točka na Jadranu v bivši Jugoslaviji. Uživava v prekrasnem sončnem zahodu.

Dubrovnik

Po dolgih letih se spet vračam v Dubrovnik, ki je bil naša maturantska destinacija. Lepi spomini in še lepša mladost. 

Že pogled na staro mestno jedro razkrije, da je Dubrovnik starodavno mesto, ki so mu včasih rekli Ragusa. Zaradi svoje slikovitosti in starodavnih utrdb in zgradb je tudi prava velika dama filmskega sveta. Tu so snemali Igre prestolov, Vojno zvezd, in še marsikaj.

Zaradi bogate zgodovine, kulture, arhitekture in slikovite pokrajine privablja svetovne turiste.  Staro mestno jedro je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine in je polno zgodovinskih znamenitosti, kot sta Dubrovniško obzidje in Kneževa palača. Je prav gotovo eno najbolj fotografiranih mest na Hrvaškem. 

Stato mestno jedro ima idealno lokacijo, saj ga s treh strani obliva modri Jadran. S skoraj 2 km dolgim masovnim obrambnim obzidjem ponuja obiskovalcem svojevrsten slikovit sprehod okoli mestnega jedra z lepimi razgledi.

V dopoldanskih urah sva se s skuterjem odpeljala do parkirišča ob obzidju in se spustila po ozki strmi ulici proti Stradunu. 

Vsepovsod mrgoli turistov, ni čudno, da so v letu 2016 našteli kar 1 milijon turistov. Obiščejo ga tudi pomembneži kot papež, pa Agatha Cristie, saj velja za najbolj slikovito mesto na dalmatinski obali, pravijo mu "biser Jadrana". 

Pomešava se med množico na Stradunu in slikava zgodovinske stavbe. 

Nato se odpraviva na obzidje. Imava srečo z vremenom, saj je sončno, le svež veter vleče tu in tam. Sprehod po morskih utrdbah, ki so varovale mesto pred vsiljivci, je posebej na južnem delu lep, saj se debele stene obzidja in utrdb dvigajo neposredno iz morja. 

Obzidje je razgibano in ima številne razgledne točke, kje se kar načakaš, da narediš dober posnetek. 

Vzela sva si čas za obhod, ki je trajal skoraj dve uri. Med potjo sva prisluhnila številnim vodičem, ki so skupinam razlagali zgodovino mesta in pomen utrdb in stavb. Med drugim sva ujela razlago, da so dve stavbi v mestu, imenovani lazaret, uporablhali za karanteno, eden za tovor, eden za ljudi, kjer so morali počakati določen čas, da so se izognili boleznim, ki bi jih s seboj prinesli tujci in tovor.

Ko sva sestopila z obzidja, sva se sprehodila še po ozkih prečnih ulicah, kjer na vsakem koraku poskrbijo za lačne in žejne obiskovalce z lokalno hrano. 

Tudi midva sva bila med njimi. 

Po kosilu sva se odpravila še na bližnji hrib Srđ nad Dubrovnikom. Visok je 412 metrov.  Na njegovem vrhu je velik bel kamniti križ in Fort Imperial, obrambna struktura, ki so jo zgradili Francozi leta 1810 med Napoleonovimi vojnami.

Danes je to točka, ki nudi enkraten pogled na stari in novi del Dubrovnika z otokom Lokrum. Do vrha pelje gondola in asfaltirana cesta.

Pozno popoldne pa sva si ne daleč proč ogledala še Omblo, najkrajšo reko na Hrvaškem. Izvira iz skalnatega pogorja in se izliva po dobrem kometru v morje. 

Na poti do Dubrovnika

Danes sva na poti proti Dubrovniku. Ponoči se je okrepil veter, jutro pa je bilo ustrezno hladnejše. Morda je tudi to vzrok, da je bilo dopoldne nekaj več prostih mest v kampu.

Voziva se ob obali. Srečujeva mnoge turiste, ki se vračajo domov. Sicer ni veliko prometa. 

Najin prvi postanek je delta reke Neretve. Na poti do ustja, sva se peljala mimo slikovitih Baćinskih jezer.

Že ko se približava delti se strinjava z zapisom, da je Neretva več kot reka, je življenje ali kot ji pravijo - 'NERA ETVA' - božji dar. 

To lahko opaziš takoj, ko zagkedaš široko dolino, polno zelenja, kanalov, plitvin in rečnega toka. Najprej se po ozki cesti odpraviva do srf centra, ki leži ob stičišču reke z morjem. Mnogi prihajajo v ta konec zaradi kajtanja, surfanja in odličnega brodeta.

Delta Neretve je največja in edina prava delta na Hrvaškem. Ta velika izjemna reka je ustvarila posebno naravno lepoto, ki se kaže v bujni vegetaciji in pravijo tudi v velikem številu ptic. 

Delta je sestavljena iz številnih kanalov, ki tvorijo labirinte. Tu je raj za kmetovanje, sadjarstvo. Delta Neretve je od leta 1992 pod Unescovo zaščito.

Nato se ustaviva še pred novim Pelješkim mostom.  Resnično lep in impozanten most, ki ga je oblikoval slovenski arhitekt. 

Pomemben je za prebivalce Pelješca,saj premosti Malostonski zaliv med Komarno na celini in Brijesto na polotoku Pelješac in jim tako zagotovi cestno povezavo do ozemlja Republike Hrvaške, ki je sicer po kopnem prekinjena z ozkim koridorjem, po katerem Bosna in Hercegovina pri Neumu doseže morje.  

Bisanski Neum v ozadju. 

Pozno popoldne prispeva v kamp Valamar Solitudo blizu Dubrovnika. 

Jutri pa raziščeva Dubrovnik