Na poti do Dubrovnika

Danes sva na poti proti Dubrovniku. Ponoči se je okrepil veter, jutro pa je bilo ustrezno hladnejše. Morda je tudi to vzrok, da je bilo dopoldne nekaj več prostih mest v kampu.

Voziva se ob obali. Srečujeva mnoge turiste, ki se vračajo domov. Sicer ni veliko prometa. 

Najin prvi postanek je delta reke Neretve. Na poti do ustja, sva se peljala mimo slikovitih Baćinskih jezer.

Že ko se približava delti se strinjava z zapisom, da je Neretva več kot reka, je življenje ali kot ji pravijo - 'NERA ETVA' - božji dar. 

To lahko opaziš takoj, ko zagkedaš široko dolino, polno zelenja, kanalov, plitvin in rečnega toka. Najprej se po ozki cesti odpraviva do srf centra, ki leži ob stičišču reke z morjem. Mnogi prihajajo v ta konec zaradi kajtanja, surfanja in odličnega brodeta.

Delta Neretve je največja in edina prava delta na Hrvaškem. Ta velika izjemna reka je ustvarila posebno naravno lepoto, ki se kaže v bujni vegetaciji in pravijo tudi v velikem številu ptic. 

Delta je sestavljena iz številnih kanalov, ki tvorijo labirinte. Tu je raj za kmetovanje, sadjarstvo. Delta Neretve je od leta 1992 pod Unescovo zaščito.

Nato se ustaviva še pred novim Pelješkim mostom.  Resnično lep in impozanten most, ki ga je oblikoval slovenski arhitekt. 

Pomemben je za prebivalce Pelješca,saj premosti Malostonski zaliv med Komarno na celini in Brijesto na polotoku Pelješac in jim tako zagotovi cestno povezavo do ozemlja Republike Hrvaške, ki je sicer po kopnem prekinjena z ozkim koridorjem, po katerem Bosna in Hercegovina pri Neumu doseže morje.  

Bisanski Neum v ozadju. 

Pozno popoldne prispeva v kamp Valamar Solitudo blizu Dubrovnika. 

Jutri pa raziščeva Dubrovnik

Naravni park Biokovo

Zopet en lep pozno poletni dan, ki sva ga namesto na makarski plaži preživela takorekoč v gorah. 

S skuterjem sva se odpravila v Naravni park Biokovo, ki se razprostira nad Makarsko. To gorsko masivno obzidje se dviga dobrih 1500 metrov nad Makarsko riviero in ponuja izjemne razglede na morje, obalo in bližnje otoke. 

Je zelo priljubljen med pohodniki, kolesarji in ostalimi turisti. Ponaša se z urejenimi potmi, ki se vijejo po pobočjih hribov mimo zaselkov, oljčnih nasadov, vinogradov in na planoti tudi gostih borovih gozdov. Masiv Biokova se razteza 36 kilometrov ob obali in devet kilometrov v notranjost. 

Je posebej impozanten, saj raste neposredno iz morja in ima celo drugi najvišji vrh Hrvaške. Sveti Jurij (1762 meters). Že iz doline je pogled na skalnate pečine veličasten, še posebej, ko ga obžari večerno sonce. Razgibano pogorje tvorijo skale, strme pečine, jame, brezna in vrtače.  

Vožnja po serpentinah je zanimiva in mestoma kar drzna, saj te od strmine pobočja loči le nekaj obcestnih kamnov. Danes je park obiskalo zelo veliko turistov od res vsepovsod.

Cena za vstop v park je 60 kun po osebi, za kolesarje nekaj manj. Na vhodu je rampa, kjer avtomobile nadzirano spuščajo v park, saj je srečevanje zapleteno in možno le na za to določenih mestih.

Po nekaj več kot 30 km sva prispela do atrakcije Skywalk na vrhu grebena. To je impozantna krožna konstrukcija iz kovine in stekla, ki predstavlja drzen sprehod nad breznom in visoko nad obalo. 

Neverjeten je občutek stopati po prozorni površini nad breznom. Občutek imaš, da te globina vleče navzdol. 

Vsi smo stopali previdno in se trdno držali ograje. Čeprav te je strah, te vleče, da bi stvar preizkusil.

 Razgled od tod je res izjemno lep. Vidijo se vsi okoliški otoki, obalna mesta in gorski grebeni. Vsi sprehajalci na Skywalku so želeli ovekovečiti svoj obisk na tej adrenalinski konstrukciji 

Nadaljevala sva vožnjo do Svetega Jurija, 10 km oddaljenega od Skywalka. Neprijetnemu strahu na Skywalku se je pridružil strah na vožnji, ki bi jo lahko poimenovali kar "skyride", saj je vijugasta  cesta dejansko vklesana v strmino in visi nad globino. 

Občutek je nepopisen, biti moraš previden, še posebej pri srečevanju. To je najvišje asfaltirana cesra na Hrvaškem in te pelje do samega vrha Sveti Jurij. Tam je majhno parkirišče, kjer je dovoljeno parkirati do 15 minut. Z motorjem si lahko privoščiš daljše parkiranje. Bilo mi je kar malo tesno sedeti za Bojanovim hrbtom in gledati po pobočju navzdol v dolino.

A vse je poplačano, ko prispeš na vrh in uživaš v razgledu in svežem zraku. 

Na vrhu je oddajnik in majhna cerkvica, do katere prideš po krožni stezi okrog vrha. Zanimivo, od tod je krasen pogled na obalo na eni strani, na drugi pa na dolino pri Imotskem. Vidita se tudi obe kraški jezeri pro Imotskem.

Kar ne moreva nehati slikati in uživati v ogledovanju naravnih lepot parka.

Vožnja nazaj je prijetna. Čudiva se številu avtomobilov, ki tudi v popoldanskem času obišče ta park. 

Večina dneva sva preživela med vrhovi Biokovega in bilo nama je res zelo lepo. 

Imotski jezeri

Po zajtrku sva se odpeljala proti Makarski. To je najin naslednji postanek. Na poti sva naredila manjši obvoz. Želiva si ogledati zanimivosti v bližini mesteca Imotski. Izbereva pot, ki je pelje skozi 4,8 km dolgi predor pod pogorjem Biokovo. 

Za predorom se cesta precej dviga in nato spušča proti dolini. Že od daleč opaziva na nasprotnem bregu mestece in ob njem obrisa dveh velikih jam. 

To sta Modro in Rdeče jezero, znani turistični atrakciji Imotske regije na jugu Hrvaške, blizu meje z Bosno in Hercegovino. Pogled s ptičje perspektive vzet z interneta. Kot dve mačji očesi.

Zanimivi kraški jezeri poimenujejo tudi kot "biseri narave". Modro jezero leži čisto na robu mesta Imotski. Rdeče jezero pa je oddaljeno le dober kilometer stran. V bližini je še nekaj drugih manjših jezer.

Ta dva bisera sva se odločila ogledati danes. Najprej sva šla na obrobje mesta. Ulica se konča na robu, kjer se je v preteklosti sesedel strop podzemne jame in ustvaril globoko jamo, danes Modro jezero. Na dnu se v času večjega dežja nabere voda, ki lahko sega tudi 45 m visoko in je modre barve, zato je tudi dobilo tako ime. V Modrem jezeru sicer lahko voda sega do 90 metrov, rekordni vodostaj pa je presegel 140 metrov.

Tokrat je zaradi letošnje poletne suše tam le manjša mlakuža. Pravijo, da je ob suši jezero najbolj atraktivno, saj se lahko po lepo urejeni poti spustiš v globino in občuduješ mogočne strahospoštovanje vzbujajoče stene te ogromne jame. 

Kot zanimivost, ko jezero presahne, tam domačini igrajo nogomet. Poleg tega pravijo, da se je veliko otrok s tega območja naučilo plavati prav v Modrem jezeru.

Seveda sva se tudi midva spustila do dna, obhodila jezerce. Hoja po mehkem napol osušenem jezerskem blatu ni bila enostavna, a zanimiva. 

Ko sva se vračala nazaj proti vrhu jame, naju je presenetil dež z vetrom. Kakšen vremenski preobrat, iz jasnega dneva v nevihto. Midva pa sva morala še do drugega jezera. 

Čez dobro uro se je zvedrilo in z avtodomom sva se peljala do Rdečega jezera. Ime je Rdeče jezero dobilo po rdečih skalah stene, ki ga obdaja.

Ko sva po cesti prispela do te atrakcije, nama je zastal dih. Kaj tako mogočnega še nisva videla. 

Rdeče jezero je najgloblji kraški podor. Premer jame je 200 m, od gladine vode do vrha je 270 m. Jezero je globoko 250 m. Stene jame so gladke in strmo padajo proti jezeru. S ceste se lahko odpraviš po stopničkah do razglednih točk, od koder je pogled navzdol vrtoglav. 

Prav nič prijeten občutek ob tem nenavadnem naravnem fenomenu. Rdeče jezero je zaradi visokih, nevarnih skalnatih sten okoli njega nedostopno. To jezero pa nikoli ne presahne, ker se napaja iz podzemnih vod.

Polna vtisov sva se odpravila do kampa v Makarski