Omiš in izliv Cetine

Danes se nama obeta lep sončen in malo hladnejši dan. Po zajtrku se peš odpraviva do centra mesta Omiš.

Prečkava reko Cetina in ob levem bregu vidiva veliko turističnih čolnov. Na poti naju ustavi delavka turistične agencije in nama ponudi izlet s čolnom po kanjonu reke Cetinea za polovično ceno. Sprva sva imela drugačne načrte, a ko nama je predstavila izlet sva se odločila in že čez nekaj minut sva sedela skupaj z nekaj turisti v čolnu na poti po kanjonu. 

Reka je bistra in mirno teče proti morju skozi globok, strm kanjon. Vstop v kanjon je precej atraktiven, saj na obeh straneh stojita skalnata grebena. Reka privablja v zgornjem toku na brzicah raftarje in kajakaše, v spodnjem pa turistične čolne, kanuje in celo en sup smo srečali na poti. 

Ko vstopimo v kanjon, se nad nami pne polovica mostu za novo obvoznico. Okolje za vhodom se spremeni. Reko obdaja bujno zelenje dreves, ob bregovih pa rastejo visoke trave in vodne rastline. Tu in tam so tudi večji ali manjši travnati otočki. Na obeh straneh se dvigajo visoki skalnati vrhovi gora. Na enem izmed ovinkov so postavili 10 zipline vrvi čez reko. Posebno doživetje za adrenalinske odvisnike. Prav nič morska tema takoj za ovinkom.

Peljemo se skoraj 6 km po toku navzgor in se, ko se rečna struga zniža, ustavimo za pol ure v znani restavraciji ob bregu, ki leži pred brzicami.

Na poti nazaj srečujemo številne turistične čolne. Izlet je trajal dobri dve uri.

Ker je bil čas kosila, se odpraviva v center mesta in naročiva ribji krožnik. Okusno.

Po kosilu naju čaka raziskovanje mesta Omiš, ki naju je prijetno presenetilo. Če se pelješ mimo tega mesta le v tranzitu, si ne predstavljaš, kaj se skriva za hišami, ki stojijo ob cesti. Za pročelji hiš je namreč center starega mesta, to je kamnito tlakovana dolga in ozka ulica, sicer dovolj široka, da nudi prostor številnim restavracijam na obeh straneh ulice. 

Nad kamnitimi hišami, ki so vpete v skalnati greben, visijo sive skalne stene.

Wikipedija pravi, da je bil Omiš zloglasno gusarsko gnezdo. Dokazi o burni zgodovini so vidni na vsakem koraku. 

Starodavno mesto Omiš, cerkve in trdnjave, ki ga obdajajo, so nemi kamniti opomniki o moči zloglasnih omiških gusarjev.

Eden takih je Mirabel, omiški kaštel, do katerega prideš po lepih a ozkih in strmih stopnicah. 

Urejen je kot zanimiva razgledna točka, do katere se moraš potruditi po stopnicah in železnih lestvah. Poplačan si s prekrasnim razgledom na mesto, zaliv, skalnate grebene, ki štrlijo iz morja, bližnjo obalo in otok Brač. Kar ne moreš se odtrgati od teh lepot narave. Težko je v objektiv ujeti vse našteto. 

Polna vtisov sva odšla v kamp po skuter in se odpravila najprej po cesti, ki teče po pobočju skalnatega hriba na desnem bregu reke Cetine. Občudovala sva pogled na Omiš, kanjon reke in okoliške vrhove.

Nato sva odšla še na pobočje nad mestom Omiš, pod skalnati vrh, kjer stoji stara trdnjava. 

Tu lahko objameš s pogledom celotno širino zaliva in obalo na desni in levi. Res nepozabno doživetje.

Zaključila sva na plaži in na pomolu ob njej. Dodala sva še en nov biserček v najino ogrlico doživetij.   

Ttrogir

V okolici Trogirja je nekaj kampov, a so vsi oddaljeni od starega mestnega jedra. Poskusila sva v najbližjem od njih, žal je bil poln. Odpravila sva se do naslednjega, ki leži na otoku Čiovo in po naključju prišla do velikega parkirišča, nad parkiriščem marine. 

Parkirišče je precej prostorno in odmaknjeno. Povprašala sva, če se sme tu prenočevati, pojasnili so nama, da je to parkirišče v lasti nekega podjetja in da najbrž nihče ne bo težil. 

Parkirala sva in kmalu dobila tudi soseda, francoski par v avtodomu. Parkirišče je bilo mirno, če izuzameva letala, ki so nad nami v nizkem letu letela proti bližnjemu splitskemu letališču. 

Danes je lep sončen dan, toplo je,  a tudi zelo soparno. Še dobro, da vleče prijeten hladnejši veter.

Dopoldne se odpraviva na ogled starega mestnega jedra Trogirja, ki leži na majhnem otočku. 

Povezan je s kopnim in bližnjim otokom Čiovo z dvema mostovoma.

Staro mestno jedro je tipično morsko mestece z ozkimi kamnitimi uličicami, ki vodijo po celotnem otoku. Slikovito je obzidje in promenada s palmami.

Stavbe so  mešanica renesančnih, baročnih in romanskih zgradb, iz daljave pa so lepo vidni številni cerkveni zvoniki. 

Sprehod po ulicah in trgih je prijeten, saj na vsakem koraku najdeš kakšen zanimiv motiv za slikanje. Preseneča veliko število turistov, kljub skoraj zakjučeni sezoni. 

Po ogledu mestnega jedra, se odpraviva po otoku Čiovo do kampa Labadusa na zahodni obali otoka. 

Na poti vidiva urejene manjše plaže, a cesta je ozka in na njej je veliko prometa. Dostop do kampa je po precej ozki cesti, kjer je srečevanje oteženo.

Kamp Labadusa je velik in za ta čas kar zaseden. Veliko je avtodomov za razliko od prejšnjih let. Ustaviva se na parkirišču pred kampom in se idpraviva na sprehod ob obali. 

Pripraviva kosilo in nadaljujeva pot do kampa Lisičina v bližini izliva reke Cetina, kjer bova naslednha dva dni malo raziskovala okolico. 

  

Izvir Cetine in Trogir

Ponoči je parkrat močneje deževalo, a jutro je postreglo s toplim soncem. Zrak je precej vlažen in topel, tudi morje je še prave temperature za kopanje. A midva se morava posloviti, saj naju na poti proti jugu čakajo nove zanimivosti. 

Iz kampa imava lep razgled na Narodni park Paklenica, ki sva ga obiskala lani v oktobru. Obsega Malo in Veliko Paklenico. Bolj obiskana je Velika Paklenica, saj je pravi raj za pohodnike in plezalce. 

Lani sva kampirala v kampu v mestu Starigrad, ki je 2 km oddaljen od Velike Paklenice. Dopoldne sva se s skuterjem odpeljala do vstopne točke, plačala vstopnino in se odpravila po kanjonu navzgor. 

Tu te presenetijo visoke skalnate strmine, ki se strmo dvigajo nad kanjonom. Na njih se preizkuša v plezanju staro in mlado. Na vsakem koraku so skupine z vrvmi, klini in karabini. Mnogi pa so že visoko v steni, kot majcene mravljice. 

Me kar strese ob pogledu navzgor, kako bi me šele ob pogledu navzdol. Raje ne razmišljam :(

Steza se počasi vzpenja proti sedlu. Nekje na stedini naletiva na zanimivo atrakcijo.

 Titov bunker, ki naj bi ga v začetku 50.let na zahtevo Tita začeli graditi zaradi Stalinovih groženj. Služil naj bi kot skrivno mesto za zasedanje vodstva. Baje pa ga v resnici niso nikoli uporabili. Danes je to muzej, ki si ga mnogi ogledajo. To je pravo mesto z v skalo vklesanimi hodniki in številnimi dvoranami in sobami. Zelo zanimivo. 

Pot nadaljujeva in občudujeva zanimive jame v pečinah. Ustaviva se pri koči, od koder je lep razgled na sedlo. 

Pri koči si malo oddahneva in se razvajava z dobro kavo in prigrizkom. Ko se vračava, se povzpneva tudi na zanimivo razgledno točko v bližini vhoda v Paklenico. Razgled na okoliške kraje in zalive je resnično lep. Preživela sva športno prijeten dan v zanimivi naravi. Lepi spomini. 

Tokrat ne greva v Paklenico, pač pa narediva manjši ovinek proti celini. Peljeva se mimo Obrovca, ki leži ob reki Zrmanji. Tudi ta reka je vredna ogleda od izvira do izliva. Posebej slikoviti so kanjoni, ki jih je z leti izklesala reka. Ta kanjon je zavarovan kot naravni spomenik, za katerega so značilne do 200 metrov visoke pečine, ki se dvigajo nad reko.

Midva sva jih  lani lahko občudovala v spodnjem toku. 

 S planote je čudovit razgled na globoko vrezan kanjon modrozelene reke Zrmanje

Tako slikovita in lepa je tu narava, da so v teh krajih pred leti snemali kultne filme o Vinnetou.

Voziva se po precej pusti in zapuščeni pokrajini do Knina. Vidiva veliko razpadlih hiš, tudi zapuščenih na pol dograjenih, gotovo so jih prebivalci zapustili zaradi političnih razmer v bližnji preteklosti. 

Iz Knina se po vaški ozki poti vzpenjava proti izviru reke Cetine. Nad vrhovi okoliških hribov so se nabirali črrni oblaki in ko sva prišla do vasice ob izviru, se je vlila ploha in tudi nekaj sodre je bilo vmes. Rezultat toplega in vlažnega zraka.  Nič hujšega na srečo. 

V dobrih pol ure se je nebo zvedrilo in lahko sva se navžila lepot ob izviru reke Cetine. Izviru pravijo tudi 'dalmatinsko oko', saj je iz ptičje perspektive res podobno očesu.

slika iz interneta za boljšo predstavo, slikana z dronom (https://putnikofer.hr/mjesta/izvor-rijeke-cetine/)

Ogledala sva si ga od zgoraj, spodaj in  od strani. Kljub nalivu je bila voda dovolj čista, da sva zaznala njen lijak in globino. Spominja na idrijsko Divje jezero. Tudi Cetina ima več kot 115 m dolg lijak v globino. Zaenkrat dna raziskovalci jamarji še niso disegli. Je pa zaradi okolja še bolj slikovita. 

V ozadju je lepa pravoslavna cerkvica, ki dopolnjuje celotno sliko. 

Od tu sva se odpravila proti Splitu in se ustavila v Trogirju, ki si ga bova ogledala jutri.