Od Chamonixa do Eviana

Torek, 10.6.14

V torek zjutraj sva se odpravila do Eviana. Potovala sva skozi Švico, kjer sva se s prelaza (1500m.m.) od koder je bil lep pogled na dve dolini spustila na 400 m.m.  in se peljala mimo kraja Martini.

 

Pot sva nadaljevala mimo vzhodnega dela Ženevskega jezera nazaj v Francijo in se ustavila v kampu Les Huttins (N 46,39422 E 006,52817) v kraju Amphion blizu Eviana. Kamp je 2. kategorije, cena je ugodna, 18 evrov skupaj z elektriko, je urejen in čist in ima pa vse kar potrebuješ (toplo vodo za pomivanje posode, tuš).

Sreda, 11.6.14

 

 

V že vročem dopoldnevu sva se s kolesi odpravila v Evian. Zaradi prometne obalne ceste sva se odpravila po lokalnih ulicah po strmem klancu navzgor do centra mesta Evian.

 

Evian je znano turistično mondeno letovišče, kar se takoj opazi po lepo urejenih sprehajališčih ob morju, hotelih in enem od največjih casinojev v Evropi z impozantno fasado. Poleg tega je svetovno znan po ustekleničeni vodi Evian. 

 

 

V starem delu mesta sva šla mimo spomeniško zaščitene stavbe, prve polnilnice te vode.

 

Kolesarila sva po lepi promenadi ob jezeru, občudovala vodomet pojoče fontane. Mesto ima lepo urejene parke z veliko rož in dreves, ki nudijo prepotrebno senco v vročini. 

 

Za pot nazaj sva uporabila brezplačno 100 let staro mestno vzpenjačo na »zajlo«, ki naju je po 1 km dolgi vožnji pripeljala na zgornji del mesta, od kjer sva se po pobočju počasi spustila do kampa. Še pred tem pa sva malo pred kampom ustavila pri lepo oblikovani fontani, z res lepim razgledom na jezero, kjer stalno teče ta znana voda in si jo lahko vsak sam natoči po želji. Seveda, sva si jo vzela tudi midva, ker je v teh vročih dneh zelo potrebna.

V bližini kampa je športni park, luna park, mini golf in velika lepo urejena plaža, ki je bila polna kopalcev. Voda je kljub začetka junija že povsem primerna za kopanje, saj ima več kot 20 stopinj. 

 

Po vročem dnevu je je bilo prav prijetno zaplavati in se osvežiti v mirni sladki vodi. Zanimivo, kako si ves čas predstavljava, da je to morje., zaradi turistov, lepe obale in morskega vzdušja.

Kolesarjenje po dolini Chamonix

Ponedeljek 9.6.14

Danes sva se dopoldne odpravila kolesarit. Najprej sva odpeljala proti St. Gervais, a pot ni bila najlažja, saj sva odkrila, da do tja pelje le avtocesta, po kateri ne moreva s kolesi in druga skoraj gorska pot skozi vasico Vaudagne.

 

Vroč dopoldne in strmina sta naredila svoje, vsaj meni, ki nisem prav ljubiteljica kolesarjenja v hrib. Ko sva prispela do vasice, se je pot začela strmo in vijugasto spuščati v dolino. Ob misli, da bi morala odpeljati vso to strmino tudi nazaj, sem skoraj obupala, a sem hkrati tudi takoj našla rešitev. Vlak. Pred par dnevi sva namreč opazila, da na se lahko kolo prevaža tudi z vlakom.  Ko sva prispe4la v dolino, sva ugotovila, da bi porabila preveč časa, če bi šla do St.

 

Gervais, zato sva se raje z vlakom iz Servoza vrnila do Chamonixa, pojedla kosilo in se odpravila v drugo smer te doline proti Argentiere, na koncu doline v smeri proti Švici.

 

Tam sva videla, da se ledenik Mer de Glace konča nad tem krajem kot visoka ledena pečina. Skoraj neverjetno, kako dolg in debel je ta ledenik. Še par let nazaj so vsi ti ledeniki v tem okolju segali skoraj do doline.

 

Bil je izredno vroč dan, da smo v gorskem svetu sva se zavedala, ko sva doživela kontrast med veliko vročino v dolini in nenadnim sneženim metežem v visokih gorah. V teh krajih doživiš v istem dnevu velike temperaturne razlike. Zaradi mrzlega zraka, ki prihaja z ledenikov se temperatura ponči zniža pod 10 stopinj v kontrastu z dnevnimi, nad 30 stopinj. Ponoči potrebuješ toplo odejo.

 

 

Mer de glace

Nedelja, 8.6.14

  

Zjutraj sva se odpravila z zobato gorsko železnico na ledenik Mer de glace do postaje 900 m nad Chamonixom (1917 m.m.). S končne postaje je lep razgled na ledeniško dolino, kjer se končuje 11 km dolg ledenik. Na koncu je ledenik pokrit s peskom in skalami, ki padajo s strmih pobočij gora.

Dobrih 200 m pod postajo je umetna ledena jama, turistična atrakcija, do katere lahko prideš z gondolo, pot pa moraš nadaljevati po 363 stopnicah. Lahko pa celotno pot opraviš tudi peš. Umetno ledena jamo so strojno izkopali v globino skoraj 50 m, kjer je lepo vidno, kako izgleda ledenik v globini. Led je v globini skoraj čist kot steklo in tu se res prepričaš, da je ledenik pravi led in ne le strnjen sneg. Lahko sedeš na izklesan ledeni kavč ob ledenem kaminu ali pa se slikaš ob velikem ledenem medvedu. Ker ledenik drsi, morajo te rove stalno urejati in popravljati. Na poti do te jame so table, ki označujejo, do kje je segal ledenik v različnih časovnih obdobjih od leta 1820 dalje. Takrat je segal skoraj do zgornje postaje. V zadnjih 10 letih se je znižal za več kot 20 m.

Imela sva namen sprehoditi se tudi po ledeniku samem, zato sva se odpraviva po poti, ki pelje do ledenika nekaj 100 m nad jamo. Šele na sredi poti sva uvidela, da ta kratek izlet ne bo tako enostaven, kot je sprva kazalo. Nenadoma sva se namreč znašla pred strmo, popolnoma gladko skalnato steno.

Pot navzdol je možna le po strmih, v skalo vpetih ozkih železnih lestvah, narejenih iz palic, prečni prehodi po steni, pa so bili opremljeni z z vzdolžnim drogom za oprijem, mestoma nekaj železnih stopalk in ozka naravna skalnata polička, vse skupaj pa na gladki strmi steni. Na spodnjem koncu tik pred sestopom pa nas je čakala še vrv in sestopanje z njeno pomočjo. Skratka to je bil za naju pravi nenačrtovani plezalni podvig, ki bi se ga zelo verjetno ne lotila, če bi v naprej vedela, kaj naju čaka. Ena izkušnja več.  Dobro uro sva hodila po ledeniku, ki je bil na robovih poln peska, skal in kamenja, po sredini pa hrapav led, tako da se je po njem dalo hoditi tudi brez derez. Zaradi sonca se je led topil in potočki vode so utirali pot po površini in izginjali v razpoke ledenika. Srečevala sva veliko planincev, ki so z derezami nadaljevali pot po ledeniku navzgor. Vračala sva se po hrbtišču ledenika v smeri ledene jame in po stopnicah do postaje, ker je bilo adrenalina za en dan dovolj.

Na vrhu sva si v posebno opremljenem rovu ogledala razstavo zanimivih kristalov iz okoliških hribov. Čakala naju je le še pot z zobato železnico v dolino in lepe vedute doline in okoliških gora. Po prijetnem svežem zraku na ledeniku naju je v dolini čakala zadušljiva vročina.