Ukko otok, jezero Inari, sobota, 12.6.10,

Danes je sobota in večina udeležencev se je že odpravila domov. V hotelu smo ostali le še trije Slovenci, Mateja, Matjaž in jaz. Dan je kristalno jasen, je malo vetrovno, a sonce je že kar toplo. Ko smo se poslovili od kolegov, ki so se odpeljali na letališče pri Ivalu, smo se odpravili v naravni muzej Saami ljudstva poleg Siida muzeja v Inariju. Sprehajali smo se in občudovali, kaj vse je to nomadsko ljudstvo ustvarjalo za preživetje. Muzej v naravi je resnično prijeten, saj leži na kar obsežnem gozdnatem področju ob jezeru in ponuja veliko zanimivih prvin iz starih časov.

Po kosilu smo se odpravili na organiziran izlet z barko do svetega otoka Ukko. Ta otok je stoletja Samijem služil kot svetišče, tu so častili bogove in jim darovali. Nanj v preteklosti ni smela stopiti ženska noga. Tudi moški so se mu približali le v tišini, da ne bi razjezili bogov.

Celotna pot po tem delu drugega največjega jezera na Finskem z neštetimi otoki in otočki (jih je več kot 3000) in postanek na svetem otoku je bilo nepozabno doživetje.

Inari seminar, četrtek in petek, 10. in 11.6.2010

V četrtek smo delavnice o uporabi videokonference v izobraževalne namene in izdelavi člankov v eJournalu zaključili po 16.30 uri in imeli prosto popodne.

Udeleženci so se odločili, da obiščejo bližnjo jelenjo farmo, ki jo tradicionalno ponuja na ogled družina Saami. Tu živjo skupaj že tri generacije, pripadajo pa dvema različnima skupinama Saami ljudstva in zato tudi lahko slikovito povežejo in predstavijo kulturno dediščino teh ljudi.

Farma je resnično nekaj posebnega, saj človek pozabi na vse tegobe in naglico vsakdanjika in se sprosti ob hranjenju in božanju jelenov, sprehodu po slikoviti farmi, ki leži ob krasni mali rečici in ob pitju čaja narejenega iz domačih zelišč, ponujenega v lesenih posodicah, ki jih izdelujejo sami. Ogled smo zaključili v "kota", indijanskemu šotoru podobni koči narejeni iz lesa, znotraj je v sredini kamin, okoli ob steni so leseneklopi in sveče osvetljujejo mize. Pripravili so nam program, v katerem so predstavili kulturne posebnosti dveh Saami ljudstev, ki jim pripadajo, lastnica pa nam je ob ognjišču zapela tipično Saami pesem in petje spremljala na tipičnem Saami bobnu. Bilo je čarobno.

Večer nam je seveda spet postregel s polnočnim soncem in mislim, da so udeleženci posneli na stotine fotografij s sončnim zahodom, saj te sonce vabi, da ga poslikaš, ker je popolnoma drugačno, kot smo ga sicer navajeni. Šli smo pozno spat, a saj bomo spali doma in nadoknadili izgubljene ure :-).

Petek je bil namenjen prestavitvam člankobv in eJournalov in načrtovanih projektov, ki so nastali na seminarju. Popoldne pa je sledila evelvacija seminarja in izdelava poročila za NA in svečana podelitev diplom. Zvečer smo imeli skupno poslovilno večerjo in prijazen klepet ob kozarčku pijače kar dolgo v noč.

Mislim, da smo se vsi kar veliko naučili v tem en teden dolgem druženju in ustvarili posebno družabno mreženje podobo mislečih, ki bo ostalo živo tudi v porihodnje, seveda v virtualnem svetu. Vesela sem, da je bilo delo uspešno in da sem lahko prenesla svoje znanje na kolege iz Evrope.
Nekaj utrinkov za pokušino.

Torek, sreda, 8.6. in 9.6.2010, Vasica Nelim ob Inari jezeru

Torek, drugi dan seminarja, vsi se že poznamo in vzdušje je sproščeno. Smo kot ena velika družina. Po dolgem delovnem dnevu smo imeli večer s predstavitvijo nacionalnih dobrot iz dežel udeležencev. Bilo je živahno in družabno, poučno in prijetno, da ne rečem okusno, saj smo se vsi hoteli prikazati v najboljši luči. Slovenski kotiček je seveda dišal po pršutu, potici in borovničevcu. Sicer pa naj vam več povedo slike.

Sreda je bila posebej zanimiva, saj smo popoldne odšli z avtobusom v osrčje dežele Sami ljudstva, vasico Nelim. To je posebno doživetje zame, vsakokrat ko jo obiščem, saj tu lahko uživaš mir, dihaš svež in zdrav zrak, pogled počiva na naravi, ki te obdaja. Slikovitost je posebnost tega okolja, kjer živijo Saami, spoznaš njihovo kulturno dediščino in okusiš njihovo pristno hrano, ki je narejena samo iz doma pridelane hrane, okusnih rib iz čistega jezera Inari in gozdnih sadežev, brez katerih ne gre niti pri mesnih ne pri sladkih jedeh. Da prijaznosti in odprtosti ljudi sploh ne omenjam. Toda vse to mora človek doživeti na lastni koži, da to razume in ceni.

Vrnili smo se po 22.00 uri. Za udeležence so finski kolegi organizirali sauno in najpogumnejši so celo po vzoru fincev po sauni zaplavali v bližnji reki.

Nekaj utrinkov pa je posnetih med 22.00 in 23.00 uro, ko je bilo nebo čisto jasno in je svetilo sonce kot sredi dneva, takole samo za pokušino, da boste videli, kako to zgleda.
Seminar se počasi preveša v zaključni del, na žalost, saj je tokratna skupina res neverjetno prijetna in pripravljena delati, se učiti in načrtovati bodoče projekte za učence.