Barcelona, 9.5.2010

Jutro je bilo hladno in oblačno, ko sva se ponovno odpravila v Barcelono, a se je čez dan razvedrilo in nama zopet poklonilo lep pomladni dan. Tokrat sva se odločila za dvodnevni ogled mesta s turističnim avtobusom, saj sva želela pokukati v vse turistično zanimive kotičke mesta, pa tudi cena je bila za dvodnevno karto ugodnejša. Že prejšnji večer sva naredila načrt ogledov, tako sva prihranila čas in dobro izkoristila postanke. 

Najprej sva se odpravila proti Sagradi Familii, simbolu, ki si ga mora ogledati vsakdo, ki obišče Barcelono. To je le ena izmed čudovitih stvaritev, ki jo je načrtoval a ne uspel dokončati za časa življenja veliki arhitekt Gaudi. Cerkev Svet Družina tudi danes še ni končana in buri različna mnenja o njenem dokončanju. Zanimivo je obiskati muzej, ki prikazujejo tehnike, ki jih je razvil Gaudi za gradnjo stebrov in visokega stropa in kaže primere iz narave, ki so navdihovali umetnika, ko je vsak del zgradbe stiliziral s simboli iz narave (veje dreves, palmovi listi, sončnice, razni cvetovi, živali ...). Notranjost je še nedokončana, vendar pa del, ki je dokončan, obiskovalcu jemlje dih. Sagrada Familia je neverjetno elegantna, pravljična, nikakor ne spominja na cerkev in je vidna daleč naokoli. Ne moreš se načuditi domišljiji, ki je kreirala to mojstrovino. 

Od tu sva se odpravila v Park Guell, ki leži na grebenu nad Barcelono in je v bistvu Gaudijev neuspeli projekt, saj so uspeli zgraditi le dve hiši od načrtovanih 60. To je čudovito pravljično mesto za obiskovalce, kjer se lahko naužijejo lepote oblikovanja parka in hiš, se spočijejo na valoviti keramični klopi, ki obdaja ploščad, se slikajo ob zmaju na stopnišču ob vhodu v park s stavbama s čebulastima strehama ob strani in se sprehodijo po zanimivih, nenavadnih delih parka, podhodih in stezah. 

Na vhodu v park sva srečala dva znana Slovenca, Zmaga Jelinčiča Plemenitega in njegovo ženo. Izmenjali smo nekaj besed, se poslikali in zaželeli lep dan. 

Pogled na Barcelono je iz parka enkraten. Po tako bogatih vtisih ob Gaudijevih stvaritvah sva se odpravila s starim električnim tramvajem tramvia Blau do vmesne postaje, pod hribom Tibidabo, kjer je velik zabaviščni park od leta 1902. Nedeljo sva zaključila s sprehodom po ulicah okoli La Ramble, uživala ob gledanju uličnih zabavljačev, poslušala izvajanje dveh jamajških pevcev in kitaristov, ki sta s svojim ubranim petjem pritegnila veliko občinstva. Pred odhodom v kamp sva se celo pridružila nekaj plesalcem na ulici.

Barcelona, sobota, 8.5.2010

Iz kampa v El Masnou sva se dopoldne z vlakom odravila v center Barcelone. Barcelona leži ob morju in je prestolnica kataloncev in po popularnosti že prekaša glavno mesto Španije. Izstopila sva v Plaza Catalunia, kjer se je že zjutraj trlo ljudi, pretežno turistov. Od tu se lahko sprehodiš v različne smeri, saj je kar nekaj ulic namenjenih sprehajanju, ogledovanju uličnih predstav in stojnic z raznovrtnim blagom in majhnih in večjih trgovinic in trgovin. 

Najprej sva se pridružila ogromni množici, ki se je valila proti La Rambli, najbolj priljubljenem skoraj dva kilometrskem sprehajališču v mestu, ki sega od Placa de Catalunia do Kolumbovega spomenika v pristanišču. Polna je kavarn, bifejev, restavracij, uličnih stojnic in uličnih umetnikov in zabavljačev. Tu prodajajo tudi male hišne ljubljenčke, od raznovrstnih ptic do želv in drugih malih živalic. Na obeh straneh so zanimive stavbe in ulice, ki vodijo do palač, cerkava, stolnice in drugih turistično zanimivih kotičkov. V sredini La Rambla je na sredi sprehajališča lep talni Mirojev mozaik. Pazila sva na nahrbtnike, saj je ta kraj znan, da ti lahko kaj izmaknejo v množici. 

Ogledala sva si in poslikala Kolumbov spomenik, visok steber obdan z levi, na njem pa kip Kolumba, ki z roko kaže proti Ameriki. Sprehodila sva se po aveniniji ob pristanišču in se odpravila proti znameniti gotski katedrali, ki stoji v Gotski četrti. Ta del Barcelone je poln ozkih, tlakovanih ulic, po katerih se sprehajajo turisti. Odločila sva se, da najino pohajkobvanje nadaljujeva po tej četrti, ki je srednjeveško srce mesta. Ogledala sva si notranjost cerkve santa Maria del Mar, eden najlepših prmerov katalonske gotike, z izjemno visokimi in špičastimi stropovi, kjer sva lahko opoazovala poročni obred. Potrem sva nadaljevala pohajanje po zanimivih ozkih ulicah tega predela in se v večernih urah vrnila v kamp.

Madrid, od 5. - 7. maja -2010

V sredo sva se odpravila iz Granade proti 400 km oddaljenemu Madridu. Več kot 150 km sva se vozila po gričevnati pokrajini z neskončnimi nasadi oljk po vseh pobočjih vse do vrhov. Sledilo je obsežno ravninsko področje, kjer so se raztezala polja, vinogradi s pritlikavo trto in oljčni nasadi.
Madrid leži na planjavi, v ozadju se dviga pogorje, kjer je še videti sneg. Brez težav sva našla kamp, saj sva imela GPS koordinate zanj. Lociran je v območju Getafe, predmestju Madrida. Prispela sva pozno popoldne in zbrala vse potrebne informacije za odhod v center mesta naslednji dan.

Četrtkovo jutro naju je presenetilo z zelo nizko temperaturo, saj je termometer kazal komaj 1°C, pihal pa je tudi mrzel veter. Celotno centrano področje od puščave do Mmadrida leži na visoki planoti med 600 in 1000 m nad morjem. Pred odhodom na ogled mesta se je bilo potrebno toplo obleči, dolge hlače, dva rokava, pa še vetrovka in šal, seveda. Do mesta sva se najprej peljala z avtobusom, nato pa s podzemno do centra mesta. Tu sva se vkrcala na dvonadstropni odprt avtobus za turistični ogled mesta, z možnostjo vmesnih postankov, s katerim sva imela možnost spoznati utrip mesta, ob razlagi opazovati najpomembnejše znamenitosti in se ustaviti in si peš ogledati nekatere turistično zanimive točke. 

Mesto je veliko in se še širi proti obrobju. V centru mesta sva občudovala lepa pročelja stavb z zanimivimi bakoni, kovanimi ograjami balkonov, umetelno okrašenimi vrati in okni, raznovrstne velikosti in oblike stavb in nekaj velikih vodnjakov, ki dajejo posebno oznako posameznemu predelu mesta. Ker sva načrtovala le en dan postanka v Madridu, sva si znamenitosti ogledala le od zunaj, saj za vstop in ogled galerij in muzejev preprosto nisva imela časa niti ni bilo veliko možnosti zaradi dolgih vrst čakajočih. Najprej sva se ustavila pri kraljevski palači, včasih veličastnemu domu burbonske dinastije, danes pa namenjene le državnim priložnostim. Vanjo nisva vstopila, ker je bila čakalna vrsta zelo dolga. Tudi sicer je bilo v mestu zelo veliko turistov. Na ulicah so nas ustavljali predstavniki društva za boj proti raku, sklepava, da je bil ta dan posvečen boju proti tej bolezni. 

Občudovala sva pročelja stavb, zanimive palače, muzej Prado, Puerta del Sol, Plaza Mayor, priljubljen kraj za turiste s številnimi restavracijami in s tapas bari na trgu, bližnje ulice namenjene le pešcem z lepimi trgovinicami, ki pretežno ponujajo modna oblačila in obutev. Okusno tipično špansko kosilo, sva uživala v eni izmed restavracij v tem predelu. Po kosilu sva si ogledala novi del mesta, kjer v nasprotju staremu delu prevladujejo novodobne stolpnice iz stekla, betona in kovine. Že od daleč sva opazila stolpnico, ki spominja na porušena dvojčka v New Yorku, saj jo je konstruiral isti japonski arhrtekt. Od zunaj sva obhodila znani masivni stadion Santiago Bernabeu, kjer so vrste turistov čakale na voden ogled. Madrid ima veliko lepih parkov, a mesto se duši v izpušnih plinih zaradi pregostega prometa. Po kakšni uri ali dve sva se morala umakniti v predel mesta za pešce, kajti onesnažen zrak nama ni dobro del. Ogled sva zaklučila na Plaza Mayor, trg kvadratne oblike obdan s stavbami in obokanimi vhodi in lepo tlakovan. Uživala sva ob dobri kavici in ob poslušanju glazbe, ki so jo na ulici izvajale skupine. Zvečer sva se vrnila v kamp.

Petkovo jutro je bilo še vedno precej hladno, nebo se je pooblačilo, ko sva zjutraj nadaljevala pot, trokrat mimo Zaragoze v Barcelono. Pred nama je bilo več kot 600 km vožnje po ne preveč zanimivi pokrajini. Pretežno so bile to planote, nerodovitni predeli z griči iz peščenjaka, poraslimi le s šopi trave. Na poti sva šla le skozi dva ali tri manjša naselja. Malo pred vstopom v Katalonijo sva se peljala skozi področje, kjer se med številnimi griči vijejo polja podobna širokim ovinkastim cestam, posejana z žitaricami. Področje je redko poseljeno, hiše so povečini narejene iz opeke podobne barve kot zemlja in le tu pa tam je kaj zelenja. Ko sva prišla do Barcelone, je bila ravno prometna konica (ob 18.30). Za povrh sva še spregledala izvoz na obvoznico za El Masnou, 15 km oddaljen od Barcelone, kjer je bil najin izbrani kamp in se zato več kot pol ure po polžje pomikala skozi center do izbrane obvoznice. Končno sva prispela v kamp, ki leži v bližini kraja ob železnici.