Tanger, sobota, 1.5.2010

Po zgodnjem zajtrku sva se odpeljala v bližnje mesto Tarifa, kjer je potnike že čakal trajekt za Tanger. Odločila sva se, da vzameva aranžma (cena 65 evrov) za enodnveni obisk Tangerja, ki je vključeval vožnjo s katamaranom, voden avtobusni ogled mesta, voden sprehod po Medini, kot pravijo staremu delu mesta in kosilo v tipični maroški restavraciji ob spremljavi tradicionalne maroške glasbe. Po carinskih formalnostih sva se vkrcala in po nekaj manj kot uri smo prispeli v Tanger. 

V pristanišču nas je pričakal vodič in z njim kar nekaj pomagačev. Sprva je vse skupaj izgledalo precej konfuzno, a ko smo se razporedili po dveh avtobusih, bili smo vsaj tri različne skupine iz različnih agencij, je zadeva stekla in potekala brez zapletov in ob prijaznem spremstvu vodičev.

Tanger je peto največje mesto v Maroku in šteje skoraj milijon in pol prebivalcev od skupno 32 miljonov Maročanov. V mestu živijo pretežno arabci in berberi, poleg njih pa so še cele četrti v katerih živijo Španci, Italijani in Francozi, ki imajo svoje šole in cerkve. Sicer pa so prebivalci pretežno muslimani. Novi predel mesta je poln vil in lepo urejenih vrtov. V starem delu pa so ulice zelo ozke, s stavbami starejšega arabskega tipa, zato da delajo senco prebivalcem, kot je pojasnil vodič. Tu je nekaj ulic z majhnimi trgovinicami različnih izdelkov, kjer te na vsakem koraku ustavljajo ulični prodajalci spominkov, ki se ti prilepijijo, ti vsiljujejo svoje izdelke in se jih nikakor ne moreš otresti.

Skupno kosilo smo imeli v tipični maroški restavraciji z dobro hrano, ki je obvezno vsebovala kus-kus, atmosfero pa so popestrili zvoki tipične glasbe. Bilo je zelo prijetno. 

Zanimiv dogodek je bil kratek postanek pri skupini kamel, ki smo jih lahko za 1 evro zajahali in poslikali. Ko zajahaš in razjahaš kamelo, se moraš trdno držati visokega sedla, ki ima posebno držali spredaj in zadaj, da ne padeš s kamele, saj pri vstajanju in sedanju močno zaniha. V lokalih in trgovinah smo večinoma videvali moške. Pred odhodom sva se sprehodila po široki in dolgi peščeni plaži.

Tarifa, petek, 30.4.2010

Še zadnji zajtrk na Portugalskem, kjer sva spoznala veliko zanimivih in lepih krajev in kotičkov. Z obiskom te države sva bila več kot zadovoljna. Pustila nama je zelo lep vtis. Odpravila sva se proti Tarifi, ki leži nedaleč od Gibraltarja. Pokrajina je bila sprva valovita, z obsežnimi nasadi pomaranč in oljk, nato je sledil ravninski del s polji in pred prihodom do obale je spet postala gričevnata. Tu se je na travnikih pasla živina. Pokrajina je bila redko poseljena. Peljala sva se mimo Seville. 

V eni izmed dolin so bila na vsakem stebru električnega daljnovoda gnezda s štorkljami, na katerih celo po štiri hkrati. Španci s pridom izkoriščajo naravne danosti sonca in vetra za čisto proizvodnjo energije. V eni izmed dolin je bilo nekaj sto velikih vetrnic za pridobivanje električne energije (verjetno primerljivo s krško jedrsko elektraarno), na enem izmed pobočij pa sva videla eno izmed mnogih španskih elektraren na sončne celice.  

Na popti do Tarife sva komaj našla primerno počivališče, da sva si pripravila kosilo. Na tem koncu so avtoceste bolj slabo opremjene s počivališči. 

Končno sva prišla do načrtovanega kampa Rio Jara, 3 km oddaljenega od Tarife, najbolj južnega mesta na našem kontinentu. Je prijeten, lepo vzdrževan kamp tik zraven izliva reke v morje. Seveda sva se najprej sprehodila do peščene obale, kjer sva uživala ob pogledu na valove, še vedno Atlantskega oceana in nabiranju lepih školjk. Jutri načrtujeva voden izlet v mesto Tanger v Maroku.

Portimao, četrtek, 29.4.2010

Odpravila sva se proti južni Španiji. Zopet sva najprej obtičala v pločevinasti reki v prometu pred mestom Lisbona, ki sva jo po dobrih 45 minut le uspela premagati in se odpraviti proti jugu. Pred nama je bilo skoraj 300 km avtoceste. Pokrajina je bila sprva ravninska z njivami in gozdovi, ko pa sva prišla v pokrajino Alentejo, ki dobesedno pomeni onstran Teja, se je odprla nižinska pokrajina s polji in travniki. Za razliko od prejšnjih pokrajin je ta malo poseljena in na poti sva videla le malo naselij. Za to pokrajino so značilni nizki hrasti plutovci, katerih lubje na deblu uporabljajo za izdelavo plute. Nasadi plutovcev so naju spremljali celo pot po pokrajini. 

Na prehodu v pokrajino Algarve, se okolica spremeni tako po izgledu kot tudi po rastlinju, kar je posledica sredozemskega podnebja. Je razgibana, valovita, naselja so že pogostejša in po pobočjih in dolinah rastejo nasadi oljk, pomaranč in vinske trte. Odločila sva se, da obiščeva Portimao, pa čeprav leži izven najine poti proti Španiji. Portimao je znan po zanimivi plaži Praia da Rocha, pravi turistični biser s čudovitimi rdečimi pečinami prepredenimi s številnimi jamami sredi plaže. Imela sva prekrasen sončen poletni dan, morski valovi so z bleščečo belo peno lizali peščeno plažo in se zaletavali v pečine. 

Pogled je bil nepozabno prečudovit, zato sva pozabila, kako nepredvidljivi so lahko valovi, ki so naju presenetili sredi slikanja in naju zmočili skoraj do pasu. Z digitalcem in video posnetki sva ovekovečila veliko lepih utrinkov s te plaže. 

Pot sva nadaljevala mimo mesta Faro, prestolnice pokrajine Algarve, proti kampu v Monte Gordo tik pred špansko mejo. Tu sva nehote pridobila novo izkušnjo, saj kamp leži na mehkem pesku, kjer sva porabila dobrih 20 minut, da sva skupaj z dvema turistoma in njunimi plastičnimi podlagami prav za ta namen spravila kamper iz peska na trdo podlago.