Atlantik road, Trollstigen

Petek, 26.6.2009

Tokrat sva se na pot odpravila bolj zgodaj. Šla sva proti Kristjansundu od koder sva za prečkanje fjordov šla skozi dva podmorska predora pod fjordi in se trikrat peljala s trajekti. Na srečo nama ni bilo potrebno čakati več kot nekaj minut. Cene trajektov se gibljejo od 80 do 110 NOK (9-12 eurov). V tem delu Norveške plačaš cestine ob vseh upadnicah v večja mesta (Trontheim – plačala 2 cestnini za vstop v mesto in dve za izstop!!!! za avto 17 NOK), pred Kristjansundom sva za trenutek zamudila pravi odcep in skoraj plačala za par metrov dvojno še višjo ceno. 

Ta predel sva izbrala zaradi mnogih zanimivosti. Ena izmed njih je Atlantik road, ki na slikovit način v loku povezuje majhne otoke z 12 nizkimi nad morjem se vzpenjajočimi mostovi s pogledom na mnoge bližnje čeri in otočke. Tu je v času, ko še ni bilo radarjev in sonerjev, ob slabem vremenu na čereh končalo veliko ladij. Danes je to ena najlepših in množično obiskanih cest z in prav gotovo si to tudi zasluži. Od tu dalje se začenjajo zanimivi fjordi obdani s skalnatimi grebeni različnih nevsakdanjih oblik, vsak posebej vreden pogleda. Za vsakim ovinkom te pričaka pogled na lepo ledeniško oblikovano dolino obdano z v nebo štrlečimi skalnatimi grebeni. 

 Za mestom Molde sva skozi podmorski predor prišla nazaj na celino in pot nadaljevala proti dolini Trollstigen, domovanje trolov, ki so pogosta maskota lokalov. Tu naju je čakala strma serpentinasta pot, vklesana v skoraj navpično steno, s prekrasnim pogledom na dolino in na ogromen slap, ki pada z višine in prekriža pot tudi serpentinam. Norveško bi lahko imenovali deželo tisočerih slapov, saj iz vsake strme, s snegom prekrite gore, pada v dolino več večjih ali manjših slapov. Dih jemajoče doživetje. 

Ko sva prispela na vrh sedla se je pred nama odprla kamnita planota podobna kakšni visoki himaljaski planoti, obdana z gorami pokritimi s snegom, polna žuborečih večjih ali manjših potočkov in slapov. Na koncu planote se pot spet strmo spusti v eden najbolj znanih fjordov Norveške, Geiranger. Ustavila sva se na lepi razgledni točki in s kamero in digitalcem ovekovečila te vtise. V dolini je kar nekaj kampov, izbrala sva tistega v centru, v bližini pomola, od koder so organizirani vodeni ogledi fjorda z ladjo in se utrujena od poti in lepih vtisov spravila spat.

Trondheim

Četrtek, 25.6.2009

Danes je v Soveniji praznik, midva pa nadaljujeva svoje potepanje. Pred odhodom preberem e-pošto, uredim slikovno gradivo in objavim blog. V lepem sončnem vremenu se odpraviva proti Trondheimu. Pokrajina v tem delu je povsem drugačna. Veliko več je ravnine, ob cesti so pretežno kmetije, polja in na travnikih se pasejo krave, konji, ovce, večjih naselij pa nisva videla. Je pa še vedno zelo vodnata, saj se cesta vije ali ob morskih zalivih, reki ali pa ob jezerih. Veliko je tudi gozdov na obronkih bližnjih hribov in gora. Je pa že viden občuten vpliv človeka in industrije. 

Zdi se mi skoraj nemogoče, da nama je bilo še pred par dnevi zelo mraz in sva morala avtodom ogrevati, sedaj pa sva po dveh tednih spet vključila klimo. Videla sva celo, da se ljudje kopajo v jezeru, voda je tudi za naše pojme dovolj topla za kopanje. Tu sva imela postanek za kosilo. Na poti v Trondheim sva tudi prvič plačala cestnino in nato še nekajkrat. Ob 19.00 uri sva prispela v Trondheimm, mesto s 137.000 prebivalci, tretje največje norveško mesto, ki leži na polotoku. Značilna zanj je mila klima in bogata vegetacija. Kralj Olav ga je ustanovil in po njegovi smrti je hitro raslo, saj so vanj romali, da bi se poklonili kraljevemu grobu. Sprva se je imenoval Nidaros. Nekaj časa je bil tudi glavno mesto. 

Sprehodila sva se do katedrale, zgrajene iz modro sivega kamna in v njej so pokopani norveški kralji. Katedralo obdaja vrt z štelinimi grobovi pomembnežev. Na žalost je bila zaprta, zato sva odpravila do bližnje mestne hiše in trga pred njo, ki je bil poln stojnic, ljudi in prazničnega vzdušja. Na sredi trga stoji visok steber s kipom sv.kralja Olava. V bližini trga je počitniška kraljeva rezidenca, ki pa so jo ravno prenavljali. Sprehodila sva se po predelu mesta, ki je namenjen le pešcem, se vrnila do parka, kjer je bil parkiran najin avtodom. Od tu sva se po deveti uri zvečer odpravila naprej in prespala v nekaj kilometrov oddaljenem kampu.

Saltstraumen - svetovno znan močan zalivski tok

Sreda, 24.6.2009

Ker sva bila prejšnji večer pozna (spat sva šla po prvi uri zjutraj), sva se tokrat k zajtrku spravila malo kasneje. Po zajtrku sva odhitela do bljižnje ožine v Saltstraumenu, ki je znana po pojavu najmočnejšega toka plimovanja. To je eno izmed čudes narave na svetu, fenomen vrticev, ki se pojavijo vsakih šest ur ob plimovanju, ko skoraj 400 miljonov kubičnih metrov vode steče skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino med Saltrenfjordom in Skjerstadfjordom s hitrostjo 20 vozlov. Zgleda kot hitra in deroča velika reka, ki ustvarja ogromne in močne vrtince na svoji poti v zaliv ali iz njega. Nad to ožino se razteza visok most, ki je tudi lepa razgledna točka za ogled tega naravnega pojava in bližnje in daljne okolice. To je tudi pravi raj za ribiče, ki jih srečaš povsod ob obali. Tudi v kampu je videti veliko število ribiških palic.

Pot sva nadaljevala po poldnevu in naju je vodila proti notranjosti. Vozila sva ob bistri, veliki reki, ki teče med pretežno iglastimi gozdovi. Ob reki sicer teče tudi železnica, a zgleda, da jo ne uporabljajo prav pogosto, saj ves čas nisva videla niti enega vlaka. Cesta se vzpenja skozi območje narodnega parka, ki ga v spodnjem delu krasijo brzice reke. Vstavila sva se ob sotočju dveh rek, z veliko vode, ki se steka iz okoliških, še vedno močno zasneženih gora, kjer zaradi padca ustvarjata velike brzice. 

Prav kmalu sva prišla na planoto (690m), ki je kazala drugačno podobo. Čeprav je bila povsem gola, je bila zelo zanimiva, saj je dajala vtis, kot da bi bilio na več tisoč metrov višje. Obdana je bila z zasneženimi kopastimi gorami iz katerih so na vseh koncih tekli potoki. Tu je tudi izvir dveh rek in črta polarnega kroga, zelo obiskana turistična točka. Tu je nekaj simbolov, ki označujejo polarni krog, trgovina z spominki. Na malo višjem platoju stoji par sto kamnitih piramidic, ki jih za srečao postavljajo obiskovalci. Od danes naprej je ena več. Ne moreš tudi zgrešiti edinega spomenika, posvečenega jugoslovanskim in norvežanskim partizanoim v II. sv. vojni s peterokrako zvezdo na vrhu. Sledilo je obvezno slikanje in snemanje skoka čez črto polarnega kroga, nazaj v območje, kjer sonce spet začne zahajati. Pot sva nadljevala proti še vedno precej oddaljenemu Trontheimu. Razdalje na Norveškem in povsod v Skandinaviji zelo so velike, ceste so pretežno lepe, prometa ni veliko, največ srečujeva avtobuse in avtodome, prikolice in motoriste, seveda so tu pa tam tudi kakšni pogumni in otovorjeni popotniški kolesarji. Zanimivo, da sva po več kot 5000 km videla le nekaj del nacesti in samo enkrat do sedaj sva morala čakati minuto zaradi zapore. Preseneča naju, da srečujeva le malo ljudi v naseljih in še ti so povečini turisti. Čeprav je površina zelo velika, je poseljenost le v dolinah. Prespala sva v večjem kampu z brezžično povezavo, tako sem lahko prebrala e-pošto in objavila novice v blogu.