Inari

Nedelja, 14.6.2009

Hotelski zajtrk ob 8.30 s celotno mednarodno skupino tutorjev in odhod proti naši destinaciji Inari (cca 70 km). Polovico poti smo se vozili ob eno izmed največjih jezer Inari, ki ima 3318 otokov. Pot je resnično slikovita, jezero, kamnita obala, drevje, otočki. Lahko bi človek naredil nešteto posnetkov. Ker nismo imeli veliko časa, so posnetki nastali kar med vožnjo. Kot naročeno so nam pripravili presenečenje tudi seveni jeleni, ki so se v krdelu pasli ob cesti in mirno prečkali cesto, ko smo se ustavili. Pa še ena zanimivost. V nedeljo dopoldne smo opazili, da avtomobile ustavlja policija in ko smo prišli na vrsto tudi mi, je policist ponudil Bojanu cevko in spoznali smo, da kontrolirajo alkoholiziranost voznikov. Moral je priti na Finsko, da je to prvič izkusil (ha, ha). Vse skupaj je trajalo 5 sekund in to sredi ceste. Zares so učinkoviti. Lep primer, kako hitro in enostavno preverjati to nadlogo.

Dopoldne smo prispeli v Inari, majhno mestece ob jezeru Inari z bogatim muzejem Sami kulture (SIIDA). Sami, po naše Laponci, živijo v Rusiji, Finski,Švedskem in na Norveškem.
Odpravili smo se do šole (laponske kulture), kjer smo preverili delovanje opreme za seminar in uredili učilnice. Ob 14.00 smo sprejeli skupino deležencev seminarja, ki je proispela iz letališča. 

Pozneje smo se z čolnom odpravili do nekaj km oddaljenega otoka, kjer načrtujemo organizirati nacionalni večer s pokušino jedi, ki so jih prinesli s seboj udeleženci iz 17 držav EU. Otok je zelo zanimiv, nedotaknjen in slikovit.

Ob 18.00 smo imeli uradno predstavitev programa seminarja, izvajalcev in udeležencev. Po večerji pa je bila na programu, kaj drugega kot savna, za vse tiste, ki jo nimajo v sobi. Midva si jo lahko privoščiva kar v svoji sobi.

Saariselka

Sobota, 13.6.09

Zbudila sva se v hladno jutro, še posebej, ker nama gretje ni delalo. Ugotovila sva, da nama je zmanjkal plin. Na srečo imava tudi rezervno bombolo. Zajtrk kot ponavadi. Kamper sva parkirala v okolici apartmajev ali depandans hotela. Ker sedaj ni sezona, ni bilo turistov. 

Nato sva se odpravila do recepcije hotela in dobila sobo. Saariselka je znano finsko turistično naselje z različnimi hotelskimi zgradbami. Stalnih prebivalcev praktično ni, v turistični sezoni pa se tu zbere nekaj tisoč turistov, ki uživajo v prostranih in osvetljenih stezah za smučarski tek ali pa v smučanju iz bližnjega 437 m visokega hriba Kaunispaa. 

Po nastanitvi v sobi novozgrajenega hotela sva se odpeljala na ta bližnji hrib z lepim razgledom na prostrano področje Laponske. Tu pa tam še vedno ležijo krpe snega na višjih osojnih legah. Smučarska sezona se začne v oktobru in konča v maju.

Popoldne se je zbrala celotna skupina tutorjev za seminar v Inariju. Imeli smo sestanek in uredili gradivo za udeležence. Zvečer smo po večerji še zaplesali ob živi glasbi, pravijo, da je tu v sezoni vsak dan ples. Pravo presenečenje je, da Finci ljubijo karaoke in ples in imajo v karaokah prave nastope (vabijo celo s plakati).
Nekaj slikovnih utrinkov iz tega dne.

Kemi, Rovaniemi, Polarni krog

Petek, 12.6.09

Zajtrk kot ponavadi okrog 8.30. Odpraviva se v center mesta, kjer najdeva moderen kulturni center z galerijo, gledališčem in mestno knjižnico, ki je bila tudi moja destinacija.
Tu sem preverila in napisala najnujnešo e-pošto in Bojan je pregledal najnovejše novice iz dnevnega časopisja v Sloveniji.
Nato sva se odpravila na kratek sprehod do pristanišča in bližnjega parka z gledališčem na prostem. Kemi je mestece s širokimi ulicami in velikim trgom. Popotovanje sva nadaljevala proti 122 km oddaljenemu Rovaniemiju.

Rovaniemi je prestolnica Laponske, ki leži na sotočju dveh najdaljših finskih rek, Kemijoki in Ounasjoki. Je danes moderno mesto, po pvršini največje v Evropi, a večina prostora prekriva gozd :-).

Ogledala sva si le smučarski skakalni center, kjer je tudi lep razgled na celotno področje. Čakal naju je tudi postanek na črti polarnega kroga, ki je oddaljena le nekaj km od Rovaniemija.


Tu sva se slikala z eno nogo čez črto polarnega kroga in obiskala tudi Božička v njegovi uradni rezidenci. Prijazno naju je sprejel, seveda je vedel za naše glavno mesto, in, da smo vsaj 3000 km oddaljeni od njega. Obljubil je, da se vidimo ob naslednjem božiču, takrat pa kar pri nas doma. Na poti proti Saariselki, oddaljeni 255 km sva tudi prvič videla severne jelene, morda pa so bili božičkovi ;-) .
Pokrajina se je kmalu začela spreminjati, drevje je vedno manjše, pa tudi pomlad je tu šele na pohodu. Temperature so temu primerne. Opravila sva 395 km.