Proti Malmöju

Zadnja dva dni sva prevozila Švedsko po dolgem, od severa proti jugu. Tokrat sva peljala po notranji cesti (Inlandsvägen), ki teče po notranjosti države.

 Včeraj sva imela na poti većino dne deževno vreme, ki pa naju ni motilo, ker sva se le vozila. Ponavljajoče gibanje brisalcev pri brisanju dežnih kapelj na vetrobranskem steklu me je uspavalo. 

Vozila sva mimo nekaj velikih jezer in rek, sicer pa je pokrajina gozdnata, zelena in ne preveč zanimiva.

Včeraj sva prenočevala na parkirišču ob jezeru, kjer je v bližini kip Picasojeve žene izdelan po navodilu umetnika. Pred dvemi leti sva ga obiskala, tokrat pa ne, zaradi dežja. (Stara objava - povezava do kipa)

Zjutraj se je zvedrilo in današnji dan je vožnja potekala več ali manj v lepem vremenu. 

Zanimivo, da je severna Švedska zelo malo poseljena, peljala sva mimo le par večjih mest. 

Manjša naselja ob poti so tvorile skromne hiše. 

Šele po pol poti, ko se pokrajina poravna in se ob cesti raztezajo žitna in krompirjeva polja, postanejo stanovanjske hiše lepše in bolj dodelane.

Promet je zmeren in teče brez posebnih težav. V zadnji tretjini vožne se priklučiva obalni avtocesti, ki sva jo prevozila pred dvemi leti, ko sva se vračala iz Kirkinessa. 

Malo pred mestom Malmõ je na avtocesti nastala vrsta in GPS naju je preusmeril na stransko cesto. od daleč sva opazila most Øresund in zviti stolp v Malmoju.

Tako sva brez zastojev prispela na parkirišče, kjer bova prespala.

Östersund

Prespala sva na velikem parkirišču nakupovalnega centra mesta Östersund, kjer je ena linija parkirnih mest namenjena avtodomom, ki so tu lahko 24 ur. 

Zvečer, tu je sedaj nekaj ur že temno, so delali hrup z dirkanjem in škripanjem gum avtomobilov, kot da bi radi motili naše spanje. 

Zjutraj je deževalo, a po napovedi, naj bi se že pred poldnevom zvedrilo. Ker se je najinih 24 ur izteklo, sva se odpeljala do otoka, ki je z mostovi povezan s celino. 

Östersund, peto največje mesto na Švedskem, leži na obali idiličnega jezera Storsjön, petega po velikisti v državi.

Posebnost tega jezera je legenda, ki pravi, da v njem domuje pošasti, podobna kači. Spominja me na Škotski Loch ness. Prav zato sva šla na otok, saj je tam postavljen spomenik tej pošasti "kači, ki lovi svoj rep".

Ustaviva se na obali v lepo urejenem parku, kjer domuje kip pošasti in vlada nad jezerom in mestom.

Informacijske table nas poučijo, da je Švedska polna pravljic in zgodb. Že stoletja velja, da vodne gladine Storsjöna ne premikajo le veter in valovi, ampak se pod gladino skriva nekaj skrivnostnega in vznemirljivega, kar naj bi bila pošast iz Storsjöja. 

Imajo celo kamero, kjer v živo spremljajo dogajanje na jezeru in vabijo obiskovalce, naj opazujejo in slikajo mirebitne pojave pošasti. ;). 

Mala pošast iz Storsjöja imenujejo Birger in je priljubljena maskota Östersunda, ki jo pogosto uporabijo na prireditvah. V mestu je pistavljenih kar nekaj raznobarvnih Birgerjev.

Mesto Östersund je UNESCO razglasil za kreativno mesto gastronomije. Njihovo dolgoletno kulinarična tradicija temelji na lokalno pridelani hrani.

Za mesto je značilen tudi Runski spomenik, ki omenja, kdo ga je postavil in kdaj v tem okolju. To je Runski kamen Frösö - najsevernejši na svetu. Danes stoji  v centru mesta.

Vrnila sva se na parkirišče in začela novih 24 ur parkiranja, pripravila kosilo in se s kolesi odoravila na ogled mesta in otoka. 

Na dolgi ulici ob obali in v centru se je trlo ljudi. Postavljene so bile stojnice, ulice pa okrašene z raznobarvmimi visečimi platni. 

Mimoidočo poprašam, kaj praznujejo, pa mi razloži, da le svetlobo in sonce tega poletja. Ja, ko svetloba premaga temo, je vredno praznovati. 

Pot nadaljujeva po mostu za pešce in kolesarje na otok. Tu imajo urejene objekte za vodne športe. Peljeva se vzdolž obale do spomenika. V tej svetlobi je mesto, ki objema velik del jezera, slikovito. 

Ko se vrneva v avtodom, naju čaka le še obisk Smučarskega stadion Östersund, po katerem so svetovno znani. 

To je objekt za tek na smučeh , biatlon in orientacijo na smučeh.

Švedska nacionalna biatlonska arena se nahaja na pobočju bližnje vzpetine ob borovem gozdičku. Arena je prizorišče otvoritvenega vikenda sezone svetovnega pokala BMW IBU. 

Ta sodoben lepo opremljen stadion stoji na robu borovega gozda in v njegovi okolici se vije asfaltirana steza za tek na smučeh pozimi. V tem času pa mladi trenirajo na posebnih rolkah. 

Bojan se je s svojimi skajki odpravil teč po tej stezi in tako aktivno zaključil današnji dan

Na Švedsko

Zadnje dva dni sva večinoma na poti. Poslovila sva se od Norveške in vstopila na Švedsko. 

Včeraj sva prespala na parkirišću ob športnem parku in na obali. Že zgodaj popoldne je bilo parkirišče popolnoma zasedeno.

Danes pa sva spala ob jezeru, kjer so na obali Sami pistavili dve leseni hiški, ki pa sta trenutno prazni

Zaenkrat je vreme zdržalo, tako da dežja ni bilo. Danes se voziva po notranjosti severnega dela Švedske. Pokrajina je hribivita, gozdnata in zelena. Slefiko si velika jezera in široke reke.

Dolge ravne ceste si sledijo in šele po 150 km sva zspela v malo večjem mestu napolnila rezervar z gorivom. Je treba biti kar previden pri načrtovanju pistankov pri bencinskih črpalkah, da ne ostaneš s praznim tankom. 

Severni del Švedske je redko poseljen. Tu in tam lahko med drevjem opaziva rdece hiške in ob cesti poštne nabiralnike. 

Ko zaradi noro lepih pokrajin dvigneš nivo pricakovanja orevisoko, je potrebno zavestno letvico znižati, da uživas tudi v malo manj atraktivnih okoljih.

Pozno popoldne sva parkirala v kraju Storuman na griču nad mestom. Tu je lep razgled z lesenega razglednega stolpa na jezero s številnimi majhnimi otočki. 

Tudi večerno sonce je krasilo nebo. 

Danes pa prespiva v mestu Östersund, največhem v severbem delu Švedske.

Norveška in avtodom

Celotno popotovanje po severu nama je poglede lepšala prekrasna divja navadna krvenka, močno roza barve, domorodna v Evropi in Aziji. 

Ta cvet, ki ljubi mokro podlago, obarva rožnato travnike in obronke cest Norveške in Švedske od junija do septembra. 

Naj na začetku nekakšnega zaključka citiram enega izmed zapisov občudovalca spletne strani "Lepote Norveške", ker pesniško zajame velik del pojavnosti te dežele.

"Kjer Zemlja še vedno šepeta v stari nordijski govorici ... In strehe nosijo mah kot spomin. To ni le pokrajina, ampak uspavanka slapov, fjordov in časa, upočasnjenega v dihu. V Geirangerju ima celo tišina korenine."

Najino tokratno potepanje po Norveški oa zaključim z nekaj ugotovitvami, ki bi prišle prav vsem avtodomarjem na podobni poti.

Potovalne razmere

Voziti po Norveški je samo po sebi čudovita izkušnja, saj so skoraj vse ceste dobro vzdrževane pa še zapakirane v pušeljc skupaj z osupljivimi razgledi. Vožnja je počasnejša, a zato varna in dejstvo, da so lokalni vozniki mirni in vljudni samo še dopolnjuje izkušnjo.

Zaradi razgibane obale in globokih fjordov, omejitev hitrosti zaradi ožjih cest, obcasnega srecevanja ob "žepih", je potrebno računati, da lahko potovanje traja dlje časa. 

Cestninjenje

Cestninjenje je na cestah pred velikimi mesti

Že doma uredite registracijo pri AutoPassu ( + nabavite napravo za e-cestninjenje za na sprednje steklo) , ki je avtomatiziran sistem za pobiranje cestnin, trajektov in mostnin. S tem lahko znižate stroške. 

Prenočevanje

Odločite se lahko za prenočevanje v kampih ali v divjini, morda je najboljša kombinacija obeh glede na potrebe. Norveška je prijazna do avtodomarjev in tistih s šotori, saj lahko prenočujete v divjini na mnogih mestih. Ta pravica sega že v antične čase in daje pravico vsakomur, da uživa v naravi.

Veljajo pa pravila, ki se jih morate držati:

- Pravica parkiranja in prenočevanja je orexej bolj svobilodno kot pri nas, seveda z upoštevanjem splošnih pravil in znakov ob cesti.

-Od najbližje naseljene hiše ali koče morate biti oddaljeni vsaj 150 metrov. 

-Na istem mestu ste lahko do dve noči.

-Upoštevajte znake prepovedi parkiranha, saj so kazni visoke.

-Parkirišča so opremljena tudi s smetnjaki za odpadke. 

- Servisi za avtodome so ponavadi na črpalkah ali na posebej označenih mestih. Voda iz pip je pitna in praviloma zastonj. 

- Na večini obcestnih parkiriščih so tudi brezplačni WCji

- Višje proti severu je celo več obcestnih parkirišč.

- Za iskanje servisnih mest in parkirišč za prenočevanje si najbolje pomagate z informacijami aplikacije Park4Night.

Splošno

 - Trgovin za nabavo hrane je veliko, so pa povećini ob nedeljah zaprte.

- Na Lofotih je težko dobiti javno pralnico s sušilcem (ena je v Svölvaerju), če ste rezident kampa pa najbrž ni težav.

Pa veliko potovalnih užitkov vsem, ki se odpravljate tja gor. Ne pozabite, tam je lahko 24 ur soncaali teme, idvusno, kdaj se tja podaste.

Nasvidenje Lofoti

Včeraj sva se odločila, da se posloviva od Lofotov, saj je vremenska napoved obetala dež naslednja dva dni. 

In res, zbudila sva se v megleno jutro, tudi temperatura je nekoliko nižaja. Tako sva namesto načrtovanega raziskivanja peščene obale in vasi ob fjordu s skuterjem, raje vse pospravila in se odpeljala proti Svølverju. 

Jutranja scena je bila zopet lepa, saj so gore objemale meglice, morjem pa je v tej svetlobi zgubilo svojo modrino.

Na poti sva doživela tudi veliko presenečenje. Pokazal se nama je veliki los. Skočil je na cesto, se ustavil in naju mirno nekaj časa opazoval. Po dovrem mesecu in pol potovanha po severu mimo oznak "pazi losi", sva ga vendarle videla tudi v živo. 

Oblaki so se razoršili in sonce je spet priklicalo barve. 

Nekaj lepih pisnetkov je nastalo med vožnjo.

V Svølverju sva morala čakati na trajekt več kot dve uri, sajvozi le dvakrat na dan do celine. 

Poleti je trajekt celo brezplačen. Vožnja je trajala dobri dve uri. Peljali smo se mimo zanimivih kamnitih  otočkov.

Ko smo pripluli na celino, je bilo že pozno, zato sva poiskala primerno parkirišče nedaleč stran in tu prespala. 

Djevelporten in Nusfjord

Že dopoldne sva se odpravila na planinski pohod. Sončno toplo vreme je kot nalašč za tak podvig, saj naju čakajo lepi razgledi na mesto Svolvaer in otočje v zalivu.

Nad Svolværjem stoji ikonična skalna formacija Solvergeita, ki spominja na kozja ušesa in za njim Fløya, veličastna gora. 

Tudi tu so strmo pot po pobočju prav šerpe zgradili skalnate stopnice, ki jim pravijo »Hudičevo stopnišče« (Djeveltrappa) in so že same po sebi atrakcija in izziv.

Podvig sva začela, ko sonce še ni doseglo stopnic. Ker sva imela občutek, da teh 505 stopnic v primerjavi s 1203 v Tromsoju, pač ne bo težko prehoditi, sva bila kar pogumna. 

A stopnice se tu dvigajo cik-xak strmo navzgor in so mestoma visoke. Potrebuješ močne stegenske mišice in dobro sapo. Na srečo so vsake toliko urejene kamnite klopi, da se nadihaš in sprostiš kolena. 

Stopnišče so zgradili leta 2019 in vodi v dve smeri, desno pod znamenito skalno formacijo Solvergeita in levo do Hudičovih vrat (Djevelporten).

Ko sva prispela do razpotja, sva se odpravila desno proti Solvergeitu, kjer sva videla, da plezajo na vrh te skale. Steza je bila vse ožja in ožja in na vrtoglavo strmem pobočju. 

Zaradi višine in strmine se me je lotila vrtoglavica. Odločila sva se, da po stranski stezi prečkava pobočje in se priključiva poti proti Djevelportnu. Ni bilo ravno lahko hoditi po velikih kamnih in skalah, a vendar manj travmatično. 

Na slemenu sva se priklučila večji skupini pohodnikov. Najprej sva z manjšega grebena na sredini opazovala otoke in mesto spodaj, naredila nekaj posnetkov, potem pa zagrizla v stezo, ki je vodila naravnot navzgor po kamnih, skalnih hrbtih in zaključila z zadnjimi šerpa stopnicami. 

Še dobro, da sva vzela s seboj pohodniške palice, ki so pomagale pri prenosu teže in stabilnosti. Čisto na vrhu strmih stopnic naju je čakalo lepo presenečenje.

 Velika skala vkleščena med dvema gorskima grebenoma. Razpoka s pogledom na dolino, nad razpoko pa zagozdena skala, ki je ustvarila prekrasen most, je atrakcija tega kraja

Pogled v dolino je zanimiv, še bolj pa so bili zanimivi posnetki tistih, ki so si upali zledti na hudičev most in ovekovečiti svoj podvig. Med njimi je bil tudi Bojan. Lep spomin na ta dan.

Trplenja še ni bilo konec, saj naju je čakala še zahtevna pot mavzdol, ki je bila previdnost pred zdrsi in padci na mestu..

Spust je traja celo uro. Bila sva le na višini 590 mnm, a ker sva jih dosegla naravmost navzgor sva imela občutek veliko većje višine ;). Sonce je peklo, skake so bile močno segrete, sence pa skoraj nikjer. Pijača in banana sta prišla prav med potjo.

Ugotovila sva, da lepote Lofotov lahko uživas v udobju svojega vozila, ali peš in ti nudijo pravi užitek, ali pa se odločiš malo trpeti, zato da užiješ še nekaj več. ;)

Pripravila sva si kosilo in se po njem odpravila proti Nusfjordu. Nusfjord je ribiška vas, ki leži na južni obali otoka Flakstadøya. Pravijo, da je skriti biser Lofotov in eno najstarejših in najbolje ohranjenih ribiških vasi na Norveškem.

Vožnja do tja je dolga, poteka po ravni cesti v notranjosti otoka, preko par slikovitih mostov in 2 kilometra dolgem podmorskem predoru. Na koncu pa je treba obvoziti velik fjordski zaliv. 

Cesta do Nusfjorda je precej ozka. Kmalu opaziva zanimive rjave skalnate pečine, ki štrčijo iz morja in v zadnjem ovinku se prikazejo prve hiše vasice. 

Posebnost vasice je dejstvo, da je v privatni lasti in je za njen ogled treba plačati vstopnino. Po 17:00 pa je ogled prost. 

Nusfjord leži čisto na koncu ceste, daleč od preostalega prometa na Lofotih, obdan z najvišjimi gorami in temno modrino morja.

Sprehodila sva se do manjše vzpetine, od koder sva imela kep razgked na vasico.

Nato sva obhodila še center, kjer so tri restavracije, ki baje ponujajo lokalno hrano. Pogrešava gostilnice ali kioske z ulično hrano na ribji osnovi. Nikjer nisva bašla kaj takega, ker zgleda to ni v njihovi kulturi. 

Srečala sva še kamperista iz Maribora, ki se tudi potepajo tod okoli. Pozno popoldne sva poiskala prostor za prenočevanje in tako zakljućila precej utrujajoč a lep dan