Nedelja, 7. april, Etna

Takoj po zajtrku sva se odpravila proti Etni (3320). Do parkirnega prostora na višini 1900 m vodi lepa a kar strma in ovinkasta cesta. Za razliko od prejšnjega dne, ko sva jo iz Taormine videla v celoti, je bila danes nad 2000 m v megli, ki se je občasno privlekla tudi do parkirišča. Kljub temu, da sva se nisva z žičnico odpravila višje, nama ni bilo žal, saj prav v bližini tega parkirišča stoji nekaj kraterjev (Silvestre jih imenujejo), ki so nastali na pobočju matere Etne 2001. Že na poti navzgor in navzdol po južni strani vidiš kilometre in kilometre ostankov lave, ki se je valila proti morju.
Presenečeno sva opazovala, kako ljudje še vedno živijo v hišah, ki ležijo med ostanki lave, vmes pa vidiš ostanke hiš, ki jim lava ni prizanesla. Etna nima le enega kraterja, pač pa je njeno pobočje podobno spužvi, s mnogoštevilnimi majhnimi kraterji. Iz Etne se ves čas kadi in skoraj vsako leto na kakšnem koncu priteče lava.
Vzela sva si par ur za ogled kraterjev Silvestri, ko se je popoldne megla razkadila videla tudi snežena pobočja proti vrhu Etne. Na Etni se da tudi smučati, saj imajo tu tudi smučarske žičnice.
Na tej višini je že precej hladno (4 C), padlo je celo nekaj snežink. Na Etno se je pootrebno odpraviti s tolimi oblačili in primerno obutvijo.
Spustila sva se minmo Catanie proti Siracusi, kjer sva ugotovila, da informacije na internetu niso zanesljive, saj postajališče za avtodome, ki naj bi bilo dobro opremljeno, danes ne obstaj več. Tu je le še parkirišče. Prvi najbližji možni kamp je v 32 km oddaljenem Notu. Na ogled Sirakuze se bova morala vračati jutri.