Iz Methoni proti Šparti

V mestu Methoni sva se ustavila v kampu, ki je na srečo odprt. 

Leži ob obali zaliva, je poln nizkih dreves, a po dežju ves premočen in lužast. Urejene so sanitarije in lastnica je zelo prijazna. 

Včeraj sva se popoldne odpravila proti bližnjemu kraju Menthoni. Obalna cesta in urejen pločnik ob njej sta v razsulu.

 Povsod leži kamenje, pločnik je na enem delu popolnoma zdrobljen in asfalt odlomljen, na nekaterih mestih ga manjka polovica.

Lastnica kampa nama je povedala, da je to posledica zadnjega hudega dežja (ko sva sl8šala rdec alarm). Morje je prinašalo skale, ki so skupaj z valovi povzročile pravo uničenje obalne ceste in pločnika. 

Cesto na enem delu še vedno poplavlja hudournik, zato sva morala narediti ovinek do bližnjega mostu.

Naselje Methoni ima dolgo peščeno plažo, ki jo krasi pogled na Jonsko morje in na mogočen znameniti kamniti grad. Sicer je mestece precej skromno. Baje so ga zgradili Francozi leta 1928. 

Strehe, običajno dvonadstropnih stavb s preprostimi fasadami in terasami, so  iz glinenih ploščic. V glavni ulici so trgovine, manjši hoteli in restavracije. 

Zaradi strateške lege je bilo mesto pomembni trgovsko in pomorsko središče. Zato so jih skozi stoletja osvajale različne vladajoče sile.

Grad Methoni, so zgradili Benečani v začetku 13. stoletja. Stoji na skalnatem rtu in je med največjimi v Sredozemlju.

Lep 14-ločni kamniti most povezuje grad z obalo. Na vratih gradu je vgraviran slavni simbol Benetk, lev svetega Marka. 

Nasproti južnega roba gradu leži utrjen otoček Bourtzi, ki je bil med turško okupacijo zapor in kraj za usmrtitve. Zgrajen je bil leta 1500 in je z grajskimi vrati povezan s tlakovano potjo.

Nažalost v tem času grad ni odprt, zato sva si ga ogledala le od zunaj. Ta mogočna kamnita zgradba kljubuje času in nas opominja, kako osvajalen zna biti človek neodvisno od časa in razvoja družbe in civilizacije.

Dopoldne se odpravljava proti Šparti. Voziva se nekaj časa ob obali ob nasadih oljk in agrumov.  Obideva velik zaliv z večjim mestom in se začneva vzpenjati. Na vzpetini se ustaviva in si pripraviva kosilo. 

Nadaljujeva proti prelazu, ki naju čaka pri prečkanju hribovja. Cesta teče nekaj časa navzgor, nato vijuga spet navzdol po hrbtih hribov s pogledom proti dnu globoke soteske.    

Nenadoma na cesti zagledava znak ""Prepoved vožnje" v eno smer. Povprašava lokalce, če se da nadaljevati z vožnjo. Potrdijo, zato se odpraviva dalje. Za ovinkom opaziva, da na srečo manjka le desna polovica cestišča, kar se ponovi še nekajkrat. 

Na vrhu hriba se ustaviva (1300 mnm), ker je zanimiv pogled proti dolini. :). Za ovinkom pa lahko občudujeva zasnežene vrhove gora. Cesta je še na par mestih udrta ali odnešena. Veliko škode je, še sreča, da je prevozno.

Na jugu Peleponeza se voziva pod zasneženimi gorami. Neeverjetno, koliko snega je tam zgoraj.

Najvišji vrh tega pogorja je visok 2400 m.

Glede na konfiguracijo terena ni čudno, da so v starih časih tu nastajale mestne državice, saj je bila komunikacija med njimi prostorsko onemogočena, ali vsaj zelo otežena.

Cesta je po zadnjem močnem deževja močno poškodovana. Lep primer je viden na spodnji sliki.

V nadaljevanju je bila cesta slikovita tako ob pogledu navzgor kot navzdol.

Ko sva prispela v dolino, sem se oddahnila, ker ni bilo večstrahu pred padajočim kamenjem.

Ustavila sva se v Uneskovem mestecu Mystra, ki je, baje, bilo v ketih 1955 izpraznjeno, sedaj pa je spet kar živahno. Znamenite so kamnite hiše, sicer pa ni kraj nič posebnega. 

Parkirava v bližnji Šparti, v mestu, ki leži v široki dolini in ima prekrasno sceno zasneženih vrhov.v ozadju. 

Starodavna Šparta je bila grška mestna država (ok. 10. stoletje pr. n. št.–146 pr. n. št.) znana po svoji intenzivni vojaški orientaciji. Zanjo je bilo značilno, da so enajstletne dečke vključevali v vojaško usposabljanje, ki je trajalo do njihovega 30.leta. 

imeli so sistem dvojnega kraljevanja in večje svoboščine za ženske v primerjavi z drugimi grškimi mesti.

Špartanske ženske so bile izobražene, imele so pravico do lastnine in so uživale več svobode kot druge grške ženske.

Velika suženjska populacija, heloti, je v tistem času zagotavljala kmetijsko delo. 

Šparta je danes moderno mesto, ki je ohranilo zgodobinska dejstva na posebnem kraju, kjer so ostanki acropolisa (zgornji del mesta) s pomembnimi stavbami Agora, raznih cerkva, svetišč, gledališča, stoe za razprave (od tu izvira ime stoiki). 

Sprehidila sva se po tem parku, si ogledala spomenik znanega špartanskega kralj Leonidasa. 

O njem so posneli znani film 300 (300 bojevnikov v bitki za Termopile) in glavno ulico s palmami in pomarančami

 

Proti vasi Methoni

               Voidokilija beach

Priobalno območje jugozahidnega Peleponeza je povečini ravninsko. Voziva se kilometre mimo nasadov oljk, ki spominjajo na gozd, saj gosta poraščenist z njimi vlwmeč tudi po bližnjih pobočjih.

Zelenilo presekajo občase tople grede različnih tipov. Mesta so tipična z nizkimi stavbami z balkoni. Ob cesti so prodajalne in avtom9bili parkirani kjerkol9 se da. Pl9čevine je neverjetno veliko v vseh krajih. 

Med potjo sva se ustavila na obali, kjer pišejo, da želve ležejo poleti jajca. Pravijo jim "kareta kareta. Trenutno jih žal še ni bilo.

Tu bo Velika noč konec tedna. Zgleda, da imajo navado z belo barvo pobarvati robove pločnikov. To sva videla v vseh krajih. 

Berem, da je to običajna tradicija, da se te linije osvežijo pred večjimi prazniki, kot je velika noč. To predstavlja del splošnega "spomladanskega čiščenja" za celotno vas, je pa tudi ostanek navad iz časov kuge..

Koncem prejšnjega stoletja se je modro-bela barvna shema uveljavlja kot nacioni ponos in ustvarjanje ikoničnega videza. 

Odpeljeva se do razvpitega in nenavadno slikovitega zaliva Voidokilija beach. Iz zraka je lepo vidna podobnost grški črki omega, zrcalno gledano. Cesta je ozka in na koncu precej luknjasta.

Plažo obkrožajo sipine, ki jo razmejujejo od jezera v ozadju.

Zgoraj desno so lepo vidnii zasnežemi vrhovi.

 Pesek je zlatorjav, čista mivka. voda je primerna za kopanje, a piha hladen veter, ki marsikoga odvrne od plavalnega podviga.

Zbralo se nas je veliko, otroci uživajo v vodi, odrasli se sončijo, midva pa raziskujeva sipine in kradeva foto vtise z višine.

Popoldne se odpeljeva do kampa v bližini kraja Methoni, ki leži na jugozahodu prvega prsta Peleponeza.

Tu je zaliv prav tako v obliki omega črke, le da v veliko večji dimenziji.

Proti rojstnemu kraju OI

Zvečer sva bila nagrajena z enkratnim sončnim zahodom s pogledom iz najine male dnevne sobe. 

Užila pa sva ga tudi na obali. Ujela sem ga v razkoraku :). Vsakokrat sproti me to očara. V moji zbirki slik je prav gotovo na desteine lepih sončnih zahodov. Zaljubljena sem vanje.

Danes dopoldne se poslavljava od prijetne obale in se odpravljava proti Olympiji, rojstnemu kraju Olimpijskih iger. 

Zjutraj se po zajtrku se zadnjič sprehodim po obali in uživam ob pogledu na bele čipke, ki jih ustvarjajo na pesku nežni valovi morja. 

Še zadnjič se ozrem na peščene razjede parkirišča, ki razkrivajo moč valov.

Danes je, kot so določili drugi, moj dan. Bojan me je presenetil s prelepim darilom, knjigo "Sanje so večne", pesniško zbirko meni ljubega Ferija Lainščka. Ustvarila sem poseben aražma, kamniti pirhi z obale in knjiga. Nepozabno!!!!

Odpeljeva se v uro oddaljeno Olympio. V takoimenovani "dolini bogov", je antična Olympija postala najbolj slavno sveto mesto antične Grčije. 

To je rojstni kraj olimpijskih iger, najpomembnejših športnih dogodkov v vsej antiki: Od 776 pr. n. št. so se vsi Grki združili vsaka štiri leta v športnih aktivnostih in vse sovražnosti so bile prekinjene, da so se predali športnem duhu.

Zanimiv je podatek, da so se OI moderne dobe začele 6.4.1896 in da prav danes prazujejo 130 letnico obstoja, pa prav na moj rojstni dan. In jaz sem tu med lepimi spomini na svoj RD. Zgodovinsko!!!

Parkirava na mestnem parkirišču in se podava v arheološko najdišče v Olympiji. Ta spomenik je vključen v Unescov seznamu svetovne dediščine.

Z vstopnino si najprej ogledava impresivne ostanke stavb na velikem prostoru, ki so ga stari Grki uporabljali za čaščenje, športne in simpozijske centre.

Tu so templji, med katerimi je med pomembnimi Herin in prostor, pred njim, kjer je gorel večni olimpijski ogenj. Tudi sama sem ga malo navidezno ukradla ;).

Herin tempelj je imel šest stebrov na ozkih in šestnajstimi stebri na dolgih straneh. Prvotno lesene stebre so postopoma nadomeščali kamniti. Po legendi je bil tukaj shranjen disk svetega premirja.

Zevsov tempelj s šestimi stebri na ozkih in trinajstimi stebri na daljših straneh je bil model ("kanon") templja dorskega reda. V celi je bil postavljen kolosalen kultni kip Zevsa (višina 12 m), izdelan iz zlata in slonovine, enega od sedmih čudes antičnega sveta.

 Pedimenta templja sta razstavljena v muzeju. Vzhodni pediment: predstavlja  boj med Pelopom in Oinomajem, zahodni pediment: pa boj med Lapiti in Kentavri.

Zevs je bil prevladujoči bog v svetišču v Olimpiji, njegov kult pa je bil eden najstarejših v Grčiji. Zevs je igral vlogo gospodarja sveta, varuha reda in miru ter sodnika vseh tekmovanj na zemlji.

Olimpijske igre so potekale brez premora od leta 776 pr. n. št. do leta 393 n. št., kar je obdobje 1169 let. Odvijale so se vsaka štiri leta. Od sprva enega dne so skozi desetletja prešli na 5 dni. Ženske niso smele sodelovati niti kot tekmovalke niti kot gledalke. Vsi atleti so namreč tekmovali goli. Če se je katera prikradla v prizorišče, so jo za kazen vrgli z gore. 

Med igrami so razglasili premirje, ki je bilo v tistih turbolentnih časih pomemben predah med voskovanji. 

Sprehodila sva se do stadiona in izvedla štart in cilj teka, kar je navdušilo še ostale obiskovalce, da so se tudi slikali v tem položaju :). 

Bojan mi je po teku podaril lepe rožce iz bližnjega travnika :),namesto medalje. 

Obiskala sva muzej OI in  arheološki muzej  in si podrobno ogledala zgodovino iger, posebnosti organizacije le teh in bogate antične eksponate tistega časa.

Najpomembnejši eksponat je slavni kip Hermesa (in seveda moj mož).

Prenočila bova nedaleč stean, v bližini toplih vrelcev.