Proti vasi Methoni

               Voidokilija beach

Priobalno območje jugozahidnega Peleponeza je povečini ravninsko. Voziva se kilometre mimo nasadov oljk, ki spominjajo na gozd, saj gosta poraščenist z njimi vlwmeč tudi po bližnjih pobočjih.

Zelenilo presekajo občase tople grede različnih tipov. Mesta so tipična z nizkimi stavbami z balkoni. Ob cesti so prodajalne in avtom9bili parkirani kjerkol9 se da. Pl9čevine je neverjetno veliko v vseh krajih. 

Med potjo sva se ustavila na obali, kjer pišejo, da želve ležejo poleti jajca. Pravijo jim "kareta kareta. Trenutno jih žal še ni bilo.

Tu bo Velika noč konec tedna. Zgleda, da imajo navado z belo barvo pobarvati robove pločnikov. To sva videla v vseh krajih. 

Berem, da je to običajna tradicija, da se te linije osvežijo pred večjimi prazniki, kot je velika noč. To predstavlja del splošnega "spomladanskega čiščenja" za celotno vas, je pa tudi ostanek navad iz časov kuge..

Koncem prejšnjega stoletja se je modro-bela barvna shema uveljavlja kot nacioni ponos in ustvarjanje ikoničnega videza. 

Odpeljeva se do razvpitega in nenavadno slikovitega zaliva Voidokilija beach. Iz zraka je lepo vidna podobnost grški črki omega, zrcalno gledano. Cesta je ozka in na koncu precej luknjasta.

Plažo obkrožajo sipine, ki jo razmejujejo od jezera v ozadju.

Zgoraj desno so lepo vidnii zasnežemi vrhovi.

 Pesek je zlatorjav, čista mivka. voda je primerna za kopanje, a piha hladen veter, ki marsikoga odvrne od plavalnega podviga.

Zbralo se nas je veliko, otroci uživajo v vodi, odrasli se sončijo, midva pa raziskujeva sipine in kradeva foto vtise z višine.

Popoldne se odpeljeva do kampa v bližini kraja Methoni, ki leži na jugozahodu prvega prsta Peleponeza.

Tu je zaliv prav tako v obliki omega črke, le da v veliko večji dimenziji.

Proti rojstnemu kraju OI

Zvečer sva bila nagrajena z enkratnim sončnim zahodom s pogledom iz najine male dnevne sobe. 

Užila pa sva ga tudi na obali. Ujela sem ga v razkoraku :). Vsakokrat sproti me to očara. V moji zbirki slik je prav gotovo na desteine lepih sončnih zahodov. Zaljubljena sem vanje.

Danes dopoldne se poslavljava od prijetne obale in se odpravljava proti Olympiji, rojstnemu kraju Olimpijskih iger. 

Zjutraj se po zajtrku se zadnjič sprehodim po obali in uživam ob pogledu na bele čipke, ki jih ustvarjajo na pesku nežni valovi morja. 

Še zadnjič se ozrem na peščene razjede parkirišča, ki razkrivajo moč valov.

Danes je, kot so določili drugi, moj dan. Bojan me je presenetil s prelepim darilom, knjigo "Sanje so večne", pesniško zbirko meni ljubega Ferija Lainščka. Ustvarila sem poseben aražma, kamniti pirhi z obale in knjiga. Nepozabno!!!!

Odpeljeva se v uro oddaljeno Olympio. V takoimenovani "dolini bogov", je antična Olympija postala najbolj slavno sveto mesto antične Grčije. 

To je rojstni kraj olimpijskih iger, najpomembnejših športnih dogodkov v vsej antiki: Od 776 pr. n. št. so se vsi Grki združili vsaka štiri leta v športnih aktivnostih in vse sovražnosti so bile prekinjene, da so se predali športnem duhu.

Zanimiv je podatek, da so se OI moderne dobe začele 6.4.1896 in da prav danes prazujejo 130 letnico obstoja, pa prav na moj rojstni dan. In jaz sem tu med lepimi spomini na svoj RD. Zgodovinsko!!!

Parkirava na mestnem parkirišču in se podava v arheološko najdišče v Olympiji. Ta spomenik je vključen v Unescov seznamu svetovne dediščine.

Z vstopnino si najprej ogledava impresivne ostanke stavb na velikem prostoru, ki so ga stari Grki uporabljali za čaščenje, športne in simpozijske centre.

Tu so templji, med katerimi je med pomembnimi Herin in prostor, pred njim, kjer je gorel večni olimpijski ogenj. Tudi sama sem ga malo navidezno ukradla ;).

Herin tempelj je imel šest stebrov na ozkih in šestnajstimi stebri na dolgih straneh. Prvotno lesene stebre so postopoma nadomeščali kamniti. Po legendi je bil tukaj shranjen disk svetega premirja.

Zevsov tempelj s šestimi stebri na ozkih in trinajstimi stebri na daljših straneh je bil model ("kanon") templja dorskega reda. V celi je bil postavljen kolosalen kultni kip Zevsa (višina 12 m), izdelan iz zlata in slonovine, enega od sedmih čudes antičnega sveta.

 Pedimenta templja sta razstavljena v muzeju. Vzhodni pediment: predstavlja  boj med Pelopom in Oinomajem, zahodni pediment: pa boj med Lapiti in Kentavri.

Zevs je bil prevladujoči bog v svetišču v Olimpiji, njegov kult pa je bil eden najstarejših v Grčiji. Zevs je igral vlogo gospodarja sveta, varuha reda in miru ter sodnika vseh tekmovanj na zemlji.

Olimpijske igre so potekale brez premora od leta 776 pr. n. št. do leta 393 n. št., kar je obdobje 1169 let. Odvijale so se vsaka štiri leta. Od sprva enega dne so skozi desetletja prešli na 5 dni. Ženske niso smele sodelovati niti kot tekmovalke niti kot gledalke. Vsi atleti so namreč tekmovali goli. Če se je katera prikradla v prizorišče, so jo za kazen vrgli z gore. 

Med igrami so razglasili premirje, ki je bilo v tistih turbolentnih časih pomemben predah med voskovanji. 

Sprehodila sva se do stadiona in izvedla štart in cilj teka, kar je navdušilo še ostale obiskovalce, da so se tudi slikali v tem položaju :). 

Bojan mi je po teku podaril lepe rožce iz bližnjega travnika :),namesto medalje. 

Obiskala sva muzej OI in  arheološki muzej  in si podrobno ogledala zgodovino iger, posebnosti organizacije le teh in bogate antične eksponate tistega časa.

Najpomembnejši eksponat je slavni kip Hermesa (in seveda moj mož).

Prenočila bova nedaleč stean, v bližini toplih vrelcev.

Peleponez

Peloponez je velik, razgiban polotok v južni Grčiji, ki ga zaradi oblike primerjajo z listom platane. Zaradi velikisti pa mu celo pravijo "miniaturna celina". 

Je pa morda zgodovinsko najpomembnejši polotok, saj predstavlja srce starodavne mikenske civilizacije. Tu so se oblikovale prve znane mestne države, kot sta Sparta in Olimpija. 

S celino ga povezuje Korintska ožina, kjer je danes prekop. Poleg tega so tu še mostovi čez kanal, med njimi eden lepših Rio -Entirrio (zgrajen 2004). Peljala sva se s trajektom vzdolž njega.

 Notranjost je gorata, 

obala pa se razveja v štiri manjše južne polotoke z nižino.

Ime pomeni "Pelopov otok", poimenovan po mitološkem junaku Pelopu, ki je osvojil regijo.

Prespala sva na postajališču za kamijone in avtodome z urejenimi sanitarijami. Najprej sem se včeraj stuširala in umila lase. 

Smo na obrobju tretjega največjega mesta Grčije, Patras z več kot 200.000 prebivalci. Glede na podatke ima zanimiv stari del mesta, vendar se za ogled ne odločiva, ker je v teh mestih skoraj nemogoče najti parkirni prostor. Všeč so mi njihove cerkve in mini kapelice.

Dopoldne se odpraviva dalje po zahodni obali polotoka. Bujna vegeracija se prepleta z nasadi oljk in pomaranč, ki se svetijo kot mala sončeca sredi zelenja. 

Vasi so tipične, tvorijo jih nizke največ enonadstropne hiše ob cesti, vse imajo balkone in ograjen prostor spredaj. Povsod je veliko smeti. Tudi arhitektonsko niso ravno vzor pregovorno slavni grški gradnji. 

Za spremembo je na tem delu nekaj nižine, nad katero se vzpenjajo visoki še vedno v aprilu zasneženi vrhovi. Vsepovsod so potepuški psi, ki pa, zanimivo, niso napadalni. 

Voziva se nekaj časa po avtocesti, nato  nadaljujeva po lokalni cesti med njivami krompirja, nasadi oljk in toplimi gredami. 

Ustaviva se na parkirišču velike plaže z restavracijo. Danes je velik družinski praznik, zato se je zbralo že nekaj družin z otroki, ki uživajo na dolgi peščeni plaži.

Sprehodiva se do spodnjega roba plaže in uživava ob šumenju dolgih valov, ki ližejo pesek. 

Sonce postaja vse toplejše in počasi vrača toploto do sedaj mrzlim dnevom. 

Za kosilo se ustaviva v prijetni restavraciji na plaži z imenom La mer. 

Pred njo stojijo zanimivi napisi. Dva sta mi posebej všeč; Life is a beach! in "Life is the wave, catch it!".  Oboje skušava izpolniti...

Bujno cvetje krasi vrt restavracije. Tudi okolica je prijetna in čista.

Peljeva se do vasi Kastro, kjer je na griču ogromen grad z obzidjem v vasi pa slikovita pravoslavna cerkev.

Premočila bova na plaži Kalamia beach skupaj z nekaj drugimi avtodomi. Dolga plaža in razjede v plato, ki jih dela morje.