Smučarsko središče Tignes

Preden se poslovova od Val d'Isera, se sprehodiva najprej do ciljne ravnine slaloma za SP in nato še malo nižje do ciljne ravnine smuka.

Zanimivo je trenutno videti v izteku igrišča in balinišče, ki skužijo poletnemu turizmu v kraju. 

Težko si zamišljam, da ta prostor pozimi služi pomembnemu izteku tekmovanja. 

Kraj krasijo ljubki cvetlični nasadi v izdolbenih hlodih. 

Odpeljeva se še na začetek vasi, kjer kraljujejo velike stavbe, ki skušajo po obliki slediti okoliškim skalnatim vrhovom. Skupina teh stavb nudi nekakšen objem izteku smuka. Trenutno stavbe samevajo in čakajo na obisk v prihajajoči sezoni..

Pot nadaljujeva proti naslednjemu smučarskemu središču. Najprej morava zapeljati na obzidje visokega jezu, ki leži med grebenoma in omejuje jezero. Po njem je speljana cesta do Tignesa. 

Po dobrih štirih kilometrih se odpre planjava, ki jo obdajajo visoke gore in melišča. Pod njimi leži skupina vasi Tignes. ki tvorijo visokogorsko smučišče. Z bližnjim Val d'Isèrom je del smučarskega območja Espace Killy, ki ga povezuje mreža žičnic. 

Vasi Val Claret in Tignes Le Lac sta živahni središči z restavracijami in trgovinami. Poleti območje ponuja poti, golf in kolesarski park ter smučarske proge na ledeniku Grande Mott, ki kraljuje nad dolino.

Parkirala sva ob jezeru in se ob njem sprehodila. Vsepovsod so športna igrišča, skate patki in pumpsteze. Presenetljivo velike so ogromne hotelske stavbe v okolici.

Zapeljeva se vse do zadnjega naselja, kjer je vzpenjača na ledenik, a ob tem času ne obratuje.

Med vožnjo opazim na vrhu gore zanimivo skalo z luknjo. Preverim na spletu in ugotovim, da je to skalna formacija, ki leži na 2800 metrih in se imenuje Uho igle. Res je pdoobna veliki igli, saj ima ogromna skala izdolbeno luknjo naravnost po sredini.

Ogled zaključiva ob travniku, kjer se mirno pase večje število svizcev.

Odpraviva se v dolino. Med potjo narediva par posnetkov večjega slapa, ki napaja

Jez Lac de Chevril zgrajen leta 1952. Vsakih 10 let jez izpraznijo in takrat je baje možno videti staro vas, ki je nekoč ležala pod njim.

Dan zaključiva v dolini v kraju Burg-St. Maurice, kjer bova prespala. 

Pozno popoldne je začelo deževati, kar so napovedovali današnji oblaki. Po dosedanjih popolnoma jasnih dneh morava sprejeti tudi osvežižitev in ohladitev. :).

Prelaz Col d'Iseran

Prespala sva malo izven vasi Val d'Iser, na parkirišču ob istoimenski reki, ki nama je z žuborenjem popestrila spanec.

Vas leži na 1850 mnm, v dolini v obliki črke U, ki jo je oblikoval ledenik. Obkrožena je z visokimi strmimi pobočji, z melišči, travniki in zelenimi gozdovi. 

Danes je Val d'Isère prestižno smučarsko središče, prava zimska meka, kamor se zgrinjajo smučarji iz celega sveta in se izvaja svetovni pokal v smučanju.

Okoliške gore namreč ponujajo izjemen sneg in smuko. Kar polovica smučišč se nahaja v narodnem parku Vanoise. Prelepo okolje ponuja bogato in živahno dejavnost skozi vse leto.

V zimskem času tu žičnice omogočajo dostop do lokacij, kot sta strma Face de Bellevarde, črna proga, in ledenik Grande Motte, znan celo po poletnih smučiščih. 

Zjutraj, ko sonce pokuka v to ozko dolino, dobijo gore zlat pridih, res je čarobno.

Dopoldne se s kolesi odpraviva na najin tretji prelaz na tem potovanju, Col d' Iseran. Ta gorski prelaz je najvišji asfaltirani prelaz v Alpah.in poleti priljubljena kolesarska in še bolj motoristična pot. 

Leži na nadmorski višini 2770.

Na koncu doline reko prečka Charlesov most in tu se začenja dolga in vijugasta gorska cesta v osrčje francoskih Alp. 

Cesta se zlagoma dviguje (7% povprečno), serpentine pa ponujajo poleg napora tudi prekrasen razgled na dolino, vas z reko in vznemirljive okoliške vršace.

Vleče se dobrih 11 kilometrov navzgor, vsaj od loder sva štartala midva. Obcestni kamni, skupno jih je vsaj 16, vsak kilomezer prijazno sporočajo kolesarjem, koliko kilometrov je še pred tabo, kakšen poprečen naklon te čaka v naslednjem kilometru in na kateri nadmorski višini si trenutno. Podobni kamni so na vseh prelazih tu okoli.

Promet je bil sprva zaradi zgodnjega dopoldneva še skromen, a se je iz minute v minute gostil, saj je sobota in prost dan. 

Motoristi si dajo duška, ko polagajo ovinke in glasno dodajajo gas. Veliko je tudi prestižnih avtomobilov, ki spuščajo glasove, kot na dirki.Kar živahno dogajanje sredi Alp.

Tokrat sem v vožnji s kolsom prav uživala, saj mi je vsaj malo podpore nudila elektrika mojega novega Scotta. Čisto drugačno počutje je, čeprav sem uporabila le prvo stopnjo pomoči. Na bolj položnih odsekih pa sem vozila brez električnega pogona. :)

Zadnjih par ovinkov je bilo bolj strmih, pa tudi noge so bile že utrujene, a vabil je prelaz. Proti koncu je pihal hladen veter, ki je bil dobrodošel med vožnjo.  

Končno dosežem prelaz, širok plato s parkirišči polnimi motorjev in koles, živahno slikanje ob tabli, ki označuje kraj in nadmorsko višino prelaza.

Parkirala sem, se hidrirala, pojedla mini sendvič, občudovala razgled in čakala, da prikolesari tudi Bojan, on seveda brez pomoči elektrike.

Prelaz ima lepo lego, ki se odpira na dve dolini, ponuja pogled na vrhove z ledeniki in lepe lege smučišč.

Slikala sva se s kolesi pred oznako prelaza za spomin doseženega.

Pot nazaj ni bila enostavna, saj moraš ves čas vestno pritiskati na zavore. Ni mi všeč vožnja navzdol, a to seveda spada zraven, ni kaj

Prelaz Petit st. Bernard

Danes sva se odpravila proti naslednjemu prelazu (drugemu) in kraju Val d'Iseru. Tokrat se voziva po lokalni cesti, a morava "okrog riti v žep", kot pravimo po domače, saj morava peljati okrog hriba, zračne razdalje glede na včeraj pa ni veliko.

Med potjo se ustaviva pri zanimivi sky walk točki imenovani Passarella panoramica di Orrido di pre- st Didie, slabih 10 minut oddaljena od parkir

V kraju Pré-Saint-Didier si lahko impresivno sotesko ogledamo: od spodaj, po pohodniški poti, in od zgoraj, s panoramske poti, ki visi nad kanjonom. Midva sva izbrala zadnjo varijanto.

Panoramska terasa , ki se vije na nadmorski višini 160 metrov, ponuja neverjeten in malce strasljiv pogled na reko spodaj.

Prekrasen je pogled na bližnje kraje, ki jih krasi veličastna kulisa visokih gora (eden izmed njih je Mont Blanc) . Kot zavesa iz dragocene čipke zaljšajo mesto in mu dajejo poseben čar. 

Kot na dlani imaš gorovje Mont-Blanc, kanjon Orrido s slapom, kotlino Pré-Saint-Didier in vasi Champex, Palleusieux in Verrand. Res vredno postanka.

Sprehod zaključiva po prijetni gozdnati poti in nadaljujeva vožnjo proti prelazu.

 Voziva po dolini Aoste (Valle d'Aosta), ki meji na Francijo in Švico. Leži v Zahodnih Alpah in je znana po ikoničnih, zasneženih vrhovih Matterhorn, Mont Blanc, Monte Rosa in Gran Paradiso. 

Med večjimi smučišči sta Courmayeur in Cervinia. Podeželje regije je posejano s srednjeveškimi gradovi in ​​trdnjavami, kot sta Castello Fénis in Castello di Verrès iz 14. stoletja.

Ko zapustiva dolino se cesta strmo vijugasto dviga do višine 2188 mnm. Vožnja je kronana z neverjetnimi razgledi na visoke gore in manjša jezerca. Gola zkatorjava pobočja krasijo krpe zivordečih grmičkov borovnic.

Končno se pokrajina odpre proti orelazu Petit-Saint-Benard. To je alpski prelaz, ki leži na nadmorski višini 2188 metrov in povezuje dolino Aoste in Italijo s Francijo. 

Pišejo, da je ta prelaz starodavna strateška komunikacijska pot, ki se je uporabljala že od antike. Znan je po arheoloških najdbah, ostankih vojaskih bojev in zagotavlja cestno povezavo med državama.

Poleg restavracij in spominkov prostor krasijo iz lesa izklesani bernardinci, simbol prelaza in svizci. 

Parkirava in se sprehodiva do točke nad prelazom, od kider se spušcajo padalci. Tokrat kot orli drsijo po zraku nad jezercem trije. 

Kasneje prečkava mejo in se po strmi vijugasti in prepadni cesti spustiva v dolino. Vožnja ni bila prijetna, saj cesta ni ograjena z zaščitno ograjo.

Iz doline naju čaka le še vzpon do smučarskega središča Val d'Isere, nad 1800 mnm. (Slika pozimi)

To je svetovno znana, sicer majhna vasica, obdana z ogromnimi hoteli, slikovitimi horami in smučišči na njihovih pobočjih. Parkirala sva na parkirišču malo izven kraja. Tu bova tudi prespala