Slap Voringfossen in skywalk Stegastein

Zjutraj se odpraviva prehodit celotno sprehajalno pot ob obeh slapovih.  Scena je nepopisno lepa in srhljiva hkrati, saj tečejo steze po robu obeh bregov skalnate stene nad dolino  Måbødalena. Povezuje ju stopničasti železen most.

Lep prikaz na tej povezavi:

https://www.facebook.com/share/r/177vwbHo1s/

Pot je varna, urejena z železno ograjo in na težjih mestih so stopnice. Vsake toliko so majhne ploščadi nad prepadom za lepši ogled te naravne znamenitosti.

V jutranjem soncu so se v meglici nad hrumečo vodo občasno barvala lepa mavrica, ki je naredila sceno še bolj  pravljično.

Ko se tako sprehajaš nad prepadom, kjer voda strmoglavi v globino in buči, se te počasi loteva omotica in izgubljaš ravnotežje. Po dobri uri sem imela občutek, da me vleče v globino. 

Najbolj neprijetno je bilo na edinstvenem stopničastem mostu iz jekla čez reko Bjoreio, ki povezuje razgledni točki in poti pri Fossatrommi in Fossliju. 

Most v obliki črke X ima 99 stopnic in razpon 47 metrov. Višinska razlika med obema stranema soteske je 16 metrov. Z višine 50 metrov nad brzicami ponuja vrtoglav razgled.

Scena je enkratno lepa, a hkrati grozljiva. Naredila sem številne posnetke, ki pa ne morejo prikazati dejanske višine in globine.

Bojan je vztrajno obdelal vse izpostavljene  točke, jaz pa sem na koncu 500 metrov dolge poti raje gkedala pod noge, da me višina ni še bolj motila.

Vse opisano je na ogled brezplačno, kar se zdi neverjetno.

Ko sva zaključila pohod nad slapovoma, sva nadaljevala potovanje, ki je bilo posebno zaradi načina izpeljave ceste.

Najprej sva vozila skozi dva spiralasta predora, ki na poseben način iz planote pripeljeta v dolino. 

Nato je v dolini cesta peljala v predor iz njega neposredno na most in spet v predor. 

Sledilo je veliko predorov dolgih od 2 do 11 kilometrov. V dveh daljših je bilo celo posebej osvetljeno krozišče.

https://www.facebook.com/share/r/16UP2yvVAN/

Norvežani so resnično izjemni in drzni gradbinci in spretni reševalci zaprek, ki jim jih ponuja narava (beri, jezera, gore, fjordi...).

Voziva po ozki dolini obdani z visokimi gorami, iz katerih padajo številni slapovi. Ustaviva se v mestu Gudvangen ob fjordu Naerøjfjord, ki je krak največjega fjorda Sognefjord. 

Tu sva si leta 2009 ogledala tudi vikinško vasico. Od tu sva se tokrat namesto po predoru dolgem 24 km ( tega sva pred leti prevozila), odpravila po panoramski poti Aurlandsfjelled nad njim. 

Cesta 5627 je 48,6 km dolga in prečka gorovje Aurlandsfjelet. Pot je nadomestil 24,51 kilometra dolg predor Lærdal – najdaljši cestni predor na svetu.

Cesta je precej ozka, strma in ovinkasta, a ima veliko označenih niš, da se vozila lahko srečajo.

 Precej strašljiv je pogled navzdol na fjord Aurlandsfjord, tudi eden od  krakov Sognefjorda. Večino fjorda obdajajo do 1800 metrov visoke, strme gore, vzdolž fjorda pa je le malo naseljenih območij, razen v nekaj majhnih dolinah. 

Malo pod vrhom strme ceste so postavili Skywalk, razgledno leseno konstrukcijo, ki vis 650 metrov nad fjordom in mestom Aurland.

Ustaviva se in uživava krasen razgled na fjord in okoliške gore in klife fjorda.

Prespala bova na parkirišču na začetku planote. Dan je bil sončen, svež in poln neverjetnih doživetij

Planota Hardangervidda

Zbudila sva se v lepo sončno a sveže jutro, kljub drugačnim napovedim, na srečo. 

Sva na začetku znamenite panoramske poti, ki vodi po narodnem parku Hardangervidda. Pred hotelom je parkiranih blizu 300 koles, ker zgleda od tu štartajo kolesarske odprave po parku.

Prebrala sem, da je park Hardangervidda pravzaprav velika gorska planota v osrednji južni Norveški.

Je največja planota te vrste v Evropi, s hladnim alpskim podnebjem skozi vse leto, in tukaj je eden največjih norveških ledenikov Hardangerjøkulen

Jedro planote Hardangervidda je največji skandinavski in eden največjih evropskih narodnih parkov, poleg Svalbarda.

V parku skrbijo za in varujejo divje severne jelene, ki se tukaj še vedno lahko naravno selijo brez prevelikih ovir.

Planota Hardangervidda pa nudi dom številnim arktičnim rastlinam in živalim, kot so arktične lisice in snežne sove.

Vožnja po severnem delu planote je krasno doživetje. Lepa široka cesta se vije med številnimi jezeri in jezerci, hudourniki, grički in v ozadju sceno dopolnjujejo črno- bele gore odete v zaplate snega. 

Ustavljava se na več mestih, da se naužijeva narave in tišine. Tu ukradem en posnetek obale, tam kakšen potoček med skalami in spet kaj drugega. 

Srečujeva avtobuse z azijati, za katere pravijo, da so obsedeni z Norveško. Jih prav razumem. Midva sva nekaj podobnega. 

Norvežani poskrbijo za dostopnost do lepot z parkirnimi prostori, klopcami in razglednimi točkami. Prav vse atraktivne in urejene točke so brezplačne in imajo vedno veliko obiskovalcev.

Naokoli po planoti so raztresene ljubke lesene hiške, mnoge s travo poraslo streho. Večina so to vikendi. 

Najvišja točka planote je na 1245 mnm. Tu stoji restavracija s trolom, nad restavracijo pa je na griču hud trol, ki skrbi za red. 

Na poti se ustaviva ob jezeru Sysenvatnet, ki se konča z enim največjih kamnitih jezov, zgrajen iz kamenja in zemlje. 

Dolg je 1160 metrov in napaja hidroelektrarno. Trenutno je vodostaj jezera nizek. 

Odpeljeva se do parkirišča ob njem in se sprehodiva po poti na širokem jezu. 

Pot nadaljujeva do znane soteske z dvema visokima slapovoma, Vøringsfossen.

Na tablah so opisi te naravne lepote.

Vøringsfossen pomeni »častit« ali »spoštovan« slap, je eden najbolj znanih slapov na Norveškem. 

Visok je 182 metrov in pada z roba gorske planote Hardangervidda naravnost v divjo dolino Måbødalen.

Od začetka 19. stoletja Vøringsfossen in posebna pokrajina privabljata turiste z vsega sveta.

 Že od začetka 19. stoletja Vøringsfossen in edinstvena pokrajina na tem območju privabljata turiste z vsega sveta.

Parkirala sva v bližini slapov in se podala po lepo urejeni in zavarovani poti nad skalnato sotesko. Na več mestih so posebne police, ki visijo nad sotesko. 

Občutek je kar malo grozljiv, ko poslušas gromeče padanje velike količine vode v dolino. Ob padcu vode se iz doline dviga megla.

Na drugi strani soteske je tudi veliko parkirišče in razgledna ploščad. 

video o Vøringsfossen

Čez največji slap pa je postavljen železen stopničast most, ki povezuje obe strani in zaključuje pot ob prekrasni soteski in obeh slapovih. 

Imava srečo z vremenom, zato je vse to naravno čudo še toliko lepše.

Prespala bova na tem parkirišču. Norveška je resnično prijazna do avtodomarjev in tudi varna. Pravila so jasna in možnosti številne