Cap de Creus

Celo noč je pihal veter in tudi zjutraj ni ponehal. 

Ker sva danes načrtovala obisk najvzhodnejše točke Španije s skuterjem, je bila ura odhoda zaradi vetra pomaknjena proti poldnevu.

Najprej sva se odpeljala do mesta Cadeques, saj sva ga hotela videti v jutranji svetlobi. 

Cadeques leži v osrčju polotoka Cap de Creus ob skalnati obali, ki jo oblikujejo trije lepi zalivi  s plažami in v osrčju narodnega parka Cap de Creus

Zaradi lepe, slikovite lege in sredozemskega podnebja ta kraj že desetletja privablja mednarodno znane slikarje, ki tu dobijo vir navdiha za svoje delo. Posledično so tu številne galerije in muzeji. 

Danes je bil pa še poseben dan, saj 23. aprila poteka po vsej državi Festa de Sant Jordi.

Sant Jordi ali sveti Jurij je zavetnik Katalonije in dan svetega Jurij je z leti postala praznovanje katalonske kulture.  Številni balkoni v mestu so okrašeni s senyero, katalonsko zastavo.  Gre za praznik kulture in ljubezni, ki ju predstavljajo knjige in vrtnice.  Glavno zbirališče v Barceloni je Rambla, ki je od konca do konca polna stojnic s knjigami in rožami. 

Na trgu so bile stojnice s knjigami in vaze z vrtnicami. Videla sva veliko deklet in žena z vrtnico v roki. Pozneje popoldne so ob stojnicah tudi plesali kolo ob živi glasbi skupine.

Naredila sva nekaj posnetkov tega lepega kraja z različnih zornih kotov in se odpeljala proti svetilniku, ki je na koncu rta Cap de Creus.

Cap de Creus je polotok in rt na skrajnem severovzhodu Katalonije, 25 kilometrov južno od francoske meje. 

Naravni park Cap de Creus je prvi pomorsko-kopenski naravni park v Kataloniji, s številnimi naravnimi in kulturnimi pomeni. Gibanje v naravi je omejeno. 

Bolj kot sva se približevala 6 km oddaljenemu svetilniku, močnejši veter nama je omejeval hitrost vožnje.

Skalnata gričevnata pobočja in obalne čeri tvorijo zanimivo divjo naravo. Ob močnih sunkih vetra z morja sva se počutila kot na Nordappu pred leti. Kdo bi si mislil, da je v Španiji tudi tako. 

Bojan na vrhu rta. "Osvojila" sva vse naj točke sneri neba v Španiji. Ta je bila zadnja, najvzhodnejša.

Polotok je na obeh straneh prepreden z zalivi, ki se zajedajo v notranjost. 

Skale so od vetra in dežja razjedene, da zgledajo kot umetelne čipke. Poleg njih so kot gladke sive plošče zložene sive skake. 

Ko sva se pripeljala do svetilnika, sva šele občutila moč vetra, ki se je v močnih sunkih vrtinčil po vrhu rta.

Na vrhu rta je velik svetilnik in restavracija z razgledno teraso.

Odpravila sva se peš po skalnatem grebenu do vrha, skalnatega grebena na rtu. Morala sem paziti in se držati skal, saj bi me lahko sunki vetra spodnesli, tako močni so bili. 

Razgled na morje in obalo rta je bil čudovit. Šla sva tudi do zanimive jame v skalnatem grebenu, ki jo je izdolblo morje. 

Zaključila sva s sprehodom okrog svetilnika in restavracije in se odpravila nazaj proti mestu.

Vožnja ni bila kar tako, saj so sunki vetra onemogočali udobno vožnjo. Takega vetra z motorjem še nisva doživela. 

Dan sva zaključila v mestu Cadeques, kjer sva v restavraciji na obali uživala v dobri hrani. 

Takole se mučim premagati veter na rtu:).

Portlligat

Po zajtrku sva se odpravila proti obali, do slabih 200 km oddaljenega mesteca Portlligat.

Kot vedno je pot skrbno izbral in načrtoval Bojan. Je dober in strpen voznik, zato v vožnji vedno uživam, ker lahko mirno opazujem okolico ali delam vaje v francoščini in španščini. Čas hitreje in koristneje mine. 

Po kosilu sva prispela do slikovitega mesteca Portlligat, kjer sva se ustavila na parkirišču št. 4 v bližini obale in mesteca.

 Danes so napovedovali močan veter in vreme seveda ni zatajilo. Piha, dviga prah, a nič zato, da le sonce sije in prijetno in živahno obarva okolico. 

Ko sva se bližala temu kraju, me je okolica spominjala na jadranske otoke ali Korziko.

 Oljke na s kamni utrjenih policah po bregovih gričev. Na obali ni peščena, pač pa s kamenčki posuta, plaža.

Čolni se v tem času še sušijo na plaži in čakajo na sezono. 

Portlligat je majhna vas ob majhnem zalivu na polotoku Cap de Creus, na obali Costa Brava v Sredozemskem morju. Spada v občino Cadaqués, mesto, ki je le kilometer oddaljeno.

Portllgat je turistično poznan predvsem zaradi hiše Dali, ki je spremenjena v muzej. Hiša je sestavljena iz niza ribiških hiš, ki sta jih Gala in Dalí združila v obliki labirinta.  Ptavijo, da je tu umetnik našel mir in navdih za večino svojih umetnin.

Če gledaš morje s plaže, se zdi, da je obdano okrog in okrog s kopnim, kot da je jezero. Trik omogočata dva manjša otoka, ki ležita pred zalivom. 

V sunkih vetra sva se sprehodila do Dalijevega muzeja, ki pa so ga ravno zapirali.

 Zanimiv sklop stavb sva si lahko ogledala na poti proti Cadaquésu. Na strehah muzeja so kupole in Dalijevi kipi. 

Ulice so strme in kamnite in vodijo do zgoraj ležečega pokopališča s cerkvico.

 Od tod vodi ozka kamnita pot obdana s kamnitimi suhimi zidovi. 

Po strmi ulici se spustiva do naslednjega zaliva, kjer leži slikovito mesto Cadaqués. Spominja me na Nerezine, le da je večje. 

Vzdolž obalne promenade se vrstijo restavracije in bari. Tudi v tem vetrovnem vremenu je veliko obiskovalcev. 

Najprej sva se odpravila v bližnjo restavracijo na sangrijo in daiquiri z mangom, da nazdraviva najinemu najmlajšemu sinu za rojstni dan. 

Nato sva šla še do trga in spomenika Salvador Dalija. 

Veter naju je pošteno shladil, zato sva se odpravila nazaj v avtodom. 

Jutri bova s skuterjem raziskala okolico in mesto.

Montserra

V petek sva se odpravila iz Madrida proti Barceloni. Avtocesta teče po ravninsko valoviti pokrajini, kjer se razprostirajo polja. Narava je precej suha, polja namakajo s talno vodo. Vidi se, da ta konec Španije pogosto trpi sušo. 

Vse od Malage nisva videla nobene reke, če pa je bil most nad rečno strugo, je tam pisalo "rio seco", suha reka.

Prometa je bolj malo, mest ob avtocesti na širokem območju le tu pa tam kakšno. V Španiji je poseljenost v notranjosti majhna, je pa zato večina mest velikih in natrpanih. 

Prvi postanek za nočitev sva naredila v Zaragozi na obsežnem parkirišču ob športnem parku na robu mesta. Družbo nama je delalo več kot 60 avtodomov. Mirno in prijetno mesto za postanek. 

Zjutraj sva nakupila nekaj zaloge za naslednje dni v bližnjem supermarketu in se odpravila naprej.

Pokrajina se je malce spremenila,  v okolici avtoceste so zanimive peščene ploščadi, z ravnimi vrhovi, tudi sicer pokrajina spominja na peščene nanose ob morju. 

Polja so zamenjali nasadi različnega sadja. Vstopila sva v pokrajino Katalonijo in se peljala mimo ničtega meridijana, ki teče skozi Greenwich. Lepo je označen s tablo in lokom čez cesto.

Dan sva zakljućila na parkirišču Monistrol vile, v bližini kraja Monistrol de Montserra.  Prenoćila bova na tem  parkirišču, ki leži točno pod slikovitim Montserrat pogorjem.

Danes, v nedeljo sva nameravala zgodaj na goro, a ker je bilo oblačno in vetrovno sva izlet prestavila na po kosilu, saj je vremenska napoved obetala razjasnitev.

Trenutno so bili vrhovi v megli, zato sva naredila plan B. 

Pred kosilom sva si ogledala zanimiv muzej zobate železnice. Prva zobata železnica na tem mestu je delovala med letoma 1892 in1957. 

        stari in nov zobati vlak

Po nesreči so jo ukinili in ponovno odprli skupaj z novo postajo šele leta 2003. Iz doline danes vozi na goro tudi kabinska žičnica.

Odpravila sva se še v bližnje mesto, se sprehodila po ozkih ulicah in manjšem trgu in naredila nekaj lepih posnetkov za spomin.

Mesto je staro z ozkimi ulicami, zanimivimi kovinskimi balkoni in lepimi uličnimi svetilkami.

Stavbe so peščeno oker barve z opečnatimi strehami. Za razliko od mest v obalnem pasu, kjer so stavbe v manjših krajih povećini bele, zato ime "pueblo blanco", bela mesta.

Po kosilu se je nebo razjasnilo in odprl se je krasen pogled na pogorje Montserrat. Kupila sva karti za sodobno zobato železnico, ki iz parkirišča vozi vsake 20 minut. Začne na 172 mnm in se po tirih, ki tečejo po robu strmega pobočja povzpne na 700 mnm v razdalji 4,5 km. 

Ko sva prispela na cilj naju je presenetila tamkajšna scena. Ogromne veličastne stavbe zgrajene pod zanimivimi stolpastimi gladkimi skalami.

Pravijo jim tudi apostoli, saj oblike visokih v nebo štrlečih skal spominjajo na človeške podobe.  

Na širokih ploščadih pred visokimi stavbami se je kmalu trlo ljudi, ki so občudovali tako pogled na posebne skale kot tudi na mesto globoko v dolini. 

Stavbe, ki tvorijo mesto benediktanske opatije Santa Maria de Montserrat, gostijo svetišče Device Montserratske z okoli 80 menihi in ležijo v gorovju Montserrat z več zanimivimi vrhovi blizu Barcelone v Kataloniji. 

Ime Montserrat pomeni "nazobčana gora" zaradi njenih ostrih vrhov.  

Legenda pravi, da so se angeli spustili z neba in oblikovali razkosane robove gore kot  prestol za Devico Marijo.

Razgibani objekti razporejeni po strmih obronkih pečin v bližini in  okoli opatije nudijo obiskovalcu veliko možnosti za postanek in občudovanje stvaritev narave. 

Odpraviva se do platoja na enem izmed vrhov nasproti opatije, kjer nad vsokimi skalnimi stebri stoji velik križ. Od tu je še lepši razgled na dolino in na opatijo pod njenimi skalnatimi apostoli.

Vesela sva, da sva se odločila za ta postanek in  preživela res lep in umirjen popoldne ob za ta namen pravem vremenu. 

Za take izlete potrebuješ jasno sončno vreme, da zanimivosti doživiš v pravi luči in se jih res lahko navžiješ .

V dolino sva se vrnila polna bogatih vtisov in zadovoljna, da sva imela možnost v polnosti spoznati tudi to atrakcijo.